VSRS Sodba IV Ips 16/2007

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložila obdolženčeva zagovornica zoper plačilni nalog Postaje prometne policije L. z dne 7.11.2005, s katerim je prekrškovni organ U.V. kaznoval zaradi prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti vožnje z globo 10.000,00 SIT.

Vrhovni državni tožilec je dne 26.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb 54. člena ZP-1 in "kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1." Vložnik navaja, da obstaja v izpodbijani sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami. Iz plačilnega naloga izhaja, da je bil prekršek storjen v predoru T., medtem ko sodišče v razlogih sodbe navaja, da je obdolženi prekoračil dovoljeno hitrost, ko je vozil od B. proti odcepu M. Navedba, da dovoljenje za opravljanje meritev z merilnikom hitrosti znamke Radar speed camera AD 9 izhaja iz priloženega potrdila o skladnosti s predpisi, je v nasprotju s podatki v spisu, saj takšno potrdilo v spisu ni priloženo. Ker gre v obravnavanem primeru za prekršek neznatnega pomena, vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju bistvenih kršitev določb postopka izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila v tem, da obstaja v izpodbijani sodbi v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami oziroma zapisniki. Nasprotja so po mnenju vložnika v tem, da je v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe naveden drug kraj storitve prekrška kot v plačilnem nalogu, in v tem, da se izpodbijana sodba sklicuje na potrdilo o skladnosti merilnika hitrosti s predpisi, ki ga ni v spisu.

V Zakonu o prekrških so bistvene kršitve določb postopka opredeljene v 155. členu. Po 8. točki prvega odstavka navedenega člena je takšna kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Situaciji, na kateri opozarja vložnik zahteve, t.j. neskladje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami v spisu ter sklicevanje razlogov sodbe na listino, ki je ni v spisu, torej ne predstavljata bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je lahko kraj storitve prekrška v določenih primerih odločilno dejstvo, vendar v obravnavanem primeru, kjer se izpodbija sodba, s katero je sodišče odločilo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, kraj storitve prekrška ne predstavlja odločilnega dejstva, od katerega bi bila odvisna odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo. Še posebej ob upoštevanju, da je kraj storitve prekrška v plačilnem nalogu pravilno naveden.

Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj upoštevaje uveljavljane bistvene kršitve določb postopka spremeni izpodbijano sodbo in postopek ustavi, saj gre za prekršek neznatnega pomena, s tem pa je po mnenju vložnika podana kršitev 54. člena ZP-1. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena.

V 54. členu ZP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, je določeno, da za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. Vložnik zahteve ne pojasni, v čem naj bi bila kršitev določbe 54. člena ZP-1.

Institut prekrška neznatnega pomena (54. člen ZP-1) je bil po ureditvi, ki je veljala v času odločanja o prekršku, procesni institut hitrega postopka, ki je vplival le na odločanje prekrškovnega organa. Le-ta je v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZP-1 odločil, da ne bo izdal odločbe o prekršku zaradi njegovega neznatnega pomena, če so obstajale tudi druge posebne okoliščine, ki so kazale na to, da postopek ne bi bil smotrn; oziroma je smel na podlagi prvega odstavka 53. člena namesto izreka sankcije kršitelja zgolj opozoriti, če je ocenil, da je opozorilo zadosten ukrep. V obeh primerih je moral prekrškovni organ poleg okoliščin, zaradi katerih je prekršek neznatnega pomena, ugotoviti še druge okoliščine, ki vplivajo na oceno, ali bi bil postopek zoper kršitelja smotrn oziroma ali zadostuje namesto izreka sankcije zgolj opozorilo. Ugotavljanje okoliščin, zaradi katerih šteje prekršek za prekršek neznatnega pomena, in posebnih okoliščin, ki kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Te okoliščine v konkretnem postopku niso bile ugotovljene in ocenjene niti z vidika neznatnega pomena prekrška niti z vidika smotrnosti postopka. Nenazadnje, vložnik njihovega obstoja niti ne zatrjuje.

Edina okoliščina, ki jo vložnik s tem v zvezi navaja, je dejstvo, da je storilec najvišjo dovoljeno hitrost prekoračil le za 1 km/h. Glede na to okoliščino je utemeljena trditev vložnika, da gre v obravnavanem primeru za prekršek neznatnega pomena, saj ga okoliščina, da je storilec dovoljeno hitrost 100 km/h prekoračil zgolj za 1 km/h, dela posebno lahkega, škodljiva posledica pa ni oziroma ne bo nastala.

Vendar tudi kolikor bi okrajno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obravnavani prekršek neznatnega pomena (54. člen ZP-1), v času izdaje izpodbijane sodbe ni bilo pravne podlage za izdajo sodbe, s katero bi se konkretni postopek o prekršku ustavil (136. člen ZP-1), morebitna kršitev določb 3. alineje četrtega odstavka 51. člena in prvega odstavka 53. člena ZP-1 pa ni razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo (62. člen ZP-1). Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1D, ki velja od 25.11.2006) je bila v postopek o prekrških vnešena pravna podlaga, po kateri tudi sodišča v rednem postopku presojajo, ali gre za prekršek neznatnega pomena in so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, ter v takšnih primerih obdolžilni predlog zavrnejo (5. alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma izdajo sodbo, s katero se postopek ustavi (9. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

Institut prekrška neznatnega pomena je procesni institut. Kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne skupnosti, ki je določena kot prekršek in je zanjo predpisana sankcija, je prekršek (6. člen ZP-1), pa čeprav je njegov pomen neznaten, ker je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica (54. člen ZP-1; po veljavni ureditvi 6.a člen ZP-1). Zato je neutemeljen vložnikov predlog, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek ustavi. Z izpodbijano sodbo namreč ni bila kršena določba 54. člena ZP-1, saj tudi morebitna ocena, da gre za prekršek neznatnega pomena, ne bi vplivala na odločitev okrajnega sodišča. Dejstvo, da gre za prekršek neznatnega pomena, bi lahko vplivalo le na odločanje prekrškovnega organa, če bi obstajale posebne okoliščine, ki bi kazale, da postopek ne bi bil smotrn (3. alineja četrtega odstavka 51. člena ZP-1). Vendar plačilnega naloga zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.