53. člen ZP-1

Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.

S tožnikovim ravnanjem je prišlo do zabeleženja napačnih podatkov na vlogo občana, v delu, ko je tožnik opravil vnos opozorila v uradno evidenco in številko domnevnega izrečenega opozorila vpisal na vlogo občana, pa je zavestno na vlogi občana zabeležil lažne podatke, saj je vedel, da opozorilo dejansko ni bilo izrečeno, nato pa napačno zapisal, da je zadevo pregledal dne 14. 8. 2021 (ko ga niti ni bilo v službi) in s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino, prav tako je posledično spravil organ v zmoto. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika, ki bi se moral kot pomočnik komandirja PP še posebej zavedati svojega odgovornega položaja, porušeno. Dejstvo, da je tožnik še dve leti po datumu, ko se mu očita storitev kaznivih dejanj, normalno delal pri toženki, na odločitev nima vpliva, saj se je toženka z dejstvom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja seznanila šele dne 21. 12. 2023.

Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.

Tožnica želi doseči izbris njenih osebnih podatkov iz opozorila, ki ji ga je izdal IP (z uničenjem opozorila), saj meni, da ga tožena stranka nezakonito hrani v evidenci izrečenih opozoril prekrškovnih postopkov. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi tožena stranka vodila evidenco izrečenih opozoril na tožnici, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da bi takšno evidenco vodila, poleg tega je iz samega opozorila razvidno, da je bil vložen v zbirko dokumentarnega gradiva (in ne v evidenco izrečenih opozoril). Tožnica ni ponudila dokazov za svoje trditve, da naj bi tožena stranka takšno evidenco v sploh vodila, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka opozorilo, ki vsebuje osebne podatke tožnice, hranila v evidenci izrečenih opozoril, kar bi sicer bilo v nasprotju s 53. členom ZP-1. Sodišče je v tem upravnem sporu tožbi ugodilo le deloma, deloma pa je odločitev za tožnico v tem postopku neugodna. Za takšne primere ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o povračilu stroškov, zato je sodišče o nadaljnjem stroškovnem zahtevku tožnice odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP. Tako je sodišče ob upoštevanju okoliščin, da gre za u

V procesnem smislu se pojem prekrška neznatnega pomena kaže na različne načine. V hitrem postopku o prekršku lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ob oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, kršitelju namesto sankcije izreče opozorilo, vendar pod pogojem, da hkrati oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (prvi odstavek 53. člena ZP-1), v rednem sodnem postopku pa lahko sodišče ustavi postopek o prekršku, če oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn (9. točka 136. člena ZP-1). V obeh primerih za uporabo oportunitetnega načela ne zadošča zgolj ocena prekrškovnega organa ali sodišča, da je izvršeni prekršek po materialnopravnih kriterijih neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo na to, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn. Že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep ukor izhaja presoja, da uporaba drugega odstavka 185. člena ZP-1 ne pride

Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov. V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve

Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpra

Zoper opozorilo v upravnem sporu (v okviru inšpekcijskega postopka) pravno varstvo ni mogoče. Z opozorilom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Torej ni upravni akt in ga zato ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Z izpodbijanim pisnim opozorilom zaradi storitve prekrška ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Tožnik je kot vodja patrulje kršitelju predočil kršitev prepovedi vzvratne vožnje na avtocesti in višino globe 300,00 EUR, nato pa mu je predlagal, da lahko plača le 60,00 EUR in mu da 5,00 EUR za kavo, kar je kršitelj tudi storil. Poleg tega je v plačilni nalog navedel neresnične podatke o kraju in času prekrška ter o pravni kvalifikaciji in opisu prekrška, pri tem pa enega izvoda plačilnega naloga ni izročil kršitelju, ampak ga je pospravil v žep bunde. S tem ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, in le v tem primeru mora biti v izreku odločbe opustitev določno navedena. Sicer za odgovornost pravne osebe za prekršek zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti in da je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi.

Opozorila ni mogoče šteti za odločbo o prekršku in na pravni položaj kršitelja ne vpliva, zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper opozorilo ni dovoljena.

Institut prekrška neznatnega pomena je procesni institut. Kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne skupnosti, ki je določena kot prekršek in je zanjo predpisana sankcija, je prekršek, pa čeprav je njegov pomen neznaten, ker je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. Dejstvo, da gre za prekršek neznatnega pomena, bi lahko vplivalo le na odločanje prekrškovnega organa, če bi obstajale posebne okoliščine, ki bi kazale, da postopek ne bi bil smotrn.