VSRS Sodba I Up 903/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 288/98-10 z dne 10.7.2000.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 7.1998, s katero tožena stranka ni ugodila prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št.1/91-I, 30/91-I in 13/94). Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvah, da je sicer tožnik podal vlogo za pridobitev državljanstva z določenimi predpisanimi dokazili, vendar ga je tožena stranka v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-69/92-30 in U-I/98/91-21 z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92), dne 11.6.1996 pozvala, da predloži nove oziroma manjkajoče dokaze, in sicer o zagotovljenem stanovanju, o zagotovljenem trajnem viru preživljanja, potrdilo o nekaznovanju in potrdilo o poravnanih davčnih obveznostih ter ga opozorila na pravne posledice, če v določenem roku vloge ne bo dopolnil. Ta poziv se je vrnil toženi stranki z obvestilom, da je tožnik odpotoval, zato mu je bil ponovno poslan 26.6.1996 in je bil zopet vrnjen z navedbo, da je naslovnik odpotoval. Zato je tožena stranka preko Upravne enote M. opravila poizvedbe in iz izjav dveh sosedov ugotovila, da se je tožnik že leta 1991 z družino odselil v Bosno in Hercegovino in da ne živi več na naslovu v M. Tožena stranka je tožnika pozvala na dopolnitev vloge še 27.11.1997, 7.1.1998 in 26.1.1998, vendar so se tudi ti pozivi vrnili z navedbo, da je naslovnik odpotoval. Zato je tožena stranka zaprosila Upravno enoto M., da poziv vroči tožniku v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), če pa ta vročitev ne bo mogoča, naj poziv v skladu z 2. odstavkom 96. člena ZUP/86 objavi na oglasni deski upravne enote. Upravna enota M. je sprejela sklep, da se tožniku vsa pisanja vročajo z objavo na oglasni deski upravne enote. Glede na to je bil navedeni poziv tožniku vročen 7.3.1998. Ker nanj ni reagiral, je tožena stranka odločila v skladu s 137. členom ZUP/86 na podlagi razpoložljivih dokazov. Ker je ugotovila, da tožnik pogojev iz 10. člena ZDRS ne izpolnjuje, njegovi vlogi ni ugodila. Prvostopno sodišče je štelo odločitev tožene stranke za pravilno in zakonito, prav tako se je strinjalo z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi svoje odločbe. Zavrnilo je tožbene ugovore, da je tožena stranka po nepotrebnem zbirala dokazila, ki jih je tožnik predložil k svoji prvotni vlogi. Pri tem se je sklicevalo na 136. člen ZUP/86.

Prvostopno sodišče je tudi način vročanja tožniku ocenilo za pravilen in zakonit. Tožnik toženi stranki ni sporočil spremenjenega naslova, pa bi ga po 96. členu ZUP/86 moral, pisemske pošiljke pa so se vračale z navedbo, da je tožnik odpotoval. Zato je bilo vročanje pisanj tožniku preko oglasne deske Upravne enote M. pravilno in zakonito.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložil pravilno in popolno vlogo ter da so bile vse zahteve tožene stranke po njenem dopolnjevanju nepotrebne in nezakonite. Sklicuje se na 7., 8., 9. in 159. člen ZUP/86. Ni mu bila dana možnost, da bi bil navzoč ob zaslišanju prič glede njegovega prebivanja ter da bi se izjasnil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločanje. Tudi vročanje preko oglasne deske ni bilo pravilno. Na ta način so bile kršene določbe 8. (pravilno 3.) točke 3. odstavka 25. člena ZUS, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka in bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti že iz tega razloga, česar pa prvostopno sodišče ni storilo. Meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga potrebuje, ker želi v Republiki Sloveniji trajno živeti. Zato predlaga, da pritožbo sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in o zadevi odloči tako, da tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje.

Pogoje, ki jih mora za pridobitev slovenskega državljanstva izpolnjevati prosilec za priznanje državljanstva z redno naturalizacijo, določa ZDRS v 10. členu. Izpolnjevanje teh pogojev pa v upravnem postopku ugotavlja pristojni organ. V upravnem postopku pa lahko organ, ki vodi postopek, v skladu s 136. členom ZUP/86 ves čas dopolnjuje dejansko stanje in izvaja dokaze tudi o tistih dejstvih, ki v postopku še niso bila navedena ali še niso dognana. Ker pa je za odločanje v upravnem postopku pomembno dejansko in pravno stanje v času odločanja organa in ne le v času, ko je stranka vložila vlogo (4., 7., 135., 136., 202. in drugi členi ZUP/86),je treba ugotoviti, ali so pogoji iz 10. člena ZDRS izpolnjeni tudi v času odločanja upravnega organa. Ker je v obravnavanem primeru tožnik svojo vlogo vložil 26.8.1992, odločba tožene stranke pa je bila izdana 13.7.1998, v vmesnem obdobju pa je o ustavnosti ZDRS odločalo tudi Ustavno sodišče RS, je glede na prej navedene določbe ZUP/86 tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je pred svojo odločitvijo zahtevala dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 10. člena ZDRS neposredno pred izdajo odločbe. Zato je po presoji pritožbenega sodišča od tožnika utemeljeno zahtevala dodatna dokazila. Ker pa tožnika po več poskusih vročanja ni bilo mogoče dobiti na naslovu, ki ga je navedel v vlogi, in so se pošiljke vračale z navedbo, da je tožnik odpotoval, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je upravno enoto zaprosila za vročanje po 87. členu ZUP/86 oziroma, ker to ni bilo mogoče, po 96. členu ZUP/86.

Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je tožena stranka v obravnavanem postopku absolutno bistveno kršila določbe postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, saj je prav tožnik s tem, ko ni prevzemal pisanj, ki mu jih je na edini znani naslov pošiljala tožena stranka, in ni sporočil drugega naslova za vročanje pisanj, povzročil, da so se mu pisanja vročala z nabitjem na oglasno desko upravne enote. To pa je za takšne primere tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonit in pravilen način.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.