VSRS Sklep II Ips 179/2004

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba predlagateljev zavrne še v nadaljnjem delu (za znižanje valorizirane kupnine za 30%) in se znesek 968.631,00 SIT zniža le na znesek 678.041,70 SIT.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da morata predlagatelja vrniti nasprotnemu udeležencu prejeto valorizirano kupnino za podržavljene nepremičnine v višini 968.631,00 SIT. Pri tem ni našlo zakonske podlage, da bi za sicer nevrnjenih 390 m2 zemljišča, ki je zdaj javno dobro v splošni rabi, odštelo od prejete in zdaj valorizirane kupnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljev delno ugodilo in navedeni znesek znižalo na 625.728,00 SIT. Po določilu 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se v vsakem primeru 30% vrednosti podržavljenega premoženja ne vrača in ne plača. Zato je treba od zneska 968.631,00 SIT odšteti 30%, pa tudi del kupnine za 390 m2 nevrnjene nepremičnine.

Proti sklepu višjega sodišče je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) v delu, v katerem je delno ugodilo pritožbi predlagateljev. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče nepravilno uporabilo 72. in 5. člen ZDen in ker ni uporabilo tretjega in četrtega odstavka 51. člena ZDen. Navaja, da v tej zadevi sodišče sploh ne bi smelo odločiti, da se predlagateljem vrne nepremičnina, ker je bila prodajna pogodba sklenjena že po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, vendar glede te odločitve zaradi poteka časa zahteve ni mogoče vložiti. Materialno nepravilna in neskladna z obširno judikaturo vrhovnega sodišča je odločitev, da se 30% vrednosti podržavljenega premoženja ne vrača in ne plača.

Nadalje, predlagatelja sta zahtevala denacionalizacijo vseh nepremičnin, ki sta jih prodala s prodajno pogodbo z dne 25.4.1963, ne da bi v predlogu ali do konca postopka pred sodiščem prve stopnje kot stranko navedla tudi odškodninsko družbo, ki je zavezanec za odškodnino v delnicah ali obveznicah po tretjem in četrtem odstavku 51. člena ZDen. Pobot, ki ga je izvedlo pritožbeno sodišče, bi bil zakonit le, če bi v postopku sodelovala oba pasivno legitimirana zavezanca in bi oba dolžnika izdala izjavo o pobotu po smiselni uporabi 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V zahtevi je zato predlagano, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da bo pritožba kot neutemeljena zavrnjena in potrjen sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja v odgovoru na zahtevo opozarjata, da sta upravičena zahtevati od nasprotnega udeleženca vrnitev nepremičnine brez spornih 390 m2, zaradi česar bi bilo nepravično in protizakonito, če bi morala vrniti odškodnino tudi za ta nevrnjeni del zemljišča.

Nasprotni udeleženec namreč sploh ni zavezanec za ta del zemljišča in če bi prejel vso kupnino za celotno nepremičnino, bi bil neupravičeno obogaten. Sestavljalki zahteve predlagata, naj zahtevo umakne.

Nasprotni udeleženec na zahtevo ni odgovoril.

Zahteva je delno utemeljena.

Ni razumljivo, zakaj zahteva uveljavlja kršitev materialnega prava zaradi nepravilne uporabe 5. člena ZDen v zvezi s čimer pojasnjuje, da sta materialnopravno nepravilna sklepa sodišč Cp 2045/2001 in N 117/93. Teh dveh, kot sama ugotavlja, namreč ni mogoče več izpodbijati in tudi v tenorju zahteve nista omenjena. Vrhovno sodišče se zato z njima ne more ukvarjati.

Zakon o denacionalizaciji določa v prvem odstavku 72. člena, da se odškodnine (v obravnavanem primeru kupnina), dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona (za kar gre v tej zadevi) pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Po prvem odstavku 6. člena tega zakona se v denacionalizacijskih zadevah uporabljajo splošni odškodninski predpisi, če niso v nasprotju s tem zakonom. V tej zadevi, prenešeno v jezik obligacijskega prava, gre za delno (vse prodano premoženje manj 390 m2) razveljavitev prodajne pogodbe in v takšnih primerih je treba, kar je bilo izpolnjeno, vrniti (prvi odstavek 113. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče si je torej zmotno razlagalo določbo prvega odstavka 72. člena ZDen, da se v vsakem primeru ne vrne 30% dane odškodnine. Res so v privilegiranem položaju tisti upravičenci, ki so dobili ob podržavljenju odškodnino, ki ni presegla 30% vrednosti podržavljene nepremičnine in ki jim ni potrebno vračati nič, v primerjavi s tistimi, ki so prejeli višjo odškodnino in jo morajo vrniti v celoti. Za takšno neenakost med upravičenci je ustavno sodišče ob preizkusu ustavnosti prvega odstavka 72. člena ZDen ugotovilo, da je zakonodajalec s tem predpisom vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če za to obstajajo splošno sprejemljivi temelji (glej o tem več v odločbi ustavnega sodišča št. U 72/93 v Uradnem listu RS, št. 24/95 in pravno mnenje vrhovnega sodišča v Pravnih mnenjih, št. I/96, str.8!).

Pritožbeno sodišče je torej napačno neizzvano - po uradni dolžnosti nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zmanjšalo obveznost predlagateljev za vrnitev valorizirane kupnine za 30%, se pravi za 290.589,30 SIT. Zahteva je v tem delu utemeljena.

Ob uporabi prvega odstavka 72. člena ZDen se denacionalizacijski zavezanec znajde v dvojni vlogi: kot zavezanec po prvem odstavku 51. člena ZDen za vrnitev nepremičnine in kot upnik, ki je upravičen do vrnitve odškodnine (v tem primeru kupnine) od denacionalizacijskega upravičenca, ki jo je prejel ob podržavljenju (prodaji). S tem je začrtan obseg zavezančevih obveznosti in terjatev. Kolikor premoženja vrne, za toliko mu je denacionalizacijski upravičenec dolžan vrniti od prejete kupnine. Ker je bilo pravnomočno odločeno, da vrne nasprotni udeleženec le del podržavljene nepremičnine, mu gre valorizirana kupnina le v ustreznem delu.

Res sta predlagatelja sprva zahtevala denacionalizacijo vseh prodanih nepremičnin, kot poudarja zahteva. Vendar sta z vlogo z dne 25.7.2001, kot odgovor na poziv sodišča, če razširjata predlog še na kakšno nasprotno udeleženko, skrčila svojo zahtevo s tem, da sta navedla, da za del parcel v površini 390 m2, ki je pot v splošni rabi, "ne zahtevata vrnitve v naravi in tudi ne razširjata zahtevka, ampak predlagata, da se 390 m2 upošteva pri izračunu obveznosti vrnitve kupnine". Svojo zahtevo za vrnitev sta potemtakem "količinsko" omejila s tem, da za del prodanih nepremičnin nista zahtevala vrnitve v nobeni obliki. Po že omenjenem pravilu iz 113. člena ZOR se glede "razveljavljenega" dela prodajne pogodbe vrne le del nepremičnine in tako tudi le ustrezen del kupnine. Le če bi predlagatelja zahtevala vrnitev vse prodane nepremičnine in bi zaradi nemožnosti vrnitve javnega dobra nastopila v postopku Slovenska odškodninska družba, bi morala predlagatelja vrniti vso kupnino, pri čemer bi bila nasprotna udeleženca solidarna upnika (425. in 426. člen ZOR).

Pravilno opozarjata predlagatelja v odgovoru na zahtevo, da bi bil nasprotni udeleženec neupravičeno obogaten, če bi vrnil le del premoženja, prejel pa bi vso kupnino.

V denacionalizacijskem postopku velja načelo dispozitivnosti skozi ves postopek (61. člen ZDen). Ker sta predlagatelja omejila svojo zahtevo le na tisto premoženje, ki ga mogoče vrniti v naravi, ni videti razloga, zakaj bi moralo sodišče uporabiti določbe tretjega in četrtega odstavka 51. člena ZDen, ki opredeljujeta zavezanca za odškodnino v delnicah in za odškodnino v obveznicah.

Očitek, češ da je pritožbeno sodišče nezakonito izvedlo pobot, ni razumljiv. Po 336. členu ZOR je mogoče pobotati le terjatvi, ki se glasita na denar ali na istovrstne nadomestne stvari, za kar pa tu ne gre. Na eni strani se vrača nepremičnina v naravi, na drugi pa denar. Pobota torej ni bilo.

Po razloženem je zahteva le delno utemeljena (glede vrnitve še 30% kupnine), delno pa ne (glede neupoštevanja vrednosti premoženja, ki se ne vrne v nobeni obliki). Zato je sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena in 378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).