205. člen ZOR

Denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal na podlagi Zakona o socialnem varstvu, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten.

Tožnik je imel možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena ZOR). Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Smučišče (samo po sebi) ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR, smučanje pa je (običajna) športna aktivnost, ki je (tako kot mnoge druge) sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, vendar ti niso takšni, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi (lahko) šteli za nevarno.

Prav nič običajno ni, da bi streho stanovanjske hiše pri prenavljanju oziroma menjavanju strešne kritine zajel požar, še manj, da bi mogla ob takih posegih zagoreti notranjščina hiše. Zato v skladu s kriterijem predvidljivosti nastanka škode in njenega obsega pri povprečno razumnem človeku tožnikoma ni mogoče naprtiti bremena preprečevanja škode kako drugače, kot sta to tudi storila (opozorila sta tako naročnika kot izvajalca del, da terja prenova strehe posebno pazljivost zaradi velike vrednosti predmetov v notranjosti hiše, in aktivno spremljala dela, ki so se izvajala).

Ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev nižjih sodišč, da sta sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik (glede na stopnjo alkohola v njegovi krvi je, kot ugotavljata nižji sodišči, moralo biti tega več kot zgolj malo pivo). Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna (192. člen v povezavi z 205. členom ZOR).

Toženec je prišel na zemljišče tožničinih staršev ter se začel prepirati s tožničinim očetom, zaradi česar ga je tožnica želela pregnati. Pri tem ga je sicer tudi suvala in odrinila, vendar ne do te mere, da bi padel ali utrpel kakršnokoli poškodbo. Tik za tem pa se je prvemu tožencu na zemljišču tožničine družine pridružil še drugi toženec in sta tožnico skupaj pretepla, jo brcala po celem telesu, zlasti po spolovilih, da je utrpela udarnine in odrgnine glave, pretres desnega očesnega zrkla, udarnine po celem telesu (predvsem okoli spolovil), akutno stresno reakcijo ter mešano anksiozno depresivno motnjo. Glede na obseg tožničinega ravnanja in ker je bilo tožničino delovanje usmerjeno v to, da bi prvi toženec zapustil zemljišče njenih staršev, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnici zaradi njene prvotne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada obeh tožencev.

Med dejanja storjena v zvezi z delom spadajo vsa ravnanja, ki so izvršena med izvrševanjem nalog in so s tem izvrševanjem povezana, celo tista dejanja, ki so zgolj navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila. Za uspešno in varno izpolnitev naloge odstraniti nadležnega in vinjenega tožnika, le tega ni bilo treba udariti. Tožnik se je odhodu sicer upiral, vendar pri tem drugega in tretjega toženca fizično ni ogrožal. Profesionalni redar v diskoteki, zadolžen za čim varnejše in mirnejše reševanje prav takšnih situacij, se mora na tovrstne provokacije gostov odzvati z višjo stopnjo skrbnosti ter brez nepotrebnega nasilja. Zato tožnikovo neprimerno in agresivno vedenje v takšnih okoliščinah ni podlaga za deljeno odgovornost.

Dolžno skrbnost tožene stranke glede zavarovanja kanjona je potrebno presojati še posebej strogo glede na dejstvo, da se je v bližini nahajalo igrišče, kjer se je zadrževala mladina. V takem primeru dolžna skrbnost zajema tudi predvidevanje neprevidnega obnašanja otrok in mladine oziroma ravnanje, ki vključuje elemente neskrbnosti, ki je značilna za to obdobje. Glede na to, da je bil pokojni neposredni oškodovanec kljub vsemu star skoraj 16 let, njegovo ravnanje pa je bilo skrajno neprevidno, revizijsko sodišče njegov soprispevek ocenjuje strožje, in sicer na 50 %.

Dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o obstoju deljene odgovornosti, (tudi) v primeru identičnega dejanskega stanja po pravilih civilnega procesnega prava ugotavlja pravdno sodišče. Tožničin mož je s svojin neprevidnim ravnanjem pri vožnji kolesa z motorjem (neupoštevanjem varnostnih pravil) pomembno povečal verjetnost nastanka hujših škodnih posledic.

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je del tožnikovih poškodb v vzročni zvezi tudi s tem, da tožnik ni uporabil varnostnega pasu. Vendar pa je po drugi strani ugotovilo, da bi do poškodbe hrbtenice prišlo v vsakem primeru, da bi bile verjetno, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom, njegove poškodbe manj hude, ni pa mogoče ugotoviti, koliko manj hude. V takšni situaciji, ko ni mogoče točno ugotoviti oz. razmejiti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo popolnoma pravilno, ko je na podlagi vseh okoliščin primera ocenilo višino tožnikovega prispevka.

Določil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari, ki so le izjema od splošnih pravil o krivdni odgovornosti, v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker parkirni prostor sam po sebi ni nevarna stvar. Toženka je bila izključna lastnica parcele in je dva meseca pred tožničinim padcem (septembra 1999) podala predlog za ureditev stanja v zemljiški knjigi. Zato je odgovorna za škodo, ki bi jo lahko preprečila, če bi poskrbela, da bi bil parkirni prostor pravilno vzdrževan.

Tudi če je tožnik namenoma prižgal kombi in s tem proizvajal dim in smrad, toženec ne bi smel reagirati tako, kot je in reševati spora z uporabo fizične sile. Prižiganja avtomobila (tožnik je bil avtomehanik in je na svojem dvorišču popravljal pokvarjena vozila), ni mogoče šteti kot soprispevka, zato je v celoti podana odgovornost tožene stranke.

Tožničino ravnanje, ki je toženčevo mater z železno palico udarila po nogah in hrbtu ter nad njo skušala naščuvati svojega psa, je mogoče šteti za njen prispevek k škodi, ki je nastala zaradi toženčevega odziva. Tožničin delež sokrivde znaša 30 odstotkov.

Uporaba prospektivne analize vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem (če bi ravnal ustrezno skrbno) zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obsega škode, potrjuje, da materialno pravo ni bilo uporabljano v škodo tožnika, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik (skupaj s sorodniki) imel namen obračunati s toženo stranko; dejansko je on prvi napadel drugega toženca, skočil na njega, ga vrgel v jarek, pri čemer pa se je tudi sam poškodoval ter utrpel odrgnine po obrazu in se udaril v glavo.

Pri utemeljevanju svojega stališča, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral, toženec pozablja, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. čl. ZOR) ter na dejstvo, da je bila v kazenskem postopku proti njemu izdana obsodilna sodba. Zato tožnika rok iz drugega odstavka 390. čl. ZOR ne veže in sodišču ni bilo potrebno ugotavljati obsega premoženjskopravnega zahtevka, uveljavljanega v kazenskem postopku.

V primeru obojestranskih škodnih dogodkov se uporablja prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.

Presoja sokrivde oškodovanca.

Toženec ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi prispevka oškodovanke. Tožnica glede na svoje znanje in izkušnje s konji pri nastanku škode zmožna razsojati, zato bi morala ravnati bolj skrbno in gibanje v hlevu prilagoditi svojim izkušnjam. Če bi se v hlevu gibala v varni razdalji, bi nesrečo (konj ji je odgriznil del ušesa) lahko preprečila. Sodišči sta pravilno presodili, da sta za škodo odgovorna tudi njena starša, ki sta mladoletno tožnico pustila pri tožencu brez varstva in nadzora. Za škodo, ki jo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge, odgovarjajo povzročitelji solidarno le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev (tretji odstavek 206. člena ZOR). Ker sta sodišči ugotovili toženčev delež pri škodi, sta pravilno ravnali, ko sta ga obsodili le na plačilo njegovega deleža pri škodi (prvi odstavek 412. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu