7. člen ZKZ

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z

Tožnici je bila v upravnem postopku dana možnost izjave o ugotovitvah postopka; do navedb, ki jih je podala, sta se upravna organa, zlasti drugostopenjski, primerno izrekla. Pojasnila sta tudi pravno podlago za izrečeni ukrep, to so citirane določbe prvega odstavka 7. člena ter določbe 107. člena ZKZ. Tožnica je v tožbi ugovarjala, da je izpodbijana odločba neutemeljena, vendar so njene tožbene navedbe ostale na zelo splošni ravni, za svoje zatrjevanje, da odločba ne odraža pravega stanja, pa tudi ni predlagala nobenih dokazov.

Ker je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v skupni lasti potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, bi tožnica zadostila temu zakonskemu pogoju, če bi v skladz z drugo alinejo 7. člena ZKZ izkazala soglasje stranke z interesom kot edinega sodediča. Že samo prijavo stranke z interesom, da se ne strinja s tožničinim prejemanjem subvencij in da predlaga izbris GERK, če tožnica ne bo predložila soglasja za obdelavo, je treba razumeti kot umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so bile predmet dedovanja.

Tožnik, ki je edini kupec in je tudi predkupni upravičenec s statusom kmeta, je edini sprejemnik ponudbe, ki je pravočasno vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Ker nihče ne uveljavlja prednosti pri nakupu, ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta, saj je ta status v zvezi z pridobivanjem kmetijskega zemljišča odločilen le za uveljavljanje prednosti pri nakupu, če konkurirata dva ali več ponudnikov. Če je ponudnik en sam, pa že po naravi stvari ni mogoče govoriti o kršitvi prednostnega vrstnega reda. Če je torej kupec en sam, ni pomembno, ali bi izpolnjeval pogoje za priznanje predkupne pravice, to je pravice do nakupa pred drugimi ponudniki.

Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red. V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico. Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice

Tožnik je v postopku pred prvostopenjskim organom med drugim navajal, da naj bi objekt zgradil leta 2016, bolj natančno pa se to ni razčistilo, čeprav je lahko pomembno glede na to, da so bile prav v navedenem letu sprejete spremembe in dopolnitve občinskega prostorskega akta, ki so bile uveljavljene 12. 4. 2016, pred tem pa so bili pogoji za gradnjo kmetijskih objektov na obravnavanem območju (lahko) drugačni. Zato bi bilo treba v izpodbijani odločbi ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. Pri čemer sodišče - kot je navedlo že v sodbi III U 255/2019 z dne 10. 3. 2022 - dodaja, da v primeru, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bila gradnja izvršena po uveljavitvi za stranko neugodne spremembe OPN, ki je lahko pomembna, treba v korist stranke uporabiti pred tem veljavno materialnopravno podlago.

Izrek prvostopne odločbe je premalo določen, saj iz njega ni mogoče dovolj jasno in zanesljivo ugotoviti, na katerem delu parc. št. 51/1 k.o. ... je treba očistiti zarast. Določitev jasne in natančne lege zarasti je zraven določitve velikosti zarasti, ki jo je treba očistiti bistvenega pomena, saj je le tako mogoče preizkusiti sprejeto odločitev in jo nato tudi izvršiti.

Tožnica ima prav, ko navaja, da je prvostopenjski organ v svoji odločitvi upošteval materialno pravo, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe, in ne materialno pravo, veljavno v času gradnje oziroma posega na kmetijsko zemljišče.

V inšpekcijskem postopku nenamenske rabe kmetijskih zemljišč je za presojo, ali gre za kmetijsko zemljišče, relevantno le, ali je namenska raba konkretnega zemljišča določena v prostorskem aktu kot kmetijsko zemljišče, torej, ali je konkretno zemljišče glede na namen uporabe formalno opredeljeno oziroma določeno kot kmetijsko zemljišče. Kakšno je torej dejansko stanje zemljišča, ki je formalno že določeno oziroma opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na samo opredelitev tega zemljišča kot kmetijskega v inšpekcijskem postopku nenamenske rabe kmetijskih zemljišč ne vpliva. Dejansko stanje zemljišča v naravi, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega. Ni pravilno stališče tožeče stranke, da uporablja kmetijsko zemljišče njegovemu stanju primerno, ker je v delu, kjer odlaga hlodovino in kjer je nasut material, neprimerno za kmetijsko uporabo in s svojo uporabo njegovega stanja ne poslabšuje. Kot že obrazloženo, je kmetijsko zemljišče uporabnik dolžan uporabljati v skladu z namenom, ki ga ščitita Ustava RS in zakon (ZKZ), torej v skladu z namensko rabo, kot jo opredeljuje prostorski akt obč

Členi 3 do 3 ea ZKZ sicer res dopuščajo možnost graditve posameznih objektov na posameznih zemljiščih, vendar morajo biti ti grajeni v skladu s prostorskim aktom lokalne skupnosti, kjer se nahajajo.

Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri predmetni parceli za delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče s površino prvega 1.560 m2 in površino drugega 275 m2 (odstotno razmerje 85 : 15), ob ugotovljenem obsegu nasutega gramoza (površine okoli 700 m2), kar znatno presega površino stavbnega zemljišča, predstavlja tudi po presoji sodišča nasutje gramoza na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njenim namenom. Tako je zahteva inšpekcijskega organa, da mora tožnik z navedenega zemljišča odstraniti nasuti gramoz in zemljišče uporabljati le v kmetijski namen, zakonita.

V zadevi, ko gre za izbris GERK-ov, predmet presoje ni način pridobitve zemljišč (na katerih so vpisani obravnavani GERK-i), temveč le, ali je izkazana pravica do uporabe določenih zemljišč. Če želi tožnik obdelovati zemljišča (oziroma imeti vpisane GERK-e na teh zemljiščih), ima tudi sam možnost, da izkaže pravico do uporabe, vendar mora pri tem izpolnjevati zakonske pogoje.

Namen ZDKG torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote. Če nepremičnine dejansko ne predstavljajo kmetijske gospodarske enote, pa namen, kot ga zasleduje ZDKG, ki je, kot rečeno, v zagotavljanju preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

Iz Občinskega prostorskega načrta občine Mozirje izhaja, da je v spornem delu zemljišče kategorizirano kot prvovrstno kmetijsko zemljišče. Kot takšno je predmet stroge regulacije v smislu dopustnih dejavnosti, vrste dopustnih gradenj in drugih del ter vrste dopustnih objektov, ki se lahko na njem postavijo. Poleg ZKZ kot področnega predpisa, ki v 3.č členu določa zelo restriktivne omejitve načrtovanja v prostorskih aktih brez spremembe namenske rabe in na območjih trajno varovanih kmetijskih zemljišč med drugim dopušča postavitev pomožnih kmetijskih objektov in začasnih objektov, pri čemer se lahko pomožni kmetijski objekti uporabljajo izključno v kmetijske namene, je treba uporabiti tudi Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje1, ki v 123. členu taksativno našteva tako začasne objekte kot pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, katerih postavitev je na območju kmetijskih zemljišč dopustna. Reklamnega panoja, ki je postavljen na predmetnem zemljišču, ni med naštetimi objekti.

Toženka je ugotovila dvoje, in sicer prvič, da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter drugič, da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela toženka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča.

V skladu s 4. členom ZKZ je kmetijska zemljišča potrebno uporabljati v skladu z njihovim namenom. Na podlagi 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča med drugim preprečevati zaraščenje kmetijskih zemljišč. Če kmetijska inšpekcija ugotovi, da uporabnik oz. obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ, mu naloži izvedbo primernih ukrepov (tretji odstavek 7. člena ZKZ).

Nesporno je, da se na parceli 350/1058 še vedno nahaja material. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je material na navedeni parceli nov, namenjen gradnji nezahtevnega objekta in na parcelo navožen šele po prejemu gradbenega dovoljenja. Po navedbah tožnika, naj bi bila torej obveznost iz upravne odločbe z dne 21. 12. 2010 izpolnjena. Vendar v zvezi z zatrjevano izvršitvijo tožnik tudi v upravnem sporu ne ponudi nobenega dokaza k trditvi, da je bila parcela res pravočasno očiščena oziroma ustrezno obdelana in zato sodišče njegovim v celoti neizkazanim trditvam ne more slediti. Sodišče meni, da v kolikor bi bila upravna odločba z dne 21. 12. 2010 res izvršena, in bi bil ves material iz parcel odstranjen oziroma porabljen, tako kot to trdi tožnik, bi kmetijski inšpektor ob predhodnih ogledih parcel to tudi ugotovil, sklep o dovolitvi izvršbe oziroma nadaljnji sklepi, s katerimi je bila tožniku naložena v plačilo denarna kazen in določen nov rok izvršbe, pa ne bi bili izdani.

Tudi za kmetijska zemljišča z oznako 1410 "kmetijsko zemljišče v zaraščanju" obstaja dolžnost preprečevanja zaraščanja, saj upoštevaje določbo 7. člena ZKZ izjema od te obveznosti za zemljišča, ki izpolnjujejo pogoje za vrsto rabe "kmetijsko zemljišče v zaraščanju", ne velja.

Tožnik šele v tožbi navaja, da ima sklenjeno zakupno pogodbo, da je ta še vedno veljavna in da je zato upravičen, da ima sporne GERK-e vpisane pri svojem kmetijskem gospodarstvu. Sodišče soglaša tako s toženo stranko kot tudi z agrarno skupnostjo, da so take navedbe tožbena novota, ki je v postopku ni dopustno upoštevati in tudi ne izvajati predlaganih dokazov v tej smeri. Odločitev je zato treba sprejeti le na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili pridobljeni v upravnem postopku.