VSRS Sodba X Ips 648/2004, enako X Ips 649/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS z dne 22.12.1999. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničino prošnjo za odlog plačila in odpis davčnega dolga.

Prvostopno sodišče je odločitvi tožene stranke in prvostopnega upravnega organa v celoti pritrdilo, pri tem se je izrecno sklicevalo na razloge iz izpodbijane odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Presodilo je, da tožnica kljub predložitvi listin ni izkazala, da izpolnjuje pogoje za odlog plačila, določene v 91. in 92. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 91/98) oziroma odpis davčnega dolga, določene v 89. členu ZDavP. Pojasnilo je tudi, da za odpis oziroma odlog plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ni pristojen davčni organ, temveč Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) oziroma Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZ). Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tudi toženo navedbo, da bi moral tudi o ničnosti določenih odločb odločiti prvostopni upravni organ, ker to ne spada v njegovo pristojnost. Ker pa ta organ o zahtevku ni odločil, bi morala to odločitev tožnica izposlovati preko instituta molka organa.

Zoper prvostopno sodbo se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so z izpodbijano odločbo bistveno kršene takrat veljavne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ZUS, ker ni bilo odločeno o vseh njenih zahtevkih, zlasti pa ne o zahtevkih glede ničnosti dveh odločb davčnega organa. V tem primeru ne gre za molk organa, saj upravni organ tožničine zahteve ni razdružil na več zadev. V obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe se je prvostopni organ opredelil tudi glede tožničinih zahtevkov pod točkama C in Č, ni pa se do tega opredelil v izreku te odločbe. Ker teh napak nista odpravila niti drugostopni upravni organ niti prvostopno sodišče, sta tudi sama kršila pravila postopka. Tožničin davčni dolg je ugotovljen na podlagi nične odločbe prvostopnega organa. Da se ta odločba izreče za nično, je tožničin osnovni zahtevek. V enaki situaciji je tako odločilo prvostopno sodišče v zadevi U 90/2001 z dne 8.10.2003, zato naj sodišče v ta spis vpogleda, in to za osebo, ki je bila s tožnico v isti obratovalnici. Glede na to, da o zahtevku glede ničnosti odločbe ni bilo odločeno in da prvostopni organ meni, da za to odločanje ni pristojen, je bil ZUP nepravilno uporabljen. Ni šlo namreč za molk organa, temveč za procesno nepravilno odločanje tožene stranke. Ta je storila tudi druge bistvene kršitve ZUP, saj je izpodbijana odločba izdana na podlagi nične odmerne odločbe. Glede odpisa dolga je dejansko sanje nepravilno ugotovljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil kriterije za razvrščanje pred uveljavitvijo ZUS-1 vloženih pritožb na pritožbe oziroma revizije. Ker obravnavana vloga, ki je bila vložena kot pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V 91. členu ZUS-1 je določeno, da o reviziji vrhovno sodišče odloča brez obravnave.

Glede na določbo 2. odstavka 85.člen ZUS-1 vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako vrhovno sodišče v določbah 1. odstavka 85. člena ZUS-1 nima pravne podlage, da bi presojalo pravilnost uporabe ZUP s strani upravnih organov. Za razliko od pritožbenih razlogov, vsebovanih v določbi 1. odstavka 75. člena ZUS-1, v kateri je med drugim v 2. točki določeno, da se sme sodba s pritožbo izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, take določbe 85. člen ZUS-1 nima; v 2. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1 je namreč določeno le, da se revizija lahko vloži zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica ne pove določeno, katere kršitve ZUS naj bi storilo prvostopno sodišče, vrhovno sodišče pa pravilnosti uporabe ZUS ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Če tožnica meni, da je bila kršitev ZUS storjena s tem, ker prvostopno sodišče ni samo odločalo o ničnosti odločb in točk C in Č njene zahteve, dane prvostopnemu upravnemu organu, pa ji vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitve upravnih organov, tudi v primeru molka uprave, vendar pa je treba v primeru molka uprave vložiti tožbo v smislu 2., 3., in 4. odstavku 26. člena ZUS (sedaj 2., 3. in 4. odstavek 28. člena ZUS-1), ki pa je tožnica ni vložila, seveda po tem, ko so izčrpane možnosti po ZUP. Da bi tožnica te možnosti izčrpala, pa ni razvidno niti iz upravnega niti iz sodnega spisa.

Glede uporabe materialnega prava pa vrhovno sodišče v tem primeru v celoti pritrjuje pravnemu stališču prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov. Kot so tožnici ti organi že pravilno pojasnili, je dopustno odobriti odlog plačila davčnega dolga le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 91. in 92. členu ZDavP, odpis davčnega dolga pa je mogoče odobriti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 89.členu ZDavP, kar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru tudi po presoji vrhovnega sodišča niso. Pravilno je tudi stališče, da za odpis oziroma odlog plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ni pristojen davčni organ, temveč na podlagi 223.a člena in 235. člena ZDavP Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) oziroma na podlagi 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 9/96) Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZ). Tožena strank je glede tega tožnici dala pravilni napotek. Pravilno je tudi stališče, da glede na to, da Zakon o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92 in 75/96), ne ureja instituta odpisa davčnega dolga iz tega naslova, za tak odpis organ nima zakonske podlage, torej tak odpis ni mogoč. Pravilno pa je tudi stališče, da v postopku odločanja o zahtevku za odlog plačila oziroma odpis davčnega dolga ni mogoče odločati o ničnosti odmerne odločbe in sklepa o prisilni izvršitvi te odločbe, ker sta to drugi zadevi in bo o tem odločeno v samostojnem postopku. Kolikor upravni organi o tem niso odločali v zakonsko določenih rokih, je imela in ima tožnica pravico, da si odločitev izposluje preko instituta molka organa. Ta institut je mogoče uporabiti vedno, kadar upravni organ ne odločil o strankini zahtevi, to je o vseh njenih zahtevkih, ne glede na to, ali je predhodno razdružil zahtevo na več zahtevkov oziroma zadev (glej 246. člen ZUP/86 oziroma 255. člen ZUP). Glede na to, da vrhovno sodišče meni, da so prvostopno sodišče in oba upravna organa v tem primeru pravilno uporabili materialno pravo, vrhovno sodišče ni vpogledalo v zadevo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju, št. 90/2001, saj odločitev prvostopnega sodišča na odločitev vrhovnega sodišča ne more vplivati.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče obravnavno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.