106. člen ZP-1

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Ugotovitev, da je prekršek storila oseba, ki je mlajša od 14 let, je okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku po samem zakonu, saj se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. V takem primeru sodišče obdolžilni predlog (v celoti) zavrne. Tako ni bilo podlage za postopanje sodišča po določbah drugega in tretjega odstavka 137. člena ZP-1, po katerih se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin. Na kateri pravni podlagi naj bi sicer sodišče ob zavrnitvi obdolžilnega predloga iz razloga, ker se zoper otroka ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške, odločilo tudi o odvzemu predmeta, pa prekrškovni organ tudi ne pove. Ima pa prekrškovni organ v 54. členu ZNPPol pooblastilo, da v primeru, ko zoper osebo, ki ji je bil predmet zasežen, in bil uveden postopek pred pristojnim organom, zaseženi predmet osebi vrne, razen če gre za nevarne predmete ali predmete, ki jih je po zakonu treba odvzeti, ali če je oseba nedvomno izrazila voljo, da predmete ne

V konkurenci dveh (sodnih) odločb o isti stvari je za odločitev o tem, s katero izmed njih je bilo prekršeno načelo ne bis in idem, odločilno, katera izmed njiju je prej postala pravnomočna.

Kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obdolžilni predlog na podlagi določbe prvega odstavka 106. člena ZP-1 zavrglo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sklep za sprejem take odločitve nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče odločitev sprejelo upoštevaje določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1. Ta se nanaša le na začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Tudi poziv sodišča k dopolnitvi in razjasnitvi je razumeti tako, da je sodišče prve stopnje kot nepopoln in nejasen obravnavalo (le) del obdolžilnega predloga, v katerem je prekrškovni organ na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 predlagal izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije do zaključka postopka o prekršku. Tako ni jasno in sklep tudi ne vsebuje nikakršnih razlogov za zavrženje obdolžilnega predloga v celoti. Le če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana očitanega prekrška, bo potrebna njegova dopolnitev oziroma poprava. V skladu z določbo prvega odstavk

Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.

Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 ni dopolnilna norma 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, saj ne določa prostorske ali časovne omejitve gibanja, temveč odreja obveznost, konkretno nošenje mask, ki je ZNB v določbi 39. člena ne vsebuje.

Sodišče lahko po izvedenem dokaznem postopku prilagodi opis dejanja, če gre glede na obdolžilni predlog še vedno za isti življenjski dogodek, če ima obdolženi pravico do izjave in ob pogoju, da zaradi spremembe ne pride do spremembe v obdolženčevo škodo.

V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven. Glede na takšno poslovanje prekrškovne

Ker je bila zoper obdolženko vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ni mogel začeti; kazenski postopek pa je bil nato pravnomočno ustavljen, zato skladno s tretjim odstavkom 11.a člena ZP-1 v tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ni teklo.

Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1. Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek. V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih deja

Le v primeru, če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana prekrška, ki se obdolžencu očita, mora prvo sodišče poslovati tako, da od predlagatelja zahteva dopolnitev oziroma popravo vloženega obdolžilnega predloga v zakonitem roku (15 dni).

Stališče, po katerem v rednem sodnem postopku o prekršku že dejanja prekrškovnega organa, ki merijo na pregon storilca prekrška, pretrgajo tek zastaralnega roka, izhaja že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 42. člena ZP-1. V tej določbi ni določeno, da zastaranje pretrga le dejanje organa, pristojnega za odločanje o prekršku, temveč vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Prekrškovni organ je v rednem sodnem postopku pristojen za vodenje predhodnega postopka, v katerem se zbirajo dokazi, potrebni za vložitev obdolžilnega predloga. Jezikovna razlaga je v obravnavanem primeru podprta tudi s teleološko, sistematično in logično razlago določb ZP-1. V rednem sodnem postopku o prekršku se praviloma obravnava pravno in dejansko zahtevnejše oziroma kompleksnejše zadeve, kot v hitrem postopku o prekršku. Nelogično in v nasprotju z namenom in sistematiko ZP-1 bi bila zato razlaga, po kateri, po vsebini ista dejanja prekrškovnega organa, ki so sposobna pretrgati zastaranje v hitrem postopku, niso sposobna pretrgati zastaranja v rednem sodnem postopku. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi za hujša in za pregon zahtevnejša ravnanj

Ker gre za isti historični dogodek in se obdolžencu tako v postopku o prekršku, kot tudi v kazenskem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola, ki je zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, ni dvoma, da mora biti tak storilec primerno procesuiran po večji kriminalni količini. Zato je treba postopek o prekršku, če se je že začel, prekiniti, ne pa zavrniti obdolžilni predlog. Redni postopek o prekršku se je namreč začel z vložitvijo obdolžilnega predloga.

Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari ne pomeni, da kršitelj ne sme biti spoznan za odgovornega storitve prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno druga oseba.

V skladu z določbo 1. odstavka 106. člena ZP-1 je mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepopoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, sodišče prve stopnje pa za obdolženo pravno osebo sploh ni ugotovilo pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru osebe, ki v okviru svojih delovnih nalog ni poskrbela pred izdajo programskih vsebin za vpis medija – spletne strani v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu. Zgolj zaradi tega, ker obdolžilni predlog za obdolženi odgovorni osebi ni vseboval vseh v 2. odstavku 105. člena ZP-1 zahtevanih podatkov glede njune istovetnosti (njuna identiteta kot odgovornih oseb je bila kljub temu zanesljivo ugotovljena z navedbami osebnih podatkov in dela, ki ga opravljata), še ni mogoče šteti, da je obdolžilni predlog nepopoln v taki meri, da onemogoča uvedbo postopka o

Zastaranje pregona zaradi prekrška je negativna procesna predpostavka, ki onemogoča izvedbo postopka.

Sodišče je z izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o zahtevah za sodno varstvo, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, kršilo 31. in 158. člen Ustave ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1.

V primeru dejanja, ki ima tako znake prekrška, kot tudi kaznivega dejanja, prekrškovni organ poda zgolj kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in ne tudi obdolžilnega predloga zaradi prekrška. Če je tak obdolžilni predlog vseeno vložen, ga sodišče ne more zavreči na podlagi 12. člena Zakona o prekrških, temveč mora ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka o prekršku, tega izvesti.

Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ.

Če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, sodišče v rednem sodnem postopku o prekršku s sodbo zavrne obdolžilni predlog oziroma v kasnejši fazi postopek s sodbo ustavi.