3. člen ZN

Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina (3. člen ZN) in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nasprotnega ni dokazala (četrti odstavek 224. člena ZPP). Iz spornega notarskega zapisa izhaja, da so se tožnica in njena starša (stranke) zglasili pri notarki B. B., pri čemer so bile njihove identitete ugotovljene iz njihovih osebnih izkaznic, da sta bili pri branju in podpisovanju prisotni zapisni priči C. C. in D. D., da so stranke v navzočnosti zapisnih prič dogovorile in sklenile sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, da je tožnica podpisala sporazum potem, ko jo je notarka opozorila na nepreklicnost dedne odpovedi, da so stranke odobrile in podpisale ta notarski zapis potem, ko jih je notarka opozorila na pravne posledice sklenjenega sporazuma v smislu določb ZN in jim v prisotnosti zapisnih prič prebrala ta notarski zapis, da je vsaka stranka prejela po en odpravek tega notarskega zapisa in da so na notarskem zapisu (po tem vrstnem redu) poleg njihovih imen tudi podpisi tožnice, staršev, zapisnih pr

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila taksa, ki znaša 30,00 EUR po tar. št. 4022 ZST-1, pravilno odmerjena in ugovor, v katerem je prvotožena stranka uveljavljala, da taksna obveznost v navedeni višini ni nastala in da je taksa napačno odmerjena, ni utemeljen. Tožeča stranka ima zoper družbo C., d. o. o. ‒ v stečaju denarno terjatev v znesku 222.497,32 EUR, izkazano s sodno poravnavo, ki jo je tožeča stranka sklenila s stečajno upraviteljico navedene družbe. Vrednost sedmih stanovanj (posamezni, že navedeni deli, v stavbi št. 1 k. o. X), so vredni 2.000.000,00 EUR. Po poplačilu ločitvenega upnika bodo ostala sredstva (masa) za navadne upnike, med katerimi je tudi sama. Poplačana bo v višini dobrih 25.000,00 EUR. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Izkazala je obligacijsko pravico do C., d. o. o. ‒ v stečaju, iz sosledja tožb proti toženima strankama pa izhaja, da je njen končni cilj, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Izdana začasna odredba drugotoženi stranki ne preprečuje, da s svojo lastninsko pravico pri obravnavanih nepremičninah razp

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravilno štelo, da je notar izpolnil svojo pojasnilno dolžnost.

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna. Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen. Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovor

Ugotavljanje okoliščin notranjega življenja, med katere spada tudi pogodbeni namen strank, pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta obe pogodbeni stranki hoteli skleniti navidezno pogodbo, sodišče druge stopnje pa je potrdilo pravilnost takšne dokazne ocene. Po tretjem odstavku 370. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa z večino revizijskih navedb izpodbija prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in z njimi zato ne more uspeti.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje, poplačilo v dveh izvršilnih postopkih pa ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno.

S paulijansko tožbo upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu (tožencema), s katerim je dolžnik sklenil sporni pravni posel in ki je pridobil korist, ki je nastala z oškodovanjem upnika. Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen. Dajatveni zahtevek (na dopustitev izvršbe) nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja.

Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega). Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba. To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis.

Pravne učinke javne listine imajo tudi potrdila notarja, da je stranka vpričo njega lastnoročno ali varno elektronsko podpisala listino ali dala nanjo svoj ročni znak ali da je podpis ali ročni znak, ki je že na listini, vpričo njega priznala kot svojega. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena in da je sama listina nepravilno sestavljena.

Odsotnost pravil stroke protipravnosti še ne izključuje. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da notarska praksa v spornem obdobju ni bila ustaljena, je zato kot kriterij pri presoji protipravnosti treba uporabiti merilo, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja. Objektivne predvidljivosti škodnega dogodka in s tem protipravnosti ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin, pač pa izključno po merilih znanja in veščin, ki se zahtevajo pri posameznem poklicu v času spornega ravnanja.

Za terjatev iz notarskega zapisa, ki ni neposredno izvršljiv, je treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok. Okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok, so zlasti gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili, te značilnosti pa so lastne le neposredno izvršljivim notarskim zapisom, in ne notarskim zapisom nasploh. Neposredno izvršljiv notarski zapis zaradi dolžnikovega pristanka na neposredno izvršljivost predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo.

Overitev podpisa na zasebni listini je po sami vsebini in razlagi v bistvu overitev vsebine in obličnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ta del pa predstavlja zasebno listino, ki ima naravo javne listine. Že pred vknjižbo oziroma od trenutka, ko izvedo za razpolaganje, začne ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen.

Notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, je izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Vse to vsebuje neposredno izvršljiv notarski zapis, ki ga je upnik kot dokaz priložil k predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, da bi verjetno izkazal terjatev do dolžnika. Upnikova terjatev torej izhaja iz listine, ki izpolnjuje pogoje za izvršilni naslov, in je ZN javna listina.

Zadolžnica je le listina z izjavo, da dolg obstoji in služi samo v dokazne namene, s katero dolžnik potrjuje (priznava, ne pa pripoznava kot pri pripoznavi) svojo obveznost do upnika. Z zadolžnico obveznost ne nastane, je le dokaz o tem, da obveznost obstoji, zato zadolžnica tudi ni pravni posel. Ker pa so v obliki notarskega zapisa lahko sklenjeni le pravni posli (4. točka prvega odstavka 43. člena ZN), glede v katerih določene obveznosti nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, je dovoljeno skleniti poravnavo (4. člen ZN), in ker v obravnavanem primeru notarski zapis pravnega posla, ki je podlaga zadolžnici, ne vsebuje, takšnemu notarskemu zapisu ni moč priznati lastnosti notarskega zapisa in posledično lastnosti izvršilnega naslova.

Upnik kot materialnopravno napačno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da lahko upnik zahteva varščino samo, kadar gre za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožba upnika je v tem delu utemeljena, saj sodišče na upnikov predlog za odlog izvršbe postavi pogoj, da dolžnik zagotovi varščino v vseh primerih odloga izvršbe (tako po prvem, kot po drugem odstavku 71. člena ZIZ).

Za zastaranje terjatve - ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa - velja desetletni rok.

Ko notar overja podpis na zasebni listini se seznani z vsebino listine samo toliko, kolikor je potrebno, da izpolni rubrike vpisa o overitvah in potrdilih. Pri tem ni odgovoren za vsebino listine in ni dolžan ugotavljati, ali stranke smejo skleniti posel, na katerega se listina nanaša. Pri overitvi podpisa ima pravne učinke javne listine samo notarsko potrdilo o overitvi podpisa.