21. člen ZSZ

B. A. in A. A. v razmerju do C. C. nista bila osebi iz prvega odstavka 21. člena ZSZ. To pomeni, da bi po navedenem zakonu lahko pravico uporabe na spornem zemljišču v družbeni lasti pridobila le hkrati z lastninsko pravico na objektu, zgrajenem na tem zemljišču do 3. gradbene faze. Do izgradnje pa (v relevantnem obdobju) nesporno ni prišlo. Kljub temu Pogodba z dne 19. 5. 1988 ni nična. Nična bi bila, če bi bi bil prenos pravic na sporni nepremičnini od C. C. na B. A. (in tožnico) dogovorjen takoj oziroma pred izgradnjo objekta do 3. gradbene faze, a je bilo učinkovanje Pogodbe odloženo do te faze gradnje, kar ni bilo v nasprotju z določbami 21. člena ZSZ. Ni šlo torej za nedovoljen obid zakona (izigranje zakonskega namena).

V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZSZ lahko razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Namen citirane določbe gotovo ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče, uporabe zemljišča. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje je razumeti, da sta pogodbo z dne 19.5.1988 razlagali tako, da izgradnja stavbe do tretje gradbene faze ni bila dogovorjena kot odložni pogoj za prenos pravice uporabe na zemljišču po volji pogodbenih strank, ampak je bila zapisana zaradi uskladitve pravnega posla z ZSZ (povedano drugače: da je bila določba drugega odstavka 2. člena dodana zaradi obida ničnostne sankcije). Po njuni presoji namreč pogodba ni nična zato, ker so bile naknadno razveljavljene tiste določbe Ustave, ki so izključevale lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja (z ustavnim amandmajem XCIX) in določbe 9. do 28. člena ZSZ (z odločbo Ustavnega sodišča U-I 105/919). Ker pogodba ni nična, je po mnenju sodišča prve stopnje pomenila veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (s priposestvovanjem). Do tega stališča se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker je posest A.-jevih ovrednotilo kot nedobroverno. Nedobroverna pa je bila, meni, ker sta obe pogodbeni stranki vedeli, da je zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice izgradnja stavbe do zaključene tretje gradbene faze. Ti razlogi izpodbijane sodbe so nejasni.<

Na podlagi ZSZ revizija ni dovoljena, če predmet njenega izpodbijanja ni (tudi) odločitev o glavni stvari razlastitve. V obravnavanem revizijskem postopku ni sporna odločitev o odvzemu lastninske pravice niti odločitev o plačilu odškodnine, temveč je sporen zgolj začetek teka obresti od pravnomočno prisojenih terjatev za plačilo odškodnine za razlaščene nepremičnine. Ker revizija zoper odločitev o postranski terjatvi oz. postranskem procesnem zahtevku v primeru, ko predmet izpodbijanja ni hkrati tudi odločitev o odvzemu lastninske pravice oz. glavnični zahtevek za plačilo odškodninske terjatve, glede na določilo 36. člena ZSZ ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena istega zakona ter 21. členom ZSZ in 37. členom ZNP zavrglo.

Dejstva, ki jih je prva nasprotna udeleženka zatrjevala šele v ponovljenem predlaganem nepravdnem postopku (v nepravdnem postopku za razlastitev), so podvržena prekluziji. Vmesni sklep nižjih sodišč ni predmet ponovljenega odločanja in (ponovnega) revizijskega preizkusa.

V dokaznem gradivu ni opore za sklepanje o poslabšanju položaja nasprotne udeleženke spričo delitve njenih parcel glede na traso nove povezovalne ceste in posledično zmanjšanje „dejanske in uporabne vrednosti“ preostanka zemljišč.

Zakon o stavbnih zemljiščih Uradni list SRS, št. 18/84 je v 21. členu določal, da lahko imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v obravnavanem primeru tožnica in M. F., v dogovor o urejanju solastniških razmerij zajela parcele, katerih solastnika sta, zato v obravnavani pravdni zadevi ne gre za primer, ki ga je prej omenjena zakonska določba omejevala.

Zoper odločitev o izročitvi razlaščenih nepremičnin v posest pred pravnomočnostjo, revizija ni dovoljena. Pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino je odločilen namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala pred izdajo odloka, s katerim je bila spremenjena v nezazidano stavbno zemljišče.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da pripada razlaščencu odškodnina za kmetijsko zemljišče, kakor je bila namembnost zemljišča spremenjena z aktom, zaradi katerega do razlastitve sploh pride.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Revizija je dovoljena zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo.