22. člen ZSZ

Pravica brezplačnega uživanja je bila po svoji vsebini istovrstna pravici uporabe in je bila tako kot pravica uporabe, pridobljena po drugih predpisih, podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico po prvem odstavku 2. člena ZLNDL.

S stranskimi učinki razlastitve je potrebno upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za prilagoditev na spremembo, ki jo je prinesla razlastitev.

Pravilno so uporabljene tedaj veljavne določbe ODZ o veljavnosti ustno sklenjenih darilnih pogodb, če je bila podarjena nepremičnina dejansko izročena. Za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak – glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno – kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.

Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugotovitev, da se zaradi odvzetih nepremičnin nasprotnima udeležencema položaj bistveno poslabša, podlaga za zavrnitev predlagateljičinega zahtevka za razlastitev, za katerega sicer ugotavlja, da zanjo izkazuje javno korist v Odloku 1998.

Nižji sodišči sta obstoj javne koristi za razlastitev pravilno ugotovili na podlagi prostorskih izvedbenih aktov, ki jih je za izgradnjo (kompleksa) pokopališča sprejela predlagateljica. Za izgradnjo pokopališča je potrebna razlastitev z odvzemom lastninske pravice in milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Razlastitev z odvzemom lastninske pravice je potrebna tudi za gradnjo spremljajočih objektov.

1. Po 29. členu ZSZ mora sodišče, če predlogu za razlastitev ugodi, odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka. 2. Ker je treba upoštevati smisel hipotek (hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah ter hipotekarni upnik v primeru, če dolžnik v roku ne plača terjatev, lahko zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda – 138. in 153. člen SPZ - hipoteka torej daje upnikom pravico do poplačila iz zastavljene stvari) in ker tudi logično lastniku, katerega nepremičnina je bila obremenjena, pripada zmanjšana odškodnina, saj je vrednost obremenjene nepremičnine nižja in ker se v primeru več hipotek na isti nepremičnini naslednji upnik poplača šele, ko je poplačan predhodni (tretji odstavek 147. člena Stvarnopravnega zakonika SPZ), je za odločitev o tem, komu se plača odškodnina, odločilno, ali in kdo je imel pravice, povezane s predmetnimi nepremičninami.

Če postopek traja daljši čas, se po stališču sodne prakse odškodnina za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka ter ki se valorizira na dan odločanja.

Brezcarinska prodajalna ni objekt javne infrastrukture, zato javna korist ni izkazana.

Če razlastitveni postopek še ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, za presojo utemeljenosti razlastitvene zahteve pridejo v poštev le prejšnji predpisi.

Glede na zavezo iz 33. čl. ZSZ plačila akontacije v primeru predčasnega odvzema posesti, tudi v primeru, če odločba ni izdana, a je do dejanskega odvzema posesti prišlo, razlastitveni upravičenec ne more biti v boljšem položaju in je zato dolžan od tedaj plačati zamudne obresti, saj je s plačilom v zamudi.

Prostorski izvedbeni akti, ki so ostali v veljavi po 170. členu ZUreP-1, so hkrati akti, s katerimi je ugotovljena javna korist za razlastitev, če gre za posege, za gradnjo katerih se zemljišča pridobijo na podlagi razlastitve.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Zato velja, da naj posest ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi nevarnosti okužbe vode ne bi bilo. Zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja bi pomenila nezakonit poseg v pravico do splošne rabe vodovoda vsakega drugega uporabnika.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.

Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino. Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino.