67. člen ZKZ

Namen komasacijskega postopka ni v ocenjevanju vrednosti nepremičnin v smislu prodajne vrednosti, temveč v zagotovitvi (novih) zemljišč primerljive vrednosti, ob upoštevanju pravil, opredeljenih v 65. členu ZKZ.

Namen komasacije je, da se zemljišča na komasacijskem območju zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča. Iz predloženih elaboratov in grafičnih prikazov izhaja, da sta tožnika vložila zemljišče v štirih kosih, dobila pa sta ga v dveh. Navedeno gotovo sledi namenu komasacije, ki je v tem, da se zemljišča čimbolj zaokrožijo.

Če se na komasacijskem območju zaradi celovite ureditve zemljišč zgradijo poti, melioracijski jarki ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo komasacije, in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ki naj se razdelijo med komasacijske udeležence, se dodeli vsakemu komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša površina zemljišč.

Tožnikove pripombe ob razgrnitvi elaborata nove razdelitve zemljišč so bile upoštevane in se je tožniku po dopolnitvi tega elaborata dodelilo zemljišče, ki se nahaja na lokaciji tožnikovih vloženih parcel, na južnem delu pa obsega tudi zemljišča drugih komasacijskih udeležencev. S tem so bila spoštovana določila ZKZ o pogojih nove razdelitve zemljišč.

Glede na namen komasacije, ta je v zaokrožanju zemljišč, je že po naravi stvari nemogoče, da bi vsak udeleženec prejel popolnoma enako površino, kot jo je vložil na prejšnji lokaciji. Zaradi navedenega tudi zakon določa možna odstopanja tako glede vrednosti kot površine vloženih in dodeljenih zemljišč, pri čemer so v konkretnem primeru odstopanja v skladu z zakonom.

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik ugovor o previsokem komasacijskem odbitku uveljavljal v času osmih dni po razgrnitvi prvega elaborata o novi razdelitvi zemljišč, kot tudi ne v času osmih dni po razgrnitvi drugega, zaradi podanih pripomb in predlogov spremenjenega in dopolnjenega elaborata o novi razdelitvi zemljišč. Tožnik ne ugovarja, da organ pri dodelitvi novih zemljišč ne bi upošteval zakonsko dopustne razlike v vrednosti oziroma površini iz 65. člena ZKZ.

Šele s pritožbo uveljavljani ugovor o previsokem komasacijskem odbitku, brez da bi tožnik v pritožbi tudi navedel, zakaj ga ni uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, je tako pritožbena novota, ki je organ druge stopnje ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP). Ker se je občina zavezala, da bo izvedla vsa potrebna agromelioracijska dela in s tem zagotovila ustrezen dostop (tudi) do parc. št. 1688, tožnik brez podlage ugovarja, da se ne strinja z odmerjeno mejo te parcele zaradi težje obdelave, saj bo na tak način urejen dostop (drugi odstavek 64. člena ZKZ) in s tem zagotovljena možnost ustrezne obdelave.

Tožeča stranka je v komasacijski sklad vložila več parcel, kot jih je iz komasacijskega sklada prejela. Navedeno pomeni, da je predpisan kriterij zaokroženosti zemljišč izpolnjen. Enako velja tudi za skupna površinska in skupna vrednostna odstopanja, ki se gibljejo znotraj zakonskih okvirjev oz. kriterijev, kar pomeni, da je nova razdelitev v tem smislu zakonita.

Pri izdaji drugostopnih odločb res ni bil upoštevan rok iz 256. člena ZUP, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni nezakonitosti izdanih odločb. V takšnem primeru lahko stranka postopa v skladu z določili, ki veljajo za molk drugostopenjskega organa.

Tožnik v pritožbenem postopku ni mogel več z uspehom podajati navedb, da mu niso dodeljena zaokrožena zemljišča, ki bi ustrezala usmeritvi njegovega gospodarjenja, ob tem ko je, kar niti ni sporno, pripombe k elaboratu nove razdelitve lahko poda(ja)l ter so bile te obravnavane ter se je z rešitvami strinjal do te mere, da je zapisnike z dne 5. 3. 2008 in 20. 3. 2008 podpisal. Drugostopenjski organ pa je tožniku tudi pravilno pojasnil, da ni mogoče primerjati vrednosti oziroma kvalitete posamezne dodeljene parcele s posamezno v komasacijski sklad vloženo parcelo, kajti predmet komasacije so vsa vložena in vsa dodeljena zemljišča ter se vrednost vseh dodeljenih zemljišč skupaj primerja z vrednostjo vseh vloženih zemljišč ter da se vložena in dodeljena zemljišča tudi označujejo z vrednostnimi razredi ter pri dodelitvi to ustrezno upošteva. Ugovora nepravilnega vrednotenja zemljišč tožnik torej ni mogel več z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku, niti tega ne more v predmetnem upravnem sporu, kajti v komasacijskem postopku mu je bilo to (da poda pripombe k razgrnjenemu elaboratu vrednotenja zemljišča) omogočeno, pa tedaj pripomb ni uveljavljal.