24. člen ZSZ

V primeru odškodnine zaradi razlastitve je eden od zakonskih pogojev za povračilo škode to, da je oškodovanec v času razlastitve lastnik odvzetih zemljišč.

1. Kadar gre za protipravno in nedopustno stanje tako imenovane dejanske razlastitve, pri katerem poseg v lastninsko pravico ne temelji na predhodno izvedenem postopku (oziroma sporazumu), lastnik načeloma ni dolžan trpeti teh posegov in je ob pogojih, ki jih določa Obligacijski zakonik, upravičen tudi do nadomestitve s posegi povzročenega prikrajšanja, prav tako pa ni mogoče kategorično izključiti niti pravice do stvarnopravnega varstva, tega ne morejo spremeniti niti upravni akti, izdani v zvezi z dovoljenjem za samo gradnjo javne infrastrukture. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 47. člena SPZ in s tem tožniku (kot predlagatelju postopka) naprtiti dolžnosti, da v tam določenem postopku poskrbi za ureditev neurejenega stanja, ki je nastalo z opustitvijo dolžnosti države (da izvede formalni postopek za razlastitev) in posledično tam uveljavi tudi nadomestitev tiste škode oziroma prikrajšanja, do katerega je prišlo zaradi dejanske razlastitve kot nezakonitega posega v njegovo nepremičnino. 2. DARS ni pasivno legitimirana v pravdi, v kateri tožnik od nje zahteva, da odstrani del nasipa s parcele št. 395/1 in uveljavlja denarne zahtevke.

V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZSZ lahko razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Namen citirane določbe gotovo ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče, uporabe zemljišča. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Pri odškodnini zaradi razlastitve je potrebno upoštevati, da obstajajo nekatere pomembne razlike v primerjavi s civilnopravnim odškodninskim zahtevkom. Pri odškodninski odgovornosti je dolžan odškodninski zavezanec vzpostaviti oškodovancu premoženjsko stanje, ki bi ga imel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Odškodnina zajema dejansko škodo in izgubljeni dobiček ter se odmerja zgolj na podlagi oškodovančevega interesa. Razlastitev pa ni protipravna in je izvedena v javnem interesu, zato gre pri odškodnini za razlastitev za izravnavo med javnim in zasebnim interesom. Ta lahko ustreza polni odškodnini, lahko pa je tudi nižja, saj se pri odmeri ne upošteva le interesa prizadetega, temveč se njegov interes tehta z javnim, oziroma se ugotavlja, v kolikšni meri žrtev presega znosno breme življenja v skupnosti. Zato mora v določenih situacijah razlaščenec na lastno breme prevzeti določeno škodo, zato ni nujno, da odškodnina za razlastitev zajema tudi (ves) izgubljeni dohodek. S pravno priznanim izpadom dohodka, do povračila katerega je razlaščeni upravičen, ni zaobjet tudi trajni izpad dohodka, povezan s prilagoditvijo dejavnosti, ki se je na ali v zvezi z razlaščenimi nepremič

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov.

Pravno osnovo za določitev višine za razlaščene nepremičnine predstavlja določba 26. člena ZSZ in ne 105. člena ZUreP-1. Odškodnina se določi glede na tržno vrednost odvzetih nepremičnin po izračunu izvedenca. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato stranki ne sme prisoditi več, kot je uveljavljala, kar velja tudi za povračilo DDV.

Funkcija odškodnine za razlastitev je v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Da bi bila izguba v celoti izravnana, razlaščencu ne pripada le odškodnina za najočitnejši učinek razlastitve – odvzem pravice (t.i. substančna odškodnina), temveč tudi za stranske posledice razlastitve (t.i. odškodnina za stranke učinke. Ker se predlog nasprotnega udeleženca nanaša na ureditev drugega razmerja (na razlastitev zemljišč zaradi razlastitve) kot tistega, katerega ureditev je predlagala država (na razlastitev zemljišč zaradi javnega interesa), bi moralo sodišče odločitev o tem predlogu vključiti v izrek sklepa.

Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugotovitev, da se zaradi odvzetih nepremičnin nasprotnima udeležencema položaj bistveno poslabša, podlaga za zavrnitev predlagateljičinega zahtevka za razlastitev, za katerega sicer ugotavlja, da zanjo izkazuje javno korist v Odloku 1998.

Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (t. i. protispisnost) z navedbo, da je nasprotna udeleženka pojasnila, da ne razpolaga z enakovredno nepremičnino (kar je primarna odmena za razlaščeno nepremičnino), saj takšne izjave ni podala. Višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino po ZSZ je odvisna od vrednosti razlaščene nepremičnine. Pri tem je odločilen status stavbnega ali kmetijskega zemljišča, upoštevaje, ali je bil že pred sprejetjem lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov.

Dejstva, ki jih je prva nasprotna udeleženka zatrjevala šele v ponovljenem predlaganem nepravdnem postopku (v nepravdnem postopku za razlastitev), so podvržena prekluziji. Vmesni sklep nižjih sodišč ni predmet ponovljenega odločanja in (ponovnega) revizijskega preizkusa.

Če postopek traja daljši čas, se po stališču sodne prakse odškodnina za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka ter ki se valorizira na dan odločanja.

Kljub z življenjskega vidika razumljivi prizadetosti nasprotnih udeležencev zaradi izgradnje krožišča v neposredni bližini stanovanjske hiše, ki nedvomno vpliva na večjo pretočnost prometa in s tem tudi na njegovo frekvenco, njihovemu predlogu za odvzem ostalih nepremičnin v tem postopku ni mogoče ugoditi, saj je njegov namen zgolj razlastitev nepremičnin, ki jih je predlagal razlastitveni upravičenec ter tistih, ki bi postale za razlaščence neuporabne prav zaradi razlastitve (in ne zaradi razloga, zaradi katerega je bil razlastitveni postopek uveden).

V dokaznem gradivu ni opore za sklepanje o poslabšanju položaja nasprotne udeleženke spričo delitve njenih parcel glede na traso nove povezovalne ceste in posledično zmanjšanje „dejanske in uporabne vrednosti“ preostanka zemljišč.

Kadar je nepremičnina, odvzeta v razlastitvenem postopku, del funkcionalne celote, ki jo preseka javna cesta, razlaščenec lahko predlaga zaradi poslabšanja svojega položaja tudi razlastitev preostalega dela (zemljišča).

Ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2.odst. 24.člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožnica navedeni parceli še vedno lahko izkorišča tako, kot jih je izkoriščala pred posegi tožene stranke.

V razlastitvenem postopku mora sodišče določiti odškodnino, saj se lastninska pravica v postopku razlastitve lahko odvzame ali omeji le proti plačilu odškodnine (2.odst. 18.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ).

Za določitev višine odškodnine je pomembno stanje nepremičnine ob začetku razlastitvenega postopka. Če postopek razlastitve traja dalj časa, je pravilno, da se odškodnina valorizira na dan odločanja. Od odvzema posesti razlaščencu je razlastitveni upravičenec v zamudi s plačilom odškodnine, zato bi podobno, kot pri denarnih odškodninah za povrnitev premoženjske škode, odmerjenih po cenah na dan sodne odločbe, moral od tega trenutka dalje plačati razlaščencu zamudne obresti.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.