VSRS Sodba I Ips 305/2000

Zahteva zagovornika obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 06.12.1999 obsojenega M.L. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 302. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 7.760,00 SIT in stroške iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 62.189,20 SIT, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega M.L. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi "absolutne kršitve ZKP" in "zmotne uporabe materialnega prava" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko je obrazložene pritožbene trditve glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo zgolj z nasprotno trditvijo, da pritožbeni razlog ni podan, ne da bi se spustilo v vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbe.

Poudarja tudi, da je sodišče prekršilo kazenski zakon, saj bi moralo dejanje pravno opredeliti po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevani bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona nista podani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če tega ne stori in se pomanjkanje razlogov nanaša na odločilno dejstvo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik obdolženega M.L. je v pritožbi, ko je prvostopenjsko sodbo izpodbijal zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navajal, da sodišče ni zaslišalo nobene od prič, katerih zaslišanje je predlagal obsojenec in da tudi poškodb oškodovanca F.M. ni ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, zatrjeval pa tudi, da bi oškodovanec potrdilo o poškodbah, za katere sploh ni bilo ugotovljeno, na kakšen način so nastale, lahko dobil v katerikoli ambulanti ter da zato eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja (grdo ravnanje) ni bil zanesljivo ugotovljen.

Obsojeni M.L. je na glavni obravnavi dne 24.09.1999 povedal, da želi, da sodišče v zadevi zasliši policista S.K., na glavni obravnavi dne 06.12.1999, ki se je začela znova, pa tega dokaznega predloga ni ponovil, temveč je na vprašanje predsednice senata, ali imata stranki še kakšen dokazni predlog, izjavil, da takih predlogov nima in da bo, če bo treba, pripeljal pričo K., nato pa je v sklepni besedi dejal, da bi želel, da se navedena priča zasliši.

Dokazni predlog mora biti določno podan, pri čemer mora stranka tudi utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Obsojenčevo navedbo, da bo po potrebi "pripeljal" navedeno pričo, ni mogoče šteti kot dokazni predlog, temveč zgolj kot pripombo. Četudi je obsojenec šele v zaključni besedi, torej že po končani glavni obravnavi, izrazil "željo", da se navedena priča zasliši, česar pa ni mogoče šteti kot dokazni predlog, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 7. odstavka 364. člena ZKP obrazložilo, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna. Sodišče druge stopnje na pritožbeno navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo nobene "od s strani obsojenca predlaganih prič", v sodbi ni odgovorilo, vendar pa ta pomanjkljivost v ničemer ni vplivala na zakonitost pravnomočne odločbe, saj na glavni obravnavi obsojeni M.L. sploh ni predlagal zaslišanje nobene priče.

Glede očitka v zahtevi, da bi se sodišče druge stopnje moralo izjaviti o pritožbeni navedbi, da je oškodovančevo poškodbo treba ugotavljati s pomočjo izvedenca medicinske stroke in da tega ni storilo, vložniku tudi ni mogoče pritrditi. Višje sodišče se je postavilo na stališče, da to ni potrebno, kar je utemeljilo z navedbo, da oškodovančevih poškodb, nastalih zaradi obsojenčevega odriva v prsi, torej tudi lažjega zvina desnega gležnja, ni bilo potrebno ugotavljati z izvedencem sodnomedicinske stroke, saj je obtožba obsojencu očitala le grdo ravnanje, ne pa tudi povzročitve telesne poškodbe. Pojasnilo je tudi, da zgolj sklicevanje na možnost pridobitve zdravniškega potrdila v katerikoli ambulanti, ne da bi ugovarjal pristnosti v dokaznem postopku uporabljenega potrdila, pritožnik (sedaj vložnik zahteve) ne more izpodbiti prav ničesar. Ne drži torej, da je sodišče druge stopnje v tem delu zadovoljilo zgolj s posplošeno navedbo, s katero je zavrnilo zagovornikove pritožbene očitke.

Z navedbami v zahtevi, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, s katerimi ravnanji je obsojenec razžalil in grdo ravnal s policistom, torej o odločilnih dejstvih, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena ZKP. Sodišče je ob izkazanih pogojih iz 1. in 4. odstavka navedene določbe tudi ugotovilo, da je obsojenec s policistom F.M. grdo ravnal, tako da je nanj vpil in ga zmerjal, nato stopil iz vozila in ga odrinil v predel prsi tako, da se je policist opotekel in pri tem utrpel lažji zvin desnega gležnja. Sodišče torej ni ugotovilo, da je obsojenec razžalil uradno osebo ali da ji je prizadejal lahko telesno poškodbo. V opisanem obsojenčevem ravnanju pa so podani vsi znaki grdega ravnanja, kar je potrebno presojati v povezavi s 146. členom KZ, kajti taka poškodba desnega gležnja kot posledica obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanca pomeni prizadeto telesno celovitost oškodovanca. Sodišče je v razlogih sodbe tudi navedlo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je to poškodbo, ki ne dosega praga lahke telesne poškodbe, oškodovancu prizadejal obsojenec. Pri tem pa ne gre za tako zahtevno dejansko vprašanje, da bi bilo za ugotovitev ali presojo tega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Zato tudi ne drži, da izpodbijana pravnomočna sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, prav tako pa ne drži, da je zaradi tega, ker ni odredilo izvedenstva, sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Tudi ko vložnik zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po sedaj veljavnem zakonu, zagrešilo kršitev kazenskega zakona, pri čemer ima očitno v mislih tisto po 4. točki 372. člena ZKP, mu ni mogoče pritrditi. Po 3. členu KZ, ki ureja časovno veljavnost Kazenskega zakona, se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se ob storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kateri zakon je za storilca milejši, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru, pri čemer mora ta ocena zajemati celovito primerjavo vseh okoliščin, ki so pri tem relevantne.

Zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 223. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) so bili glede izvršitvene oblike kaznivega dejanja, ugotovljene pri obsojencu, popolnoma identični kot v sedanji določbi 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 3. odstavku 223. člena KZ-77 je bila predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let, sedanja določba pa enako predpisuje gornjo mejo kazni, posebnega minimuma pa ne vsebuje. Trditev vložnika, da je bila za kaznivo dejanje, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, v kazenskem zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja, predpisana kazen do treh let zapora, zato ne drži. Poznejša, sedaj veljavna določba, je za obsojenca milejša, kar pa pokaže, da je treba zavrniti tudi tiste očitke v zahtevi, ko vložnik po vsebini zatrjuje, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec policista odrinil v predel prsi, tako da se je slednji opotekel in pri tem dobil navedeno poškodbo desnega gležnja, kar pomeni grdo ravnanje. Navedbe v zahtevi, da grdo ravnanje ni zanesljivo podano, posebej ker oškodovanec od povzročitelja poškodbe nikoli ni niti poizkusil izterjevati nikakršne odškodnine, kar da pomeni, da se je še kako dobro zavedal, da lažji zvin gležnja v dogajanju sploh ni nastal, vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. S tem, ko vložnik ponuja lastno dokazno presojo glede tega dejstva, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec na policista, ko je zahteval, da mu pokaže dokumente zaradi identifikacije, pričel vpiti in ga zmerjati. Obsojencu ni očitano, da je policista F.M. razžalil, temveč da je z njim grdo ravnal, zato vložnik z navedbami, da pritožbeno sodišče ni v ničemer podrobneje opisalo, zakaj je vpitje grobo presegalo mejo dostojnosti, nima nobenega vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Kolikor pa vložnik v sklepnem delu zahteve izpodbija odločbo o kazenski sankciji, je treba ugotoviti, da na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.L., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojeni M.L. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.