VSRS Sodba in sklep I Ips 231/2004

Navzočnost oškodovanca na glavni obravnavi ni obvezna v smislu določb 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženec je lahko v istem kazenskem postopku zaslišan kot priča glede dejanj, ki niso njegova kazniva dejanja.

Ker niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnjeno, kateri deli prestreženih telefonskih pogovorov naj bi bili pomembni za obsojenčevo obrambo, sodišče ni kršilo pravice do izvajanja materialnopravno relevantnih dokazov v njegovo korist, saj je zahteva obrambe, da se na glavni obravnavi posluša prav vse prestrežene telefonske pogovore tega obsojenca, očitno neupravičena.

Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je prepozna, saj je bila vložena po preteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, v njej pa je uveljavljena bistvena kršitev, ki v zahtevi sploh ni bila omenjena in torej ne dopolnjuje obrazložitve že uveljavljene kršitve.

Pomanjkljiva ocena verodostojnosti dokaza je lahko kršitev določb 7. odstavka 364. člena ZKP, ne pa kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Odločilnost prispevka sostorilca (25. člen KZ)ne pomeni nujno, da brez njega kaznivega dejanja objektivno ne bi bilo mogoče izvršiti, zadošča, da bi bila izvršitev bistveno otežena v očeh sostorilcev, presoja pa se ob upoštevanju konkretnih okoliščin, namreč, ali bi se sostorilci odločili za izvršitev kaznivega dejanja na način in v okoliščinah, kot so ga načrtovali, sprejeli vloge v skupni izvršitvi po načelu delitve dela, uporabljena sredstva in podobno.