VSRS Sklep II Ips 858/2006

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o tožničinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 26.388,79 EUR (prej 6,323.811,66 SIT) zoper toženca kot poroka, ker je pritrdilo njegovemu ugovoru zastaranja.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje ali razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se ne strinja z razlogi obeh sodišč, zakaj za terjatev, ki je ugotovljena v obliki notarskega zapisa in ima lastnost izvršilnega naslova, ne velja desetletni zastaralni rok. Pri razlagi 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sodišči nista upoštevali kasneje sprejetega Zakona o notariatu (ZN) in sta zato napravili napačne zaključke, da sporni pogodbi nimata vrednosti odločbe iz 379. člena ZOR. Notar je pristojen organ za sestavo notarskega zapisa, ki ima lahko tudi lastnost neposrednega izvršilnega naslova. Tožnica opozarja na 224. člen ZPP o pomenu javnih listin in zatrjuje, da zaradi neuporabe teh določb manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodb ni mogoče preizkusiti. Ker v pravdi zaradi izpolnitve obveznosti iz dogovora, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, ni mogoč ugovor o veljavnosti tega dogovora, je treba notarski zapis po učinkih primerjati s preventivno sodno poravnavo po 309. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če bi še naprej obstajala negotovost glede obstoja tako ugotovljene terjatve, notarski zapis ne bi imel nič večjega pomena kot navadna pogodba. Po 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv notarski zapis. Ker se določbe ZIZ o poravnavi uporabljajo tudi za izvršljiv notarski zapis (tretji odstavek 17. člena ZIZ), je ta po učinkih izenačen s sodno poravnavo. Zato so napačni razlogi izpodbijane sodbe, da terjatev ni bila ugotovljena niti z odločbo niti s poravnavo, pač pa je nastala s pravnim poslom. Obe sporni pogodbi sta sklenjeni v obliki notarskega zapisa in pomenita izvršilni naslov, ki je izenačen s preventivno sodno poravnavo, torej sodno odločbo. Ker je tožnica prepričana, da zato za take terjatve velja desetletni zastaralni rok, sodiščema očita napačno uporabo prvega odstavka 379. člena ZOR in 17. člena ZIZ ter neuporabo 309. člena ZPP, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti, kar pomeni tudi bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožnica še opozarja na nerazumljivost razlogov pritožbenega sodišča v zvezi s 356. členom ZOR, ki z obravnavano zadevo nima nobene povezave, kar pomeni procesno kršitev, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Na pritožbeni stopnji je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava tudi zaradi sklicevanja na 1019. člen Obligacijskega zakonika (OZ), katerega uporaba v tej zadevi ne pride v poštev.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijsko sodišče pojasnjuje, da nestrinjanja z materialnopravnimi razlogi izpodbijane sodbe ni mogoče opredeljevati s procesno kršitvijo o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Neuporaba določene materialnopravno določbe sodi v okvir revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava enako kot napačna uporaba druge zakonske določbe, za posledico pa lahko ima nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa procesno kršitev. Zato so neutemeljeni revizijski očitki o procesni kršitvi zaradi pomanjkanja razlogov v zvezi z 224. in 309. členom ZPP. V razlogih izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče res navedlo 356. člen ZOR, vendar je glede na vsebino istega stavka (v prvem odstavku na 4. strani sodbe) o tem, kdo so pristojni organi, in glede na nadaljevanje o desetletnem zastaralnem roku jasno, da gre samo za očitno pisno pomoto pri številčni oznaki 379. člena ZOR, ne pa za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kot uveljavlja tožnica. Prav isto se je zgodilo tožnici sami, ko zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava pri uporabi 1019. člena OZ, pritožbeno sodišče pa je pravilno navedlo 1019. člen ZOR.

7Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica prodala dva osebna avtomobila kupcu N. d.o.o.. Pogodbenici sta sklenili dve prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice, kupnino, sestavljeno iz cene avtomobilov in stroškov financiranja, pa se je kupec zavezal plačati v določenih mesečnih obrokih. V pogodbah se je strinjal z neposredno izvršljivostjo svojih plačilnih obveznosti, in sicer tudi za primer avtomatičnega razdrtja pogodbe zaradi zamude plačila treh zaporednih mesečnih obrokov, zaradi česar zapade v plačilo odškodnina v višini neplačanih obrokov. Pogodbi sta bili sklenjeni v obliki notarskih zapisov, v katerih je izrecno navedeno, da kupec priznava tema listinama izvršilni naslov v smislu 4. člena ZN in soglaša z neposredno izvršljivostjo. Toženec sam je kot fizična oseba podpisal poroštveno izjavo. Ker je družba po tožničinih trditvah plačala le polog, zavarovanje in prvi obrok, je tožnica vložila tožbo proti tožencu kot poroku, ki je med drugim ugovarjal tudi zastaranje vtoževane terjatve.

8Odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja in posledična zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvah, da je terjatev zapadla 1. 9. 1997 (razlogi na 3. strani pritožbene sodbe), da pa je bila tožba vložena šele 28. 2. 2003, ko je že potekel triletni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR, saj je šlo za terjatev iz gospodarske pogodbe med dvema pravnima subjektoma v okviru predmeta njunega poslovanja, potekel pa je že tudi splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Tožničino stališče o desetletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 379. člena ZOR sta zavrnili, ker kljub nekaterim pravnim posledicam pravnega posla, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, po njuni presoji ni mogoče govoriti o judikatni terjatvi, saj so to le terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa, notarski zapis pa ni odločba in tudi notar nima lastnosti pristojnega organa v smislu navedene zakonske določbe.

9Revizijsko sodišče pritrjuje tožničinemu stališču o zmotnosti razlogov, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 379. člena ZOR. Tudi samo je že v podobni zadevi sprejelo enako stališče kot tožnica. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom. Tožnica v zvezi s tem utemeljeno opozarja na čas sprejema ZOR in ZN. V času sprejema prvega zakona notariat v takratnem pravnem redu še ni bil uveden, 16 let kasneje sprejeti ZN pa vprašanja zastaranja terjatve, ugotovljene v obliki notarskega zapisa, ki ima hkrati lastnost izvršilnega naslova, ni izrecno uredil. Zato je treba presoditi, ali se tudi za te terjatve uporablja splošni petletni zastaralni rok oziroma za terjatve iz gospodarskih pogodb triletni rok. Analiza značilnosti terjatev, ugotovljenih v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in ostalih terjatev, ter analiza razlogov za določanje različno dolgih zastaralnih rokov pokažeta na tako bistveno razliko med njimi, da ta ne utemeljuje uporabe določb o splošnem petletnem zastaralnem roku ali za terjatve iz gospodarskih pogodb o triletnem roku. Krajši rok za te terjatve je določen zaradi negotovosti dolžnikovega položaja in zaradi bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili. Teh razlogov pri terjatvi iz izvršljivega notarskega zapisa ni. Tak zapis je javna listina o pravnih poslih in izjavah volje s strogo obličnostnimi zahtevami in z visoko stopnjo verodostojnosti (3., 43. in 44. člen ZN). Je tudi eden od izvršilnih naslovov iz 17. člena ZIZ. Če se dolžnik strinja, lahko pridobi tudi učinek neposredne izvršljivosti (4. člen ZN). Navedeni razlogi ne utemeljujejo uporabe 371. člena ZOR ali 374. člena ZOR. Prikrito pravno praznino neurejenega vprašanja o zastaranju terjatev iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov je revizijsko sodišče zapolnilo z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 379. člena ZOR. Res je, da notarski zapis z učinkom neposredne izvršljivosti ni odločba niti poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, vendar pa ima številne stične točke s sodno poravnavo. Pri nobenem ne more biti dvoma o obstoju same terjatve, oba se lahko izpodbijata le zaradi napak volje. Notarski zapis, ki je izvršilni naslov, dobi novo pravno naravo, ki je stična z naravo sodne poravnave. Notar res ni "pristojni organ" v smislu prvega odstavka 379. člena ZPP, vendar pa tožnica utemeljeno opozarja na njegov poseben položaj. Notariat je že po ustavi javna služba (drugi odstavek 137. člena Ustave RS). ZN daje notarjem številna javna pooblastila, imenovani so po posebnem v zakonu določenem postopku, država ima preko ministra za pravosodje nadzorne pristojnosti nad opravljanjem njihovega dela in podobno. Zato vsi navedeni razlogi utemeljujejo uporabo zakonske analogije z določbo iz prvega odstavka 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom.

10Pojasnjeni razlogi so navedeni tudi v že omenjeni podobni zadevi, v kateri je revizijsko sodišče zavzelo enako stališče. Gre za zadevo II Ips 75/2006, ki se od sedaj obravnavane razlikuje le v dejstvu, da je takrat šlo za izvršilni postopek, v tej zadevi pa gre za pravdni postopek. Ta razlika ne utemeljuje drugačnega stališča, dejstvo, da gre v tej zadevi za pravdni postopek, pa je pripisati okoliščini, da toženec v pogodbah, sklenjenih v obliki notarskih zapisov, ni nastopal kot pogodbena stranka.

11Pravna podlaga za toženčevo obveznost je v posebej sklenjeni poroštveni izjavi. Po prvem odstavku 1019. člena ZOR z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. V obravnavani zadevi ne pride v poštev določba drugega odstavka 1019. člena ZOR o krajšem zastaralnem roku za poroka, saj ne gre za subsidiarno poroštvo. Pravilni razlogi obeh sodišč, da toženec kot porok odgovarja za obveznosti iz gospodarske pogodbe, potrjujejo njuno presojo o tožencu kot solidarnem poroku iz četrtega odstavka 1004. člena ZOR. To pa pomeni, da tako za obveznost glavnega dolžnika kot za obveznost toženca velja desetletni zastaralni rok.

12Zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju vtoževane terjatve niso bile ugotovljene ostale dejanske okoliščine v zvezi z drugimi toženčevimi ugovori. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku pod točko I tega sklepa, odločitev pod točko II izreka pa temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.