146. člen KZ

Udarec, ki je bil tako močan, da je prizadel oškodovankino telesno celovitost, pomeni tudi ogrožanje njene varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.

Dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju in na drugačen način, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav storjenega zoper isto oškodovanko.

Obsojenčevo vlečenje oškodovanke za lase po naravi stvari vsebuje tudi navedbo, da je bila s tem prizadeta njena telesna celovitost oziroma da je oškodovanka čutila bolečine, saj si ni mogoče predstavljati, da glede na način storitve do take prizadetosti ne bi prišlo.

V izreku sodbe opisan fizični napad obsojenca z grabljami na oškodovanca na javnem kraju, ki je prizadel oškodovančevo telesno celovitost, je pomenil (tudi) ogrožanje varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1, za katerega pa je predpisana strožja kazen, kot za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prejšnjem kazenskem zakoniku.

Intenzivnost sile, ki jo je obsojenka uporabila, je za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja irelevantna.

Predlog oškodovanca za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, saj na splošno velja, da je izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik. Takšni opisi oškodovancev ponavadi odpirajo možnosti različnih pravnih kvalifikacij, zato je na mestu zaključiti, da je oškodovanec dal predlog da se obdolženca kazensko preganja za tisto obdolženčevo ravnanje, ki je sedaj kot historični dogodek opisano v krivdoreku in pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 1. odst. 146. čl. KZ.

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja v KZ-1 kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja, pač pa je zakon kaznivi dejanji ogrožanja varnosti in grdega ravnanja združil v eno kaznivo dejanje.

S trditvami, da mu sodišče ni dovolilo dokazovati njegovih stališč, da je bil postopek pred sodiščem pravno nekorekten in žaljiv in da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do novih dokazov, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljenih kršitev zakona.

Kaznivo dejanje grdega ravnanja je v novem KZ-1 črtano, s tem, da je postalo ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Črtanja kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja. Spremembe obtožbe na zadnji glavni obravnavi (v abstraktnem delu opisa je bilo dodano besedilo »in ogrozil varnost«, izpuščeni so bili nekateri očitki glede povzročanja sledi poškodb po nogi, ker so bili ti ovrženi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, dodano pa je bilo še besedilo »zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bil A.H. tudi močno prestrašen«) niso take narave, da bi bila upravičena ocena sodišča druge stopnje o njihovi šikanoznosti in posledični nedopustnosti.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan fizični napad obsojenca na oškodovanko na javnem kraju, ki je prizadel njeno telesno celovitost, je sodišče pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ), čeprav izpolnjuje (tudi) zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po novem kazenskem zakoniku (KZ-1), za katero pa je predpisana strožja kazen.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja v KZ-1 kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. Kadar je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca. Historični dogodek iz opisa dejanja v obtožbi lahko prestavlja podlago za inkriminacijo tako po KZ, kot po KZ-1. Primerjava predpisanih kazni pa pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje. Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ pre

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja iz KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Če obdolženčevo ravnanje tako po kvantiteti kot kvaliteti ne presega ravnanja, ki pomeni uresničitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ oziroma ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, njegovega dejanja ni mogoče opredeliti (tudi) kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

KZ-1 ne pozna več samostojnega kaznivega dejanja grdega ravnanja, je pa grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, za obstoj katerega mora biti poleg grdega ravnanja podan tudi napad na osebno varnost oškodovanca. Če je tak napad konkretiziran (v konkretnem primeru z zamahom z motiko proti drugi osebi), gre za ravnanje, ki je objektivno zmožno vzbuditi občutek ogroženosti in le če pri oškodovancu izjemoma ne bi prišlo do občutka subjektivne ogroženosti, bi moralo sodišče po pravilu uporabe milejšega zakona obdolženca oprostiti obtožbe.

Sodišče je kršilo kazenski zakon, ker ni presojalo, ali niso v ravnanju obdolženca, ki ga je oškodovanka kot tožilka pravno opredelila kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ, podani znaki kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ storjenega z ravnanji (realna iniuria).

V KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni več, je pa grdo ravnanje izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Po novem KZ-1 je torej potrebno, da storilec kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem povzroči ogroženost oškodovanca (posledica). Prestrašenost in užaljenost oškodovanke, ki je navedena v opisu kaznivega dejanja in v razlogih sodbe, ni dovolj za zaključek, da je posledica, ki se zahteva za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ, podana. Vsak poseg na telo namreč še ne pomeni, da je z njim ogrožena varnost. So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja razžalitve (realne injurije), za katerega pregon se začne na zasebno tožbo.

Dejstvo, da v novem zakoniku kot kaznivo dejanje ni več določeno samostojno kaznivo dejanje grdega ravnanja, kot je bilo opredeljeno v 146. členu KZ, ne pomeni, da tako dejanje ni več kaznivo. Grdo ravnanje se pojavlja kot izvršitveno ravnanje oziroma kot zakonski znak v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1), nasilja v družini (191. člen KZ-1) ter v kaznivem dejanju nasilništva (296. člen KZ-1). V vsakem konkretnem primeru pa je treba presoditi tudi, ali dejanje po opisu morda izpolnjuje znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1 (tako imenovana realna injuria). Pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ in novem kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 gre za identiteto glede objekta kazenskopravnega varstva, saj gre v obeh primerih za varstvo ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS.