VSRS Sklep II Ips 555/2005

Revizija proti odločitvi o predhodni izročitvi nepremičnine in proti odločitvi o stroških postopka se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Sodišče prve stopnje je odločalo o razlastitvi nepremičnine nasprotnega udeleženca. S sklepom mu je odvzelo lastninsko pravico na parc. št... vl. št... k.o..., v izmeri 1248 m2, in sicer v korist Mestne občine Ljubljana. Predlagateljici je naložilo plačati nasprotnemu udeležencu odškodnino v višini 4.424.603,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa. Ugodilo je tudi predlagateljičinemu predlogu za predhodno izročitev razlaščene nepremičnine v posest pod pogojem plačila 75% vrednosti nepremičnine. Končno je s posebnim sklepom odločilo, da nosi predlagateljica stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljičino pritožbo in obe pritožbi nasprotnega udeleženca ter potrdilo oba sklepa sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec z revizijo v celoti izpodbija sklep pritožbenega sodišča. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da nasprotuje odločitvi nižjih sodišč, ker je sodni izvedenec in cenilec zemljišče, ki je predmet razlastitve, ocenil kot kmetijsko zemljišče. Višina odškodnine se določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) je nezazidano stavbno zemljišče tisto, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Vrednost se določa po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča. Nesporno je zemljišče, ki je predmet razlastitvenega postopka, potrebno obravnavati kot nezazidano stavbno zemljišče. Zemljišče je pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto. Sklep o začetku razlastitvenega postopka je bil izdan 8.11.1999, to je po sprejemu Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto, s katerim je bila namembnost zemljišča, ki je predmet razlastitve spremenjena in gre za razlastitev stavbnega zemljišča, ki ga je treba tako tudi ceniti. Zmotno je zato stališče pritožbenega sodišča, da bi moralo biti zemljišče, ki je predmet razlastitve, kot stavbno zemljišče opredeljeno v dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000. Sicer pa Zakon o kmetijskih zemljiščih razlastitvenega postopka ne ureja. Razlastitev kmetijskih zemljišč ni mogoča, mogoča je le razlastitev stavbnih zemljišč pod pogoji določb Zakona o stavbnih zemljiščih.

Revident izpodbija tudi odločitev o predhodni izročitvi razlaščene nepremičnine v posest predlagateljici in navaja, da za to ni pogojev iz prvega odstavka 37. člena ZSZ. Izpodbija še odločitev o stroških postopka in se pri tem sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o predhodni izročitvi nepremičnine in proti odločitvi o stroških ni dovoljena, v ostalem pa je neutemeljena.

V obravnavanem primeru gre za razlastitev nepremičnine, ki je urejena v 18. do 38. členu ZSZ. O razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (21. člen ZSZ), v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002). Tako izjemo predstavlja specialna določba 36. člena ZSZ, po kateri je v razlastitvenem postopku dovoljena revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje.

Zoper katere odločbe drugostopenjskega sodišča je revizija dovoljena, ZSZ ne določa. Če se izhaja iz sistematike določb ZSZ, je mogoč sklep, da je dovoljena revizija zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo. Tako sklepanje ima oporo tudi v določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 20/2004), ki procesni institut revizije ureja kot matični zakon in ki se ga mora uporabiti glede postopkovnih pravil, kadar ZSZ (glede na določbo 21. člena ZSZ) oziroma ZNP (glede na določbo 37. člena ZNP) vprašanja ne urejata. Splošno predpostavko, to je, zoper katere odločitve je revizija dovoljena, določa ZPP. Ta določa v prvem in drugem odstavku 384. člena, ki ureja predpostavke za revizijo zoper sklep, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, ter da revizije ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, kar je razumeti v nepravdnem postopku kot sklep, zoper katerega revizija ne bi bila dovoljena.

Nižji sodišči sta na podlagi 37. člena ZSZ ugodili predlogu za predhodno izročitev zasežene nepremičnine predlagateljici pod pogojem prejšnjega plačila akontacije odškodnine v višini najmanj 75%

vrednosti nepremičnine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ima navedena odločitev glede na predpostavke iz 37. člena ZSZ naravo sredstva zavarovanja in ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil razlastitveni postopek pravnomočno končan. To pa pomeni, da sklep o predhodni izročitvi v posest ne izpolnjuje splošne predpostavke za dovoljnost revizije iz 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 21. ter 36. členom ZSZ. Zato revizija nasprotnega udeleženca proti odločitvi o predhodni izročitvi v posest ni dovoljena, kar je narekovalo njeno zavrženje (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 21. in 36. členom ZSZ). Tako stališče je zavzelo revizijsko sodišče že v zadevi opr. št. II Ips 342/2001.

Podobne predpostavke veljajo tudi za dovoljenost revizije proti odločitvi o stroških postopka. Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), zato tudi glede tega sklepa ni izpolnjena splošna predpostavka za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo nasprotnega udeleženca proti odločitvi o stroških zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 21. in 36. členom ZSZ).

Proti odločitvi o glavni stvari pa je revizija dovoljena. Nasprotni udeleženec sicer izpodbija odločitev nižjih sodišč v celoti, vendar ne navaja nobenih razlogov proti sami razlastitvi, torej proti odvzemu lastninske pravice za parc. št... k.o... v korist Mestne občine Ljubljana. Materialnopravni preizkus je pokazal, da gre za odvzem lastninske pravice v javno korist, ki je v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZSZ izkazana s prostorskim izvedbenim načrtom, to je Odlokom Mestne občine Ljubljana o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto, objavljenim v Uradnem listu RS št. 72/98 (A3). Sporna pa je odločitev o višini odškodnine, ki naj bi bila po revizijskih trditvah prisojena za stavbno zemljišče, ne pa za kmetijsko zemljišče, kot sta odločili nižji sodišči. Vendar so po presoji revizijskega sodišča vse revizijske trditve nasprotnega udeleženca v tej smeri neutemeljene. Odločitev nižjih sodišč je namreč materialnopravno pravilna.

Prav ima nasprotni udeleženec, da se odškodnina za odvzeto nepremičnino ugotovi na podlagi vrednosti nepremičnine, določene po namembnosti zemljišča po prostorskem planu in ne po dejanski rabi zemljišča v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Zmotno pa je njegovo nadaljnje stališče, ki se z vprašanjem prostorskega plana ne ukvarja več. Pri tem je v prvem odstavku 2.

člena ZSZ določeno, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. V prvem odstavku 55. člena ZSZ pa je opredeljeno, kaj se po tem zakonu šteje (oziroma je štelo) za prostorski plan, in sicer prostorske sestavine občinskega dolgoročnega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 in občinskega srednjeročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990. Prav na to je pravilno opozorilo pritožbeno sodišče. Po drugi strani pa je v drugem odstavku 55. člena ZSZ opredeljeno, kaj so prostorski izvedbeni načrti: med drugim tudi lokacijski načrti. Tak je tudi Odlok Mestne občine Ljubljana o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto, s katerim je predlagateljica izkazala javno korist za obravnavano razlastitev. Vendar prostorskega izvedbenega načrta ni enačiti s prostorskim planom, ki je za zemljišča v njegovem okviru v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZSZ predstavljal spremembo dotedanjih kmetijskih zemljišč v nezazidana stavbna zemljišča. Le prostorski plan je bil tisti, ki je bil odločilen za ugotovitev statusa zemljišč, ki so bila predmet razlastitve. Prostorski izvedbeni načrti (lokacijski načrti) so bili s stališča opredelitve statusa zemljišč neodločilni, saj se je z njimi izkazovala le javna korist za razlastitev. Zato se je ustalilo jasno stališče sodne prakse, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča (primerjaj sklepe II Ips 336/2001 in II Ips 338/2001), če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča (primerjaj sklepa II Ips 239/98 in 589/99).

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnega udeleženca že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zato sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine pravilno izhajali iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Logično je, da je bil sklep izdan kasneje kot Odlok o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto. Vendar je v zvezi z določitvijo odškodnine odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo odloka, s katerim se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Kot tako je bilo opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture (ceste). Tako zemljišče nima tržne vrednosti, tako, da je za nasprotnega udeleženca merodajna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobil s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča (primerjaj sklep, opr. št. II Ips 589/99). Taka vrednost je torej veljala tudi v času izdaje sklepa iz 33. člena ZSZ, zato revizijsko oporekanje višini odškodnine, ki temelji na vrednosti kmetijskega zemljišča, ni utemeljeno. K temu je dodati le, da je utemeljena uporaba enotne metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki jo predpisuje 122. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96 - 36/2003), ker se je ocenjevala tržna vrednost kmetijskega zemljišča. V ostalem pa je nepotrebno revizijsko sklicevanje na Zakon o kmetijskih zemljiščih, saj ta ne ureja razlastitve in je vse o razlastitvah urejeno v ZSZ. Sporno zemljišče je bilo razlaščeno kot stavbno zemljišče, zakaj pa je bilo ocenjeno kot kmetijsko zemljišče, pa je bilo že pojasnjeno.

Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno razsodili o razlastitvi in o odškodnini zanjo, zardi česar je revizija nasprotnega udeleženca v tem delu neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384.

člena ZPP, 37. člena ZNP in 21. člena ZSZ).