10. člen ZDRS

Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik. Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.

Za zdravljenje v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe gre lahko le v primeru storitev, ki jih izvedejo zdravstvene ustanove. Neutemeljene so tako tožnikove navedbe, da je treba navodilo osebne zdravnice, da v času začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni odpotuje v BiH, ker je tam zanj lahko skrbela njegova mama, v Sloveniji pa je takrat živel sam, šteti za napotitev v tujino s strani zdravstvene institucije v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe.

Pojem središča življenjskih interesov prosilca se ne nanaša zgolj na dejstvo, kje se nahaja njegova družina in od kdaj, ampak se nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji.

Razlogovanje upravnega organa, ki dohodkov tožnice ne prišteva k dohodkom družine, zato ker ni podana pravna domneva iz 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije, zanemari pa, da jih prejema kontinuirano in jih bo (glede na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) prejemala tudi v bodoče, zaradi česar je izostala presoja tožničinih dohodkov v luči ocene, ali gre za prejemke, ki so po svojih individualnih značilnostih glede zakonitosti, pravne določenosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na mesečni (in letni oziroma šestmesečni ravni, kot to računa upravni organ) takšne pravne in dejanske narave, da tožnici in njeni družini zagotavljajo materialno in socialno varnost, po presoji sodišča ni zakonito, saj nedopustno zožuje z določili ZDRS določene pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo.

Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije v drugi alineji 4. člena določa, da se kot nevarnost za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS šteje, če je bil prosilec v RS pravnomočno obsojen ali pa mu je bila izrečena globa za prekršek po Zakonu o orožju, Zakonu o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih, Zakonu o nadzoru državne meje ali Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Izrek ukora za prekršek tako ne more predstavljati zadržka za sprejem v državljanstvo RS v smislu 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 4. členom Uredbe.

Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da so bili v tožnikovem primeru pogoji dejanskega bivanja izpolnjeni šele od takrat naprej, ko se je v Slovenijo preselila njegova družina. Prisotnost družine je zgolj eden izmed možnih pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v Republiki Sloveniji, ki pa ni edini.

Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik v upravnem postopku uveljavljal tesno povezanost z drugimi družinskimi člani v RS v spornem obdobju, vendar se do teh zatrjevanih okoliščin toženka ni jasno opredelila, saj ni utemeljila, ali jih šteje kot neizkazane ali kot nepomembne in zakaj. Še več, toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožnika večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami in da se je tožnik nanje odzval, ni pa pojasnila, kako.

Po presoji sodišča je toženka, ko je pri izračunu dohodka na družino v obdobju zadnjih šest mesecev upoštevala zgolj dohodke tožničinega zakonca ter otroški dodatek in dodatek za veliko družino, zmotno uporabila materialno pravo in v tem oziru tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje. Namen pogoja zadostnih sredstev za preživljanje je predviden s ciljem neobremenitve javnih služb. Iz tega razloga je pomemben ne le prosilčev dohodkovni, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil.

Po stališču sodišča je prisotnost družine prosilca v RS zgolj eden izmed možnih (sicer pomembnih) pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v RS, ki pa vsekakor ni edini, zaradi česar je pogoj dejanskega bivanja mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.

Tožena stranka je ugotovila, da je bilo tožnikovo dejansko življenje v Sloveniji v letih 2010 in 2011 prekinjeno (odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, ki je glede na določbo 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo ni mogoče spregledati), zato bi morala, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024, preverjati izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja tožnika v Sloveniji v daljšem obdobju in ne šele od 12. 9. 2008 dalje. Navedene prekinitve namreč podaljšujejo obdobje, v katerem lahko prosilec izpolni zakonski pogoj desetletnega dejanskega življenja v Sloveniji, zato bi morala upoštevati obdobje, ko je bil tožnik v Sloveniji oziroma je imel tu prijavljeno prvo začasno prebivališče (to je od 11. 9. 2007) in dokazno oceniti izvedene dokaze, ki se nanašajo na to obdobje.

