328. člen ZKP

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.

1. Ker zagovornica okoliščin, za kaj konkretno bi naj bil obdolženec objektivno prikrajšan, ker je sedel na t.i. zatožni klopi, na glavni obravnavi ni problematizirala, prav tako pa tega ne stori niti v pritožbi, saj zgolj eventualno zatrjuje, da bi obdolženec lahko reagiral na obrazno mimiko zaslišanih prič, je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena. 2. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, in ker sodišče tega ni dolžno napraviti po uradni dolžnosti, medtem ko je iz zapisnikov o glavni obravnavi razvidno, da sta bila obdolženec in njegova zagovornica navzoča na vseh narokih, zagovornica pa je tudi aktivno sodelovala, saj je pričam in izvedencema postavljala vprašanja, očitane kršitve ni mogoče ugotoviti.

Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Morebitne formalne napake pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi lahko predstavljajo kršitev določb ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, ne pomenijo pa vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Če bi bila obličnost sestavni del dejanja, bi to zakon posebej določil. Določba 4. člena ZKP, po kateri mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, policije ne zavezuje k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena. Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen, z zavrnitvijo tega dokazneg

Navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje kršilo pravico obsojenca do obrambe, saj da se je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo preverjeno z dokazi, teh pa da ni preverjalo zato, ker je dokazne predloge obsojenca zavrnilo, je nekonkretizirana, zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Vložnica bi morala natančno povedati, katere dokaze je sodišče zavrnilo in zakaj ocenjuje, da je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe ter da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Obtoženčev zagovor v kazenskem postopku je dokaz in je tako kot vsak drug predmet proste dokazne presoje. Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti s svojimi navedbami ponujata drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri in izbiri vrste kazenske sankcije, s čimer pa ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Obtoženčeva izjava, dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri oceni izpovedb ene od zaslišanih prič upoštevalo tisto, kar je priča izpovedala v preiskavi (na glavni obravnavi je namreč ta priča izjavila, da ne ve ničesar oziroma da se ne spominja ničesar, pri čemer se je sklicevala na pozabljivost).