VSRS Sodba IV Ips 6/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 2.7.2008 spremeni tako, da se:

postopek zoper Ž.O., zaradi prekrška po točki d četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi ga storil s tem, da je 20.8.2005 ob 2.55 uri vozil osebni avtomobil znamke D.M., po regionalni cesti tretjega reda - R3, 685, 7495, v naselju R.S., iz smeri centra R.S. proti R. vasi, ko je bil pod vplivom alkohola, saj je imel najmanj 1,94 grama alkohola na kilogram krvi, s čimer je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1, u s t a v i .

II. Stroški postopka v tem delu bremenijo proračun.

III. Globa 41,73 EUR, določena za prekršek po tretjem odstavku 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (točka 1), se izreče.

A.

1Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil Ž.O. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po tretjem odstavku 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in po točki d četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila enotna globa 641,73 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec dr. Z.F. Navaja, da je na podlagi obdolžilnih predlogov Policijske postaje Rogaška Slatina Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah zoper Ž.O. uvedlo dva postopka o prekršku. V obeh zadevah je šlo tudi za prekršek po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ki je imel podlago v istem historičnem dogodku, to je vožnji z osebnim avtomobilom pod vplivom alkohola v naselju R.S. dne 20.8.2005 ob 2.55 uri. Čeprav prekršek v obeh sodbah ni opisan povsem enako, je po navedbi zahteve s primerjavo izrekov mogoče zanesljivo ugotoviti, da gre v resnici za isti dogodek. Sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je postala pravnomočna 19.8.2006. V tem času je pred istim sodiščem že tekel tudi postopek, ki se je kasneje prav tako končal z obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna 26.8.2008. Vrhovni državni tožilec navaja, da je bilo z izpodbijano sodbo prekršeno načelo ne bis in idem in da bi moralo sodišče prve stopnje v zadevi ... na podlagi 2. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) glede obravnavanega prekrška postopek ustaviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 ustavi.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Ž.O. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 4.7.2006 spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki d četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, storjenega s tem, da je 20.8.2005 ob 2.55 uri vozil osebni avtomobil D.M. po parkirnem prostoru pred lokalom v naselju R.S., nato pa po regionalni cesti v smeri R. vasi, ko je bil pod vplivom alkohola, saj je imel 1,94 grama alkohola na kilogram krvi. Izrečena mu je bila globa 120.000 SIT in 17 kazenskih točk v cestnem prometu. Z izpodbijano sodbo istega sodišča z dne 2.7.2008 je bil Ž.O. spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 (točka 1 izreka sodbe) in prekrška po točki d četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 (točka 2 izreka sodbe). Za prvi prekršek mu je bila določena globa 41,73 EUR, za drugi prekršek globa 600 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk ter nato izrečena enotna globa 641,73 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta sodba je postala pravnomočna 26.8.2008. Kraj, čas in zakonski znaki prekrška po točki d četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, kot so razvidni iz opisa v izreku te sodbe, so enaki kot v zgoraj povzetem izreku sodbe istega sodišča, ki je postala pravnomočna 19.8.2006, to je nekaj dni več kot dve leti prej kot izpodbijana sodba. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je bil storilec v točki 2 izreka izpodbijane sodbe ponovno spoznan za odgovornega istega prekrška oziroma je bil zaradi istega ravnanja ponovno kaznovan.

5Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (peta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega predstavlja kršitev materialnih določb zakona o prekrških po 3. točki 156. člena ZP-1 (v zvezi s prvim odstavkom 169. člena ZP-1).

6Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. Izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 2.7.2008 je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek glede prekrška po točki d četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 (točka 2 izreka sodbe) ustavilo in odločilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1) ter izreklo (prej določeno) globo za prekršek po tretjem odstavku 27. člena ZVCP (točka 1 izreka sodbe).