VSRS Sodba I Ips 124/99 in I Ips 126/99

Zahtevi obsojenega F.P. in zagovornice obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeni F.P.

oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine, obsojeni B.P. pa je dolžan plačati povprečnino, določeno na 100.000,00 SIT.

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.06.1998 obsojena F.P. in B.P., skupaj z obsojenim A.H. spoznalo za krive, prvega pod točko A/I/1-15, razen točke 2 (pravilno bi bilo točke 12), drugega pa pod točko A/I/4-15 razen točk 6 in 12, nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25.

členom KZ. Obsojenemu F.P. je po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ izreklo kazen štiri leta zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 12.10.1997 od 13.55 ure dalje. Obsojenemu B.P. je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ določilo kazen dve leti zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v času enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača:

oškodovanemu Športnemu društvu NK U. Š. znesek 218.175,00 SIT, oškodovanemu E. d.d. M. znesek 101.595,50 SIT, oškodovanemu ŠRZ R.d. V. znesek 131.955,00 SIT in oškodovancu D.G. 79.990,00 SIT. Po 96. členu KZ je obsojencema odvzelo pridobljeno protipravno premoženjsko korist, tako da je obtoženemu F.P. naložilo v plačilo znesek 244.427,50 SIT, obsojenemu B.P. pa znesek 125.427,50 SIT. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da sta obsojeni F.P. in A.H. dolžna oškodovancem nerazdelno plačati premoženjskopravne zahtevke:

O.š. G.Š. V. v znesku 70.566,00 SIT (s presežkom je oškodovanca napotilo na pravdo), K. p.o. V. znesek 91.600,00 SIT, oškodovanim M.B., D.M., D.O. in F.M. vsakemu po 170.000,00 SIT, D.O. pa še zakonite zamudne obresti za čas od 20.02.1997 dalje do plačila in oškodovanemu M clubu d.d. V. znesek 249.000,00 SIT. S sklicevanjem na isto zakonsko določbo je tudi odločilo, da sta obsojena F.P. in B.P., skupaj z obsojenim A.H. dolžna nerazdelno plačati premoženjskopravne zahtevke: Š.d. NK U. Š. v znesku 872.700,00 SIT, o presežku pa je oškodovanca napotilo na pravdo, E. d.d. M. znesek 406.382,00 SIT (s presežkom je oškodovanca napotilo na pravdo) ter da sta obsojena F.P. in B.P. dolžna nerazdelno plačati premoženjskopravna zahtevka ŠRZ R.d. v V. v znesku 263.910,00 SIT in D.G. v znesku 159.980,00 SIT, slednjega je s presežkom napotilo na pravdo. Oškodovanca K. p.o. V. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 762.275,00 SIT (ki se nanaša na kaznivo dejanje z dne 03.02.1997, za katerega je sodišče ugotovilo, da obsojenemu F.P. ni dokazano) v celoti napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojena F.P. in B.P. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbi obsojenega F.P. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega B.P. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojeni B.P. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino, v znesku 50.000,00 SIT, obsojenega F.P. pa je plačila stroškov, nastalih v drugostopenjskem postopku, oprostilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojeni F.P.in zagovornica obsojenega B.P. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojeni F.P. v svoji vlogi, ki jo je poimenoval kot pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti, in jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, napadeno pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ter se sklicuje tudi na 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da razveljavi sodbo Višjega sodišča v Celju in vrne zadevo v "ponovno sodbo, da izrečeno kazen glede na okoliščine, navedene v zahtevi, primerno zniža ter spremeni odločbo o odvzemu premoženjske koristi in odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih".

