36. člen ZSZ

V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZSZ lahko razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Namen citirane določbe gotovo ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče, uporabe zemljišča. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Na podlagi ZSZ revizija ni dovoljena, če predmet njenega izpodbijanja ni (tudi) odločitev o glavni stvari razlastitve. V obravnavanem revizijskem postopku ni sporna odločitev o odvzemu lastninske pravice niti odločitev o plačilu odškodnine, temveč je sporen zgolj začetek teka obresti od pravnomočno prisojenih terjatev za plačilo odškodnine za razlaščene nepremičnine. Ker revizija zoper odločitev o postranski terjatvi oz. postranskem procesnem zahtevku v primeru, ko predmet izpodbijanja ni hkrati tudi odločitev o odvzemu lastninske pravice oz. glavnični zahtevek za plačilo odškodninske terjatve, glede na določilo 36. člena ZSZ ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena istega zakona ter 21. členom ZSZ in 37. členom ZNP zavrglo.

V konkretni zadevi dovoljeno vložiti direktno revizijo, zato predlog za njeno dopustitev ni dovoljen.

Ker zakon ne določa, da je revizija v (nepravdnem) postopku za razveljavitev odločbe o razlastitvi dovoljena, taka revizija ni dovoljena.

Zoper odločitev o izročitvi razlaščenih nepremičnin v posest pred pravnomočnostjo, revizija ni dovoljena. Pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino je odločilen namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala pred izdajo odloka, s katerim je bila spremenjena v nezazidano stavbno zemljišče.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da pripada razlaščencu odškodnina za kmetijsko zemljišče, kakor je bila namembnost zemljišča spremenjena z aktom, zaradi katerega do razlastitve sploh pride.

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnega udeleženca že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto iz leta 1998 zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine pravilno izhajali iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Revizija je dovoljena zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo.

Odločba o plačilu stroškov za pripravo in opremljanje stavbnih zemljišč se ne more opirati na občinski odlok, ki je bil odpravljen z odločbo ustavnega sodišča.