2. člen ZSZ

Noben izmed elementov, ki v OPN opredeljujejo vrzel, ne vsebuje časovne opredelitve v smislu sprejema oziroma uveljavitve OPN. Kot pravilno opozarja revizija tudi pojem nezazidanega stavbnega zemljišča ne vsebuje take opredelitve. OPN namreč ne opredeljuje pojma nezazidanega zemljišča. Opredelitev tega pojma v drugih predpisih pa tudi ne daje podlage za razlago, po kateri bi se kot nezazidano zemljišče lahko štelo le zemljišče, na katerem ob uveljavitvi prostorskega akta ni bilo zgrajenega objekta. Za odločitev upravnega organa o tem, ali gre za vrzel je torej odločilno le dejansko stanje zemljišča v času odločanja, saj opredelitev vrzeli ne nalaga ne ugotavljanja dejanskega stanja zemljišča v času uveljavitve OPN, ne razlogov za nastanek takega zemljišča. Opredelitev vrzeli pa sama po sebi ne določa dopustnosti konkretne gradnje na nekem območju. Podlago za odločanje o dopustnosti konkretne gradnje določa OPN z določbami, ki glede na enotno namensko rabo območja urejajo posamezne enote EUP.

Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno in vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe – funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče kot pojem se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ga je treba zato razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času. Po prvem odstavku 2. člena ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena ZUN (ta predpisa sta veljala v času, ko naj bi parc. št. 266/87 postala funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja ničnosti – tj. leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča, namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Če obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče še ni bilo formalno odmerjeno, je bil organ v obravnavanem postopku dolžan opraviti preizkus, ali zemljišče izpolnjuje pogoje za tako odmero. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z navedbami, da sporno zemljišče služi kot vrt, zelenica, delno kot garaža. Zgolj

Denacionalizacijska odločba, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo povezano z objektom, ki pa ni bil vrnjen, je prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objektom in obrnjenega načela superficies solo cedit neizvršljiva, saj je na takem zemljišču mogoče le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno ter vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče. Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča, še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako tudi formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Če obravnavana zemljišča kot funkcionalno zemljišče v teh primerih še niso bila formalno odmerjena, pa je bil preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za tako odmero, dolžan opraviti upravni organ v obravnavanem postopku.

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Z navedbami o napačno ugotovljeni dejanski rabi nepremičnin želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1. Ker obveznost obračuna DDV ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Do delitve stvari, ki pomeni prenehanje solastnine na delu navedene nepremičnine, je v konkretnem primeru prišlo z izdajo odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo odločeno, da denacionalizacijski upravičenec postane izključni lastnik začasnih novo nastalih zemljišč. Ker pa z izpodbijano odločbo o denacionalizaciji sprejeta odločitev ne temelji na soglasju vseh solastnikov o delitvi stvari o solastnini ali na sodni odločbi o delitvi solastnine, njena izdaja pomeni poseg v lastninsko pravico solastnikov na navedeni nepremičnini. Po izrecni določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen pa premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Ker tako lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb na vrnjeni nepremičnini onemogoča pravno in dejansko izvršitev denacionalizacijske odločbe (zaradi česar je nična), je s tem neposredno prizadet tudi pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca.

Sodna praksa je enotna, da je pri določitvi odškodnine za razlaščena zemljišča bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev. Pri vprašanju statusa razlaščene nepremičnine je torej odločilna njegova namenska raba.

Navajanje sodišča prve stopnje, češ da naj bi se nasprotna udeleženka v odgovoru na predlog strinjala z okoliščino, da je za presojo višine odškodnine odločilen datum, ko naj bi pričel veljati Odlok, je brezpredmetno. Gre namreč za pravno (obarvano) vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) predmetnih zemljišč (do katere je očitno prišlo zaradi predvidene gradnje cestne infrastrukture) oziroma kakšen je bil njihov status pred njegovim sprejemom. Hkrati zato ne drži, da naj bi bilo za višino odškodnine odločilno, kateri akt je predstavljal neposredno podlago (razlog) za njihovo kasnejšo razlastitev in kakšen je bil status zemljišč pred sprejemom takšnega akta.

Hipodrom je stadion, namenjen konjeniškemu športu, in v smislu določb ZSpo in ZGO-1 predstavlja objekt. Zato je zemljišče, na katerem se nahaja, zazidano stavbno zemljišče, podržavljena stavbna zemljišča pa se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca; da predmetni objekt ni v lasti upravičenca, pa v zadevi niti ni sporno. Prvostopenjski organ bi mogel za predmetno asfaltirano cesto, ki je nekategorizirana cesta, in s tem šteje za tako prometno površino, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine , šteti, da je objekt. Zaradi okoliščin, da cesta nima takega pomena za promet ter take povezovalne funkcije, kot to velja za javne (kategorizirane) ceste, še ni mogoče zaključevati, da ne šteje za objekt.

Ker so obravnavana zemljišča na podlagi določb drugega odstavka 74. člena ZZad oziroma prvega odstavka 14. člena ZSKZ na originaren način prešla v last Republike Slovenije in v gospodarjenje Sklada, je zavezanec za njihovo vrnitev Sklad. Zato se revidentka neutemeljeno sklicuje na zemljiškoknjižno stanje, po katerem je ona vpisana kot lastnica obravnavanih zemljišč.

ZGO-1 je že ob uveljavitvi l. 2002 določil, da se preneha z določanjem funkcionalnih zemljišč z odločbo na podlagi 46. člena ZUN (215. člen) ter določil postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom z odločbo (216. člen), vendar pa je z novelo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008, nato določil (127. člen), da se preneha z izdajo odločb o gradbenih parcelah po določbah 216. člena ZGO-1 ter določil, da se kot gradbena parcela z dnem začetka uporabe tega zakona šteje zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. S temi dejanji pravni položaj tožeče stranke ni bil poslabšan, saj so se objekti nahajali na zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen ter so ovire za vračilo le-teh po določbah ZDen obstajale že tedaj (npr. zgolj postavitev žične ograde ni vplivala na status zemljišča). Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, ki ga je po uveljavitvi ZDen vzpostavil Stvarnopravni zakonik, pa se je v upravno sodni praksi tudi uveljavilo stališče, da v denaciona

Ugotavljanje vrste rabe podržavljene parcele je po vsebini odločanje o premoženju, ki se vrača, kar pa je v pristojnosti denacionalizacijskega organa. Gre za ugotovitveno odločbo, s katero se ugotavlja, kako se zemljišče dejansko uporablja, kar je treba upoštevati v času, ko se o zahtevku za vrnitev odloča.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zaradi gradnje infrastrukture (avtoceste) spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zaradi gradnje infrastrukture (avtoceste) v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZSZ spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče.

ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.

Če za zemljišče, ki je predmet vračanja, ni izkazano, da bi bil na njem zgrajen objekt oziroma da bi bilo funkcionalno zemljišče k objektu ne obstojijo ovire za njegovo vračanje v naravi niti iz 19. niti iz 32. člena ZDen.

Zakon o stavbnih zemljiščih Uradni list SRS, št. 18/84 je v 21. členu določal, da lahko imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v obravnavanem primeru tožnica in M. F., v dogovor o urejanju solastniških razmerij zajela parcele, katerih solastnika sta, zato v obravnavani pravdni zadevi ne gre za primer, ki ga je prej omenjena zakonska določba omejevala.

Za določitev višine odškodnine je pomembno stanje nepremičnine ob začetku razlastitvenega postopka. Če postopek razlastitve traja dalj časa, je pravilno, da se odškodnina valorizira na dan odločanja. Od odvzema posesti razlaščencu je razlastitveni upravičenec v zamudi s plačilom odškodnine, zato bi podobno, kot pri denarnih odškodninah za povrnitev premoženjske škode, odmerjenih po cenah na dan sodne odločbe, moral od tega trenutka dalje plačati razlaščencu zamudne obresti.

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bilo zemljišče nasprotnega udeleženca že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto iz leta 1998 zajeto v prostorskem planu in s tem opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine pravilno izhajali iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča. To ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.