VSRS Sodba in sklep II Ips 65/99

1) Reviziji drugega toženca Z. H. se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede njega in polovice prisojenih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 15.108,75 SIT razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2) Revizija tretje tožene stranke T. H. se zavrne kot neutemeljena.

3) Odločitev o stroških revizijskega postopka drugega toženca Z. H. se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 1) ustavilo postopek proti prvi toženi stranki S. H. in 2) ugodilo izpraznitvenemu zahtevku proti drugi in tretji toženi stranki Z. in T. H. Naložilo jima je, da morata izprazniti dvoinpolsobno stanovanje v Ljubljani in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila pritožbo druga in tretja tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo. Izhajalo je iz ugotovitev, da se je drugi toženec Z. H. vselil v sporno stanovanje po smrti imetnika stanovanjske pravice, to je po 7.4.1988, tretji toženec T. H. pa v letu 1990. Zato je štelo, da ne en ne drug nista bila uporabnika stanovanja in da bi lahko dosegla sklenitev najemne pogodbe le, če bi takoj reagirala na izpraznitveno tožbo tožeče stranke s tožbo na sklenitev najemne pogodbe. Ker pa tako nista ravnala, si te pravice nista zagotovila. Ni pomembno, da je drugi toženec Z. H. začel nepravdni postopek za določitev imetnika stanovanjske pravice, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta neutemeljen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo druga in tretja tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji vztrajata pri svojih trditvah, da sta bila uporabnika stanovanja, ki je predmet te pravde in ponavljata svoje videnje dogodkov v spornem obdobju. Posplošen in preuranjen je sklep, da toženca nista izkazala skupnega življenja s pokojnim S. H. Trdita, da bi tožeča stranka morala dokazati, da drugi in tretji toženec nista bila uporabnika stanovanja. To ji pa ni uspelo. Sicer pa ugovarjata tudi zastaranje tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka uveljavljala nezakonito vselitev toženih strank v sporno stanovanje, tožba pa je bila vložena po več kot 4 letih po smrti S. H. Sodišču druge stopnje še očitata ožjo uporabo Stanovanjskega zakona, kot jo je predvidel zakonodajalec, in s tem poseg v zakonodajno sfero, kar ni v pristojnosti rednega sodišča. Tožena stranka je nedvomno izpolnila vse zakonske znake za pridobitev imetništva stanovanjske pravice. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugo in prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj z ustrezno stroškovno posledico.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

1) K reviziji drugega toženca Z. H.:

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Revizijsko sodišče ugotavlja, da druga tožena stranka v reviziji pretežno napada dejanske ugotovitve na drugi in prvi stopnji in s tem izpodbija dejansko stanje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog.

Odločitvi sodišča druge in prve stopnje temeljita na dejanski ugotovitvi, da se je drugi toženec Z. H. vselil v sporno stanovanje takoj po smrti imetnika stanovanjske pravice, tj. 7.4.1988. To dejstvo mora kot dokazano sprejeti tudi revizijsko sodišče. Sicer pa ne drži očitek drugega toženca, da tožnica, ki naj bi nosila dokazno breme, tega dejstva ni dokazala. Prav ona je bila tista, ki je predlagala zaslišanje prič (pripravljalna vloga, l. št. 12 spisa), na podlagi katerih je sodišče ugotovilo čas njegove vselitve. Pa tudi če bi dokaze predložila tožena stranka, dokazna ocena ne bi bila predmet revizijskega preizkusa. Po 221.a členu ZPP sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu tedaj, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva.

Druga tožena stranka je ugovarjala tudi zastaranje tožbenega zahtevka, ker je bila tožba vložena po več kot štirih letih po smrti S. H. (prvega toženca). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila izpraznitveno tožbo po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96), in sicer na podlagi 58. člena. Ta določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oz. ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču. Po tej določbi torej izpraznitvena tožba proti tistemu, ki se je nezakonito vselil v stanovaje, ni vezana na noben rok. V tej smeri uveljavljen ugovor zastaranja tako ni utemeljen.

Toda časovni vidik tega spora je vendarle pomemben za odločitev.

Pomemben zato, ker je del tega spornega razmerja (ki je nastalo pred uveljavitvijo SZ) treba presojati po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Ta zakon pa je omejeval pravico stanodajalca do tožbe na izpraznitev stanovanja. Povedano je že bilo, da se je drugi toženec po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča vselil v stanovanje 7.4.1988. Prav ima druga tožena stranka, da tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek z nezakonito vselitvijo v sporno stanovanje. Po 50. členu ZSR pa je bilo zoper osebo, ki se je nezakonito vselila v stanovanje, mogoče s tožbo zahtevati izselitev najpozneje v dveh letih od vselitve v stanovanje. Po poteku dveh let izpraznitvena tožba ni bila več dovoljena (rok je bil sicer prekluziven in ne zastaralen). Še več, nezakonito vseljeni je po poteku roka postal imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu, če je ves čas uporabljal vse dele stanovanja. Stanodajalec je v takšnem primeru moral izdati odločbo in nato z njim skleniti stanovanjsko pogodbo. Če stanodajalec ni hotel ravnati po določbah 3. in 4. odstavka 18. člena v zvezi s 3. odstavkom 19. člena ZSR, je imel prizadeti pravico predlagati, da ga za imetnika stanovanjske pravice določi sodišče (20. člen ZSR).

