55. člen ZSZ

Ker je toženec podaril tožniku nedograjeno stanovanjsko hišo s pravico uporabe na zemljišču, hiša pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v tedanjih časih ob veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih, skupaj s hišo toženec prenesel na tožnika pravico uporabe na zemljišču, ki je bilo takrat vpisano kot družbena lastnina. Nato pa je tožnik postal lastnik na podlagi 2. člena ZLNDL.

Navajanje sodišča prve stopnje, češ da naj bi se nasprotna udeleženka v odgovoru na predlog strinjala z okoliščino, da je za presojo višine odškodnine odločilen datum, ko naj bi pričel veljati Odlok, je brezpredmetno. Gre namreč za pravno (obarvano) vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) predmetnih zemljišč (do katere je očitno prišlo zaradi predvidene gradnje cestne infrastrukture) oziroma kakšen je bil njihov status pred njegovim sprejemom. Hkrati zato ne drži, da naj bi bilo za višino odškodnine odločilno, kateri akt je predstavljal neposredno podlago (razlog) za njihovo kasnejšo razlastitev in kakšen je bil status zemljišč pred sprejemom takšnega akta.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev, da je bila sporna parcela urejena z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih ali da je bila nezazidano stavbno zemljišče, za katero je bil sprejet prostorsko izvedbeni načrt. Prva toženka je postala lastnica sporne parcele na podlagi 5. člena ZLPP in 14. člena ZSKZ, kar je predstavljalo veljavno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 20. člena v zvezi z 21. členom takrat veljavnega ZTLR.

Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru tožnik. To pomeni, da ničnosti razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZOR ni podan. Pravdni stranki s sklenitvijo sporne pogodbe zakonskih določb (42. - 44. člena ZSZ) nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka. Vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti ni nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe.

Kadar je zemljišče, ki se zaradi gradnje avtoceste razlašča, pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča že pred izdajo Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za avtocesto, je razlastitveni upravičenec dolžan lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali pa plačati odškodnino po cenitvi za nezazidljivo stavbno zemljišče.

Sporni parceli sta po 2. členu ZSZ opredeljeni kot nezazidano stavbno zemljišče že pred sprejetjem Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Kozina - Klanec (Ur. l. RS, št. 48/98), zato razlaščencu pripada odškodnina za vrednost stavbnega zemljišča. Samo če bi bili parceli določeni kot stavbno zemljišče šele z navedeno uredbo, bi razlaščencu pripadala le odškodnina za kmetijsko zemljišče, glede na njuno dotedanjo rabo in kulturo.

Za presojo, ali je razlastitveni upravičenec dolžan plačati razlaščencu odškodnino za kmetijsko ali za nezazidano stavbno zemljišče, je odločilno stanje ob izdaji sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Razlaščenčevo zemljišče je v tem času že imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi planskih aktov občine, zato je potrebno tudi odškodnino določiti kot za nezazidano stavbno zemljišče.

Oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo (dikcija 5. poglavja zakona o stavbnih zemljiščih) pomeni prehod "lastninskopravnega upravičenja pravice uporabe" stavbnega zemljišča od enega nosilca uporabe na drugega. Oddaja za gradnjo gradbenemu podjetju je po svoji vsebini torej realizacija razpolagalne pravice, ki je v pogodbi podrobno manifestirana s konkretizacijo prometa, načinom formiranja njegove cene in zemljiški knjigi namenjeno intabulacijsko klavzulo. Gre za razpolaganje in torej lahko za prepovedani promet glede na določbo 2. odstavka 1. člena zakona o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90).

Menjalna pogodba, s katero sta pogodbenici, od katerih je ena Sklad, zamenjali nezazidani stavbni zemljišči, je nična, ker sta s tem izigrali temeljne pogoje in postopek oddaje (52. člen Zakona o stavbnih zemljiščih), ker menjava ni bila dovoljena tudi po 55. členu citiranega zakona, niti zemljišča niso bila primerljiva glede razpisnih pogojev, ker se nahajajo na različnih lokacijah.