232. člen ZKP

Če je neimenovani informator edini vir, ki določa ravnanje policije in preiskovalnega sodnika, mora biti informatorjevo obvestilo subjektivno in objektivno preizkušeno.

Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene okoliščin predmetne zadeve, pravilno ocenilo, da je bilo navedenim pogojem zadoščeno. S tem ko se je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom izrecno skliceval na siceršnjo resničnost in točnost njegove izjave, dane v predkazenskem postopku, je slednja postala sestavni del zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj je bila izraz njegove svobodne procesne volje in je zato opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da obtoženčevo priznanje ne odvezuje sodišča dolžnosti, da ne izvede še drugih dokazov, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skrbno storilo. Sodišče je dejansko dolžno oceniti verodostojnost obtoženčeve izjave, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite

Zdravniško potrdilo ni izvedenski izvid, vendar pa zgolj zato ni brez dokazne vrednosti. Obsojenec ni trdil, da zdravniška ugotovitev ni pravilna in ni utemeljil, da je sicer napačno poimenovanje statusa vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Morebitne formalne napake pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi lahko predstavljajo kršitev določb ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, ne pomenijo pa vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Če bi bila obličnost sestavni del dejanja, bi to zakon posebej določil. Določba 4. člena ZKP, po kateri mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, policije ne zavezuje k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena. Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen, z zavrnitvijo tega dokazneg

ZKP obravnava obdolženčevo izpovedbo (zagovor) kot dokaz, na katerega se v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba. Z navedbami, da bi sodišče moralo preveriti obsojenčev zagovor z drugimi dokazi, pri čemer jih ne konkretizira in nakazuje, da dokazi, na katere se je sodišče oprlo, ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe, zagovornik utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obtoženčeva izjava (izpovedba) je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme kršitve določb kazenskega postopka, ki niso bistvene iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost (ne pa tudi pravilnost) sodne odločbe. Samo verjetnost vpliva na zakonitost ne zadostuje.

Obtoženčeva izjava, dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.