1.a člen ZKZ

Lastnik in uporabnik tega zemljišča je tožnik, ki je ob njegovem nakupu vedel, da gre za gozdno in kmetijsko zemljišče. To ga postavlja v položaj inšpekcijskega zavezanca, ki mora gozdno in kmetijsko zemljišče uporabljati skladno z namenom, ki ga za tovrstna zemljišča predpisujeta Ustava in ZKZ. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru ne gre za takšen objekt, tega tožnik tudi ne zatrjuje. Navaja, da se kmetijsko in gozdno zemljišče že ob nakupu nista uporabljala skladno z namensko rabo. Tudi, če je bilo temu res tako, mu to ne daje pravice, da je na tem zemljišču nasul pesek in postavil ograjo z lučmi. Takšna uporaba gozdnega in kmetijskega zemljišča ni skladna z njegovim namenom po določbah ZKZ.

Zakonski zahtevi prvega odstavka 4. člena ZKZ sta dve: (1) namenska uporaba kmetijskih zemljišč in (2) preprečevanje njihovega onesnaževanja, degradacije ali drugega zaviranja rasti rastlin. Za razumevanje zadnjih so nato zakonske opredelitve v sledečih dveh odstavkih (kdaj so kmetijska zemljišča onesnažena in kdaj je zagotovljena trajna rodovitnost tal). Inšpekcijski ukrep se zato izreče zaradi nenamenske rabe ali pa zaradi onesnaževanja, degradacije ali drugega zaviranja rasti rastlin. Sodišče je prepričano, da namenska uporaba kmetijskih zemljišč obsega zgolj in samo njihovo kmetijsko obdelavo in v tem oziru ohranjanje ter izboljševanje pridelovalnega potenciala (prva alineja 1.a člena ZKZ). Postavitev reklamnega panoja, kljub temu, da ne ovira obdelovanja zemljišča (košenja trave), ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Z drugimi besedami, oglaševalska tabla ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi (da ga ne onesnažuje ali degradira), ne more voditi do drugačnega zaključka.

Glede na cilj, smisel in namen prednostne pravice zakupa je bistvena stvarna, dejanska in praktična uresničitev olajšanja izkoriščanja kmetijskih zemljišč, v konkretnem primeru visokogorskih pašnikov, njihova zaokrožitev in združitev, vse s ciljem smotrnega gospodarjenja z zemljišči. Zato drugega toženca ni mogoče obravnavati kot zakupnika, katerega zakupljeno zemljišče bi mejilo na parcelo. Zemljišče, ki ga ima v zakupu, je namreč le majhen, neznaten del parcele, ki meji z zemljiščem (v tem primeru parcelo), ki se daje v zakup. Od njega je oddaljeno več kilometrov in med njima so za nameček še, kot pravi prva toženka, gozdovi, prepadne stene, nerodovitna melišča in podobno.

Ob namenski razlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) se upošteva, da je cilj zaokroževanje in povečevanje kmetij oziroma kot je zapisano v ZKZ v prvi alineji 1.a člena izboljšanje pridelovalnega potenciala ter povečevanja obsega kmetijskih zemljišč, zato je šteti za zemljišče, ki meji, v smislu 27. člena ZKZ, le tista zemljišča, ki so prostorsko povezana in sorodna po namenski rabi, saj bo le tako dosežen namen zakona.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišča, da je pri razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je prednostni upravičenec do zakupa zemljišča "zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup", v vseh konkretnih primerih, tudi v konkretnem primeru, ko gre za zakup visokogorskih planin, odločilno zgolj in samo dejstvo, da zemljišči, tisto, ki ga zakupnik že ima v zakupu (Planina A.), in tisto, ki ga želi pridobiti v zakup (planina B.), neposredno mejita, torej da sta neposredno mejoči zemljišči – planini, in ne dejstvo, da ležita planini B. in planina A. na parcelah, ki mejita druga na drugo in sta v naravi sosednji (mejni) planini, - ali je s tem v zvezi pravilna presoja oziroma razlaga sodišča, da je cilj določen v prvi alineji 1.a člena ZKZ (ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za predelavo hrane), dosežen le takrat, ko v primeru zakupa s strani prednostnega upravičenca po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ pride do prostorsko povezanih zemljišč, kar pa v konkretnem

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali besedna zveza "zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup" veže prednostno pravico na mejno (sosednjo) parcelo (parcelno številko).