Zagovornica obsojenega B.P. v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojeni F.P. in zagovornica obsojenega B.P. uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, po 2. odstavku 420. člena ZKP pa tega izrednega pravnega sredstva na tej podlagi ni mogoče vložiti. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojeni F.P. z navedbami v zahtevi, da sta sodišči ravnali napak, ko nista sledili njegovemu zagovoru, ampak verjeli obsojenemu A.H., starejšemu mladoletniku R.R., deloma pa tudi obsojenemu B.P., ki da so ga po krivem obremenili, ker je to od njih zahtevala policija, ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za tiste vložnikove trditve, da so soobsojenci zmanjševali pomen njihovih vlog, njega pa povzdignili v pobudnika in organizatorja storitve kaznivih dejanj ter da gre za nekakšne skesance, ki jim je bila obljubljena pogojna obsodba, če ga obremenijo, obe sodišči pa da sta jim nekritično sledili, ne da bi sploh preverili njegov alibi. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem izraža obsojeni F.P. tudi s tistimi navedbami v zahtevi, da pri ogledu kaznivih dejanj policija ni našla nobenih dokazov, da je bil udeležen pri izvršitvi le-teh, da je za zasežene predmete med preiskavo povedal, od kod izvirajo tisti, najdeni v prostorih Š.d. D.ž. in tisti, najdeni na njegovem domu, da je sodišče napačno štelo, da si je roko poškodoval pri padcu s strehe gostinskega lokala in ne, ko je padel med rolkanjem, kar so potrdile tudi nekatere priče. Po mnenju tega vložnika je sodišče napačno ocenilo tudi njegov zagovor, saj ni nikoli zatrjeval, da je bil s prijateljico B.T. v času storitve nekaterih kaznivih dejanj skupaj celo noč, pač pa je bil v njeni družbi do 24. ure, najpozneje pa do 1. ure po polnoči. Prav tako ponuja ta vložnik drugačno videnje dejanskega stanja, ko govori o razlikah med navedbami obsojenega A.H. in prič, glede tega, od kod je zmanjkal denar v podjetju K. V. in ko poudarja, da je v nadaljnje nelogičnosti sodišče zašlo, ko ni ocenilo, ali bi glede na svojo konstitucijo in velikost odprtine v skladišču E. V. Š. sploh lahko prišel v notranjost objekta ter ali bi zmogel z dvakrat operirano roko, potem ko po lastnih navedbah soobsojenci tega niso uspeli, odpreti okno na tenis klubu A. V zahtevi opozarja tudi na to, da so bile v klubskih prostorih Š.d. D.ž. zasežene fotografije, ki da so nepojasnjeno izginile, na katerih je bil posnet S. in Ž., torej oseba, ki mu je izročila nekatere od predmetov, za katere se je pozneje ugotovilo, da so ukradeni. Tudi ko ta vložnik v zahtevi opisuje ozadje, ki naj bi po njegovi presoji privedlo do tega, da je bil zoper njega sprožen kazenski postopek in da je bil nato tudi obsojen na štiriletno zaporno kazen, drugima dvema obsojencema pa izrečeni pogojni obsodbi, izpodbija v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Z vsemi temi navedbami obsojeni F.P. namreč ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojeni F.P. navaja, da je policija hišno preiskavo v klubskih prostorih D.ž. opravila nezakonito, saj da je večkrat vdrla skozi vhodna vrata, zapisnik o zaseženih predmetih so predstavniku Š.d. L.K. organi za notranje zadeve prinesli šele po nekaj dneh, da pri odpiranju klubskih prostorov priči nista bili vseskozi prisotni ter da je policija v klubske prostore vdrla, ne da bi bil pri tem navzoč predstavnik navedenega športnega društva. Navaja tudi, da je priča I.I. na glavni obravnavi izjavil, da mu ni jasno, zakaj so v klubske prostore policisti nasilno "vdirali parkrat".

S temi trditvami, ki jih v rednem postopku ni navajal, obsojeni F.P. zgolj navidezno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 219. členom ZKP. Da je bila hišna preiskava prostorov D.ž. opravljena nezakonito, ne utemeljuje z dejstvi, ugotovljenimi v pravnomočni sodbi, temveč na podlagi lastne presoje izpovedbe I.I. Na ta način tudi v tem delu ta vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpovedbe priče L.K. (l. št. 1046) je namreč razvidno, da je bil ta kot predstavnik športnega društva navzoč, ko je policija na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo, ko ni mogla zagotoviti ključa prostorov, vrata nasilno odprla z uporabo železne palice in da sta bili takrat navzoči priči, I.I. in še neka druga oseba, ki pa je ni poznal. Vložnikovih navedb ne potrjuje niti priča I.I., ki je v preiskavi in na glavni obravnavi (l. št. 819 in 1044) povedal, da sta bila s pričo B.Z. navzoča, ko so policisti odprli vrata in da je bil navzoč 7 ur in 50 minut, pri čemer so policisti zahtevali, naj bo navzoč in gleda "kaj oni delajo". Na glavni obravnavi se sicer mogel spomniti, ali je bil do konca hišne preiskave navzoč tudi B.Z., vendar pa je nato pojasnil, da sta oba podpisala zapisnik o hišni preiskavi. V nasprotju s trditvami vložnika, iz izpovedbe priče I.I. ni razvidno, da bi policija večkrat nasilno odpirala vrata navedenih klubskih prostorov, pa tudi ne, da bi priči zapisnik o hišni preiskavi podpisali naknadno. Iz zapisnika o hišni preiskavi prostorov Š.d. D.ž. je razvidno, da sta bili pri hišni preiskavi navzoči tudi priči I.I. in B.Z., ki sta zapisnik tudi podpisala. Zgolj dejstvo, da je L.K. ta zapisnik podpisal naslednji dan, na zakonitost hišne preiskave ne vpliva, saj mu je bila kot predstavniku društva zagotovljena pravica biti navzoč pri hišni preiskavi, pomembno pa je, da sta bili vseskozi navzoči navedeni solenitentni priči, kot garanta, da je bila hišna preiskava opravljena tako, kot je to zapisano v zapisniku. Obsojeni F.P., ki v rednem postopku zakonitosti tega procesnega dejanja sploh ni izpodbijal, pač pa je z zatrjevanjem dejstev, ki v izpodbijani sodbi sploh niso ugotovljena, to storil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato ne more biti uspešen.

Obsojeni F.P. navaja, da sodišče ni zaslišalo prič, ki bi lahko pomembno vplivale na pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj da ni prebralo izjave S.P., ki je svojo odsotnost z glavne obravnave opravičil in sodišču poslal izjavo o dogodkih, pri katerih je bil navzoč kot priča ter da sodišče ni "poklicalo" še ostale priče, ki bi lahko potrdile njegov alibi v času kaznivih dejanj, med temi M.in M.A. ter ostale.

Glede na tako formulacijo je očitno, da obsojenec tudi v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe. Dejstvo pa je, da zaslišanje prič M. in M.A. v postopku sploh ni predlagal, v zahtevi pa tudi ne pove, zakaj je zavrnitev dokaznega predloga na glavni obravnavi dne 21.05.1998 (l.št. 1059) za zaslišanje priče S.P., ki ga na poznejši glavni obravnavi, ki se je začela znova, ni ponovil, takega pomena, da je vplivala na zakonitost sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi obrazložilo, resda zelo posplošeno, zakaj je dokazne predloge obrambe zavrnilo. Zahteva obsojenega F.P. zato tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Navedbe v zahtevi obsojenega F.P., da mu je Z. T. "zasegla" denar, ki ga je dobil za invalidnost in poškodbe roke v znesku 544.000,00 SIT, čeprav ta ni bil pridobljen s kaznivim dejanjem in da mu sodišče tudi po pravnomočnosti sodbe še ni vrnilo nekaterih zaseženih predmetov, ki so njegova last, nimajo nobenega vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe, saj odločitev o teh vprašanjih ta sploh ne vsebuje.

Sodišče prve stopnje je v sodbi (zadnji odstavek na strani 19, stran 20 in 1. odstavek na 21. strani) podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo zagovor obsojenega F.P., ko je ta zanikal storitev nekaterih kaznivih dejanj. Obsodilno sodbo ni sprejelo zgolj na podlagi zatrjevanj soobsojencev oziroma starejšega mladoletnika, temveč se je oprlo na ugotovitve ob ogledih kraja izvršitve kaznivih dejanj, izpovedbe oškodovancev in zaslišanih prič, upoštevalo vsebino in vrsto predmetov (tehničnega blaga, pijač in tekstila), ki so bili obsojencem, tudi F.P., zaseženi in so jih oškodovanci prepoznali kot svoje (3. odstavek na 21. strani prvostopenjske sodbe).

Zagovornica obsojenega B.P. ne sprejema zaključka v odločbi pritožbenega sodišča, ko je to zapisalo, da dejstvo, da morajo obsojenci ponavljati svoj zagovor skozi ves kazenski postopek, sicer jim sodišče ne verjame, ni splošno znano. S trditvami, da je ta obsojenec vseskozi zatrjeval, da njegova udeležba pri kaznivem dejanju ni takšna, kot je razvidna iz izpodbijane sodbe in kot izhaja iz zagovorov soobsojencev, ter da je količina predmetov, za katere se mu očita, da jih je odnesel, nedokazana in nerealna, pri čemer da obsojeni B.P. v svojem zagovoru ni skušal zmanjšati svoje vloge pri storitvi kaznivih dejanj, zagovornica ponuja lastno dokazno presojo in izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Kolikor vložnica zgolj posplošeno navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo pravico obsojenca do obrambe, saj da se je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo preverjeno z dokazi, teh pa da ni preverjalo zato, ker je dokazne predloge obsojenca zavrnilo, ji ni mogoče pritrditi. Ta navedba v zahtevi je v tolikšni meri nekonkretizirana, da njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Vložnica bi morala natančno povedati, katere dokaze je sodišče zavrnilo in zakaj ocenjuje, da je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe ter da je vplivalo na zakonitost sodbe. Tega pa ni storila.