Če pa je tako, bi rok za vložitev izpraznitvene tožbe prejšnjega stanodajalca lahko potekel še pred uveljavitvijo SZ. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, ali je nezakonito vseljeni v času uveljavitve SZ že pridobil stanovanjsko pravico po ZSR, ali ne. Če bi jo, bi tožeča stranka z njim morala skleniti najemno pogodbo. Po 156. členu SZ mora lastnik stanovanja v šestih mesecih po uveljavitvi SZ uskladiti določila sklenjene pogodbe z določili tega zakona. Stanovanjska pogodba med drugim tožencem in tedanjim stanodajalcem sicer (še) ni bila sklenjena, vendar pa glede na posledice, ki bi pod navedenimi pogoji nastale na podlagi zakona, to ne bi bilo več bistveno.

Drugi toženec je svoje pravice po ZSR skušal zavarovati s predlogom za določitev imetnika stanovanjske pravice, ki ga je vložil še v času veljavnosti ZSR in sicer 17.6.1991. Ta postopek še ni končan. Sodišči druge in prve stopnje sta sicer v tem sporu o vprašanju stanovanjske pravice drugega toženca odločali kot o predhodnem vprašanju, vendar pa s stališča uporabnika. Ugotovili sta, da drugi toženec ni bil uporabnik v času, ko je bil imetnik stanovanjske pravice S. H.

Sodišče druge stopnje je sicer napravilo korak naprej in ugotovilo, da se je drugi toženec vselil v stanovanje v nasprotju s 1. odstavkom 50. člena ZSR, to je brez pravne podlage. Vendar pa je napačno sklepalo, da bi se lahko uprl tožbi tožeče stranke po uveljavitvi SZ le s tožbo na sklenitev najemne pogodbe. Menilo je, da je tožbo tožeče stranke na izselitev šteti kot izjavo, da s tožencem ne bo sklenila najemne pogodbe za sporno stanovanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšno pravno izhodišče v obravnavanem primeru zmotno. Res se lahko potencialni najemnik upre izpraznitvenemu zahtevku s tožbo na sklenitev najemne pogodbe, vendar mu je takšno opustitev mogoče šteti v škodo le tedaj, ko je lastnik izrecno odklonil sklenitev najemne pogodbe. V obravnavanem primeru pa je drugi toženec še v času veljavnosti ZSR sprožil ustrezen postopek, na podlagi katerega je želel doseči ugotovitev, da je sam imetnik stanovanjske pravice. S tem postopkom je hotel doseči pridobitev vseh tistih pravic, ki sledijo takšnemu statusu, to pa je v času uveljavitve SZ tudi sklenitev najemne pogodbe. V stanovanjskih zadevah je bil postopek pred nepravdnim sodiščem poseben postopek, ki ga je treba šteti po 1. odstavku 12. člena ZPP za postopek, ki drugače s posebnimi predpisi določa urejanje nekega razmerja. Ne glede na to pa rešitev predhodnega vprašanja velja le v obravnavanem sporu in tako ni mogoče šteti, da je sodišče že pravnomočno odločilo o statusu toženca v času uveljavitve SZ.

Če pa je tako, je presoja sodišča druge stopnje, da bi drugi toženec potem, ko je sprožil že nepravdni postopek po ZSR, moral vložiti še tožbo proti tožeči stranki Republiki Sloveniji na sklenitev najemne pogodbe, zmotna. Zmotno pa je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, ki je izpraznitveni zahtevek presojalo s stališča uporabnika stanovanja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tako ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih okoliščin, ki bi utemeljevale izpraznitveni zahtevek tožeče stranke. Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti predvsem to, ali je drugi toženec ves čas po smrti S. H. prebival v spornem stanovanju ali ne. Pri tem revizijsko sodišče le pripominja, da se drugi toženec v reviziji zmotno sklicuje na prvostopno sodbo v zvezi z upoštevanjem trajanja služenja vojaškega roka. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da je v čas prebivanja v stanovanju štelo tudi čas, ko je bil drugi toženec na služenju vojaškega roka in se pri tem sklicevalo na 3. odstavek 58. člena ZSR. Po ugotovitvi, ali je drugi toženec bival v stanovanju od 7.4.1988 pa vse do uveljavitve Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991, ali pa vsaj dve leti pred uveljavitvijo SZ, bo o zahtevku moralo ponovno odločiti.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo obe sodbi le glede drugega toženca, je moralo razveljaviti tudi stroškovni izrek le glede tega toženca. Ker pa je sodišče prve stopnje obema tožencema naložilo, da morata povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 30.217,50 SIT, ne da bi pri tem toženca obsodilo na nerazdelno plačilo, je revizijsko sodišče razveljavilo stroškovni izrek do polovice, tj. za 15.108,75 SIT (1. odstavek 161. člena ZPP). O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni uveljavljala. Odločitev o revizijskih stroških glede drugega toženca pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP - 3. točka izreka).

2) K reviziji tretjega toženca T. H.:

Revizija tretjega toženca ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče druge kot prve stopnje na podlagi lastne izpovedi tega toženca ugotovili, da se je vselil v sporno stanovanje v jeseni leta 1990. To pa pomeni, da v času uveljavitve SZ ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, saj dotlej še ni poteklo 2 leti od njegove nezakonite vselitve. Zaradi tega njegova revizija ne more biti utemeljena. Zakaj je ta rok pomemben, je revizijsko sodišče že obrazložilo v zvezi z revizijo drugega toženca (1. točka obrazložitve).

Glede tistih razlogov v reviziji, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in se nanašajo tudi na tretjega toženca, se revizijsko sodišče prav tako sklicuje na svoje razloge v zvezi z revizijo drugega toženca. Tudi v tem primeru gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških tega toženca je zajet v zavrnilnem delu sodbe zoper njega.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijo tretjega toženca T. H. v celoti zavrnilo (393. člen ZPP).