Ocene, da tožnik za sporno petletno obdobje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, ni mogoče izvesti le iz dejstva, da (tožnik) ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih in bančnih transakcij. Tožena stranka bi v svojo presojo morala vključiti tudi predložene listine ((1) potrdilo delodajalca, da tožnik v letih 2015 do marca 2021 ni koristil izrednega neplačanega dopusta, ampak le redni dopust, in sicer 27 dni leta 2015, 27 dni leta 2016, 28 dni v letih od 2017 do 2020 in 9 dni do marca 2021, ki ga je tožena stranka sicer povzela v izpodbijani odločbi, vendar ga ni dokazno ocenila, (2) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 4. 2012, iz katere je razvidno, da tožnik opravlja delo 40 ur tedensko v okviru pet ali šest dnevnega delovnega tedna in da ima pravico do letnega dopusta, (3) da je tožnik sin A. v letu 2014 v RS zaključil osnovno šolo in v šolskem letu 2017/2018 obiskoval 2. letnik programa "Administrator", njegova hči pa v šolskem letu 2017/2018 1. letnik izobraževalnega programa "Srednje poklicno izobraževanje - trgovec", (4) da je tožnikova žena v RS obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi sklenjenega delovnega razmerj

Pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati (zanemariti) zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, niti zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih pet let, v katerem lahko prekinitve vplivajo na časovni potek zahtevanega desetletnega obdobja dejanskega življenja v Sloveniji. Prosilec mora pred vložitvijo prošnje za državljantsvo v Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno pet let, medtem ko lahko obdobje preostalih (vsaj) pet let dejanskega življenja doseže tudi s seštevanjem posameznih različno dolgih obdobij dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med katerimi so nastale prekinitve iz razlogov, ki jih upoštevaje določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ni mogoče spregledati.

Kot izpostavi Vrhovno sodišče RS je bistveno, da se ugotovi ali ima prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje v času odločanja o prošnji in morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je presoja sodišča v upravnem sporu omejena na preizkus pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije po dejanskem stanju na dan izdaje upravnega akta organa prve stopnje, na dan izdaje upravnega akta organa druge stopnje ali na dan odločitve Upravnega sodišča v postopku s tožbo?

Tožena stranka je pri oceni, da tožnik zaradi nedoločne opredelitve žigov v svojih potnih listih ni dokazal petletnega neprekinjenega dejanskega življenja, izhajala iz prestrogih zahtev. Že sama je namreč v izpodbijani odločbi upoštevala, da se pri vsakem prehodu meje ne dobi žiga, poleg tega ni prerekala niti s tem povezanih tožbenih navedb, da so za tožnikovo nesposobnost razložiti žige odgovorni uslužbenci mejnih organov. Ni videti, da bi tožnik lahko v zvezi s pojasnilom žigov storil še kaj več, kot je storil, torej da je dne 14. 12. 2020 pisno izjavil, da njegova odsotnost ne presega 40 dni na leto, da je v BiH odhajal enkrat, zelo redko dvakrat mesečno ali enkrat na dva meseca za vikend, da je tam koristil letni dopust v trajanju enega do dveh tednov, da je bil tam za dan ali dva na dan spomina na mrtve in pogosto za prvomajske praznike, novoletne praznike pa je večinoma preživel v RS. Navedeno je razvidno tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, glede katere sodišče ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo. Tožnik je imel v obdobju od leta 2014 do vložitve vloge za sprejem v državljanstvo v RS stanovanje, otroka v vrtcu, zaposleno ženo, lastno zaposlitev in je v RS

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je za zapolnitev vsebine nedoločenega pravnega pojma iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS "dejansko živi" možen spregled fizične prisotnosti stranke in opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije?

Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju RS in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti - da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd.

Toženka je ugotavljala višino sredstev za preživljanje tožnika kot tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost kot poklic, na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za tak način ugotavljanja, ali ima tožnik zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS), v ZDRS (niti Uredbi) ni podlage. S tem, ko je tožnikov dohodek zmanjšala za normirane stroške oziroma kot njegov dejanski dohodek upoštevala zgolj tistega, ki predstavlja osnovo za dohodnino, je toženka nepravilno ugotovila višino sredstev za preživljanje v smislu pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Bistveno je, da se ugotovijo sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, pri čemer je pri tem treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

Ker je tožnik navedbe o novi partnerki in hčeri podal prvič šele v upravnem sporu, čeprav je s temi podatki že razpolagal že v času upravnega postopka, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se pri odločanju sodišča ne upošteva.