Prav tako zagovornica obsojenega B.P. nima prav, ko navaja, da obtoženčev zagovor v kazenskem postopku ni dokaz. Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 04.04.2002, opr. št. I Ips 174/2001, zapisalo, da je v prvi vrsti kot dokaz mogoče šteti obtoženčevo izjavo, ki po vsebini pomeni priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in iz nje izhajajočo bremenitev drugega obtoženca, da je tudi on storil kaznivo dejanje. Obtoženčeva izpovedba ima v kazenskem postopku dvojni pomen, in sicer kot njegova obramba, s katero zavzame svoje stališče do očitkov v obtožbi in navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, in kot dokaz, ki lahko prispeva k ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, ki jih mora ugotoviti sodišče. Sodišče je dolžno oceniti verodostojnost take izjave oziroma priznanja in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen le, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP). Da gre za dokazno sredstvo, govori tudi določba 232. člena ZKP, ki predpisuje, da mora sodišče kljub priznanju obdolženca zbirati še druge dokaze (podobno tudi 330. člen ZKP glede priznanja na glavni obravnavi). Prav besedna zveza "druge dokaze" opozarja, da je tudi priznanje dokaz, sama vsebina določbe pa, da priznanje nima drugačne (večje) teže kot drugi dokazi. Ni pa mogoče obtoženčeve izjave kot enega izmed dokazov omejiti zgolj na situacije, ko je dana kot priznanje glede lastne udeležbe pri kaznivem dejanju. Da je tako, kažejo tudi primeri, ko obdolženec svojo izjavo spremeni ali celo prekliče svoje priznanje. Takrat se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje (2. odstavek 228. člena ZKP, podobno 2. odstavek 325. člena ZKP o spremembi izjave na glavni obravnavi). To pomeni, da mora sodišče oceniti eno in drugo obtoženčevo izjavo in zavzeti stališče, kakšna je dokazna vrednost katere od njiju. Če obtoženčeva izpovedba pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev ne bi imela nobene teže, bi bilo vseeno, kaj izpoveduje in zakaj je izpovedbo spremenil. V takem primeru tudi ne bi bila potrebna prepoved iz 328. člena ZKP, da se obtoženec med glavno obravnavo ne sme posvetovati s svojim zagovornikom ali s kom drugim o tem, kako naj odgovori na postavljeno vprašanje. Zato je jasno, da je tudi obtoženčeva izpovedba, tako kot vsak drug dokaz, predmet proste dokazne presoje.

Glede navedbe v zahtevi, da je obsojeni B.P. v pritožbi natančno navedel, pri katerih dejanjih ni bil sostorilec ter da je sodišče druge stopnje kršilo pravilo, na kom leži v takem primeru dokazno breme, vložnici ni mogoče pritrditi. Očitno je, da zagovornica obsojenega B.P. tudi v tem delu izpodbija dejansko stanje, saj očitno ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo zagovorom soobsojencev, ki so obremenili obsojenega B.P. Da je tako, je razvidno tudi iz nadaljnje trditve v njeni zahtevi, ko navaja, da bi v primeru dokaznega postopka, ki bi bil izveden v skladu z določbami ZKP, sodišče moralo izdati oprostilno sodbo, saj da obsojenec pri kaznivih dejanjih ni sodeloval niti kot udeleženec.

Oba vložnika izpodbijata tudi kazenski sankciji, ki sta jima bili izrečeni z napadeno pravnomočno sodbo. Tako obsojeni F.P. utemeljuje, zakaj ocenjuje, da je zaporna kazen, ki mu je izrečena, po njegovem mnenju odločno previsoka in tudi v nesorazmerju s kazenskima sankcijama, izrečenima drugima polnoletnima soobsojencema, zagovornica obsojenega B.P. pa navaja, da je sodišče premalo upoštevalo obsojenčevo odkrito priznanje tistih kaznivih dejanj ter da mu dejstva, da s svojim zagovorom ni obremenjeval in da bi mu zato morala biti izrečena milejša kazenska sankcija.

Oba vložnika na ta način ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana samo takrat, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega vložnika sploh ne zatrjujeta, ampak ponujata drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri in izbiri vrste kazenske sankcije. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornica obsojenega B.P. navaja, da je bil v škodo tega obsojenca kršen kazenski zakon glede odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, kar bi kazalo, da uveljavlja kršitev po 5. točki 372. člena ZKP.

Poudarja, da je sodišče obsojencu naložilo v plačilo tudi stvari, ki niso bile odnešene in plačilo v zvezi s predmeti, pridobljenimi s kaznivimi dejanji, pri katerih obsojenec sploh ni sodeloval. Enako tudi obsojeni F.P. v zahtevi zatrjuje, da ni pridobil nobene premoženjske koristi in da premoženjskopravnih zahtevkov ne bo plačal, ker kaznivih dejanj ni izvršil.

Očitno je, da tudi v tem delu vložnika ne uveljavljata navedene kršitve kazenskega zakona, saj za izhodišče jemljeta svoje videnje dejanskega stanja in ne tistega, ki ga je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem obsegu zahtevi ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovi ter na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti obsojeni F.P. in zagovornica obsojenega B.P., zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid postopka je Vrhovno sodišče v skladu z 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojeni B.P. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP pa je obsojenega F.P. glede na slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.