VDSS Sodba in sklep Pdp 418/2025

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Straki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženko z dne 24. 11. 2022 za delovno mesto "pravni svetovalec", sklenjena za nedoločen čas (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 1. 3. 2024, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi (točka II izreka), da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto "pravni svetovalec", mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 2. 3. 2024 do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ (točka III izreka) in mu za čas od 2. 3. 2024 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter plačati mesečno nadomestilo plače v znesku 3.566,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka IV izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več za dan 1. 3. 2024 (točka V izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.073,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka) ter da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse (točka VII izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sodbesodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže s 30. 4. 2025, tožniku od 2. 3. 2024 do 30. 4. 2025 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in dosodi denarno povračilo v višini 64.188,00 EUR. Navaja, da je v postopku ped sodiščem prve stopnje predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 18 plač, da je navajal, da si prizadeva najti drugo zaposlitev in da je zaupanje med strankama povsem porušeno, k čemur je prispevala izključno toženka. Od 1. 5. 2025 je zaposlen. Gre za dejstvo, ki je nastalo po zadnji glavni obravnavi dne 6. 3. 2025, ter govori v prid temu, da si tožnik ni želel reintegracije. Zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu je reintegracija neizvršljiva. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni (tako, da tožbeni zahtevek zavrne), oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 11. 2022 drugačen, kot pa je bil naveden v pogodbi. Sodišče prve stopnje arbitrarno in samovoljno zaključuje, da iz izpovedi A. A. in B. B. ter iz njunih pisnih izjav z dne 13. 9. 2024 izhaja, da naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi projektno delo in ne povečan obseg dela, kot je navedeno v pogodbi o zaposlitvi in kot je ves čas postopka zatrjevala toženka. Priči sta izpovedali, da je bil tudi zaradi projektov (nekateri so sicer že obstajali v času sklenitve pogodbe, nekateri pa ne), začasno povečan obseg dela in je tako obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. B. B. je izpovedal, da je bilo v tistem obdobju več projektov v teku, ki so pomenili povečan obseg dela. En takih je bil projekt C., v teku so bili različni sodni postopki, pri katerih je tožnik sodeloval, vedelo pa se je tudi, da bo povečan pripad pravnih zadev zaradi odsotnosti D. D.. A. A. je izpovedal, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi povečan obseg dela, ker so imeli takrat par projektov "na radarju", zaradi celotnega pripada družbe E. zaradi pričakovanih odsotnosti in tudi zaradi nekaterih projektov. Ni šlo zgolj za projektno delo. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil projekt C. ključen za toženko in da je toženka izkazala projektno delo v višini 50 % do 60 % tožnikovega dela, saj se ta obseg del nanaša na različne projekte, kot tudi na druga dela (investicija F., pravdni postopek G. in podobne pravne zadeve, pravno svetovanje pri vzpostavitvi elektronskega arhiva, I., itn.). Dodatno tudi iz tožnikovih navedb izhaja, da ni večino časa opravljal dela prav na projektu C., ampak je trdil ravno nasprotno, česar sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Zato je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da projektno delo po Kolektivni pogodbi elektrogospodarstva, ki zavezuje toženko, predstavlja delovni proces, v katerem se izvajajo naloge oziroma programi z določenim ciljem, ki ima določeno organizacijsko strukturo, je časovno opredeljen (določen začetek in zaključek) in je vnaprej finančno ovrednoten. V konkretnem primeru teh elementov ni bilo. Delo tožnika se je nanašalo na redne naloge, ki so se začasno povečale zaradi večjega obsega tekočih zadev, pričakovanih odsotnosti in novih poslovnih nalog. Sklicuje se na odločitve VDSS v zadevah Pdp 1045/2013 in Pdp 795/2022. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek (npr. mogoča pridobitev večjega projekta). Tudi, če je toženka potrebo po delu tožnika med drugim utemeljevala s projektom C., projekt v času sklepanja še ni bil pridobljen in kot bodoče negotovo dejstvo ni mogel predstavljati glavnega oziroma edinega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Iz ustaljene sodne prakse (Pdp 973/2015) izhaja, da mora razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, obstajati ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Dovolj je, da je v pogodbi o zaposlitvi razlog za sklenitev za določen čas opredeljen, četudi zgolj nespecificirano, in sicer kot začasno povečan obseg dela (VIII Ips 162/2008). Treba bi bilo primerjati dela, ki jih je tožnik dejansko opravljal na dveh različnih delovnih mestih po zadnji pogodbi o zaposlitvi (pravni svetovalec) in po predzadnji pogodbi o zaposlitvi (samostojni svetovalec za korporativno upravljanje). Napačna dokazna ocena je privedla do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do zmotne uporabe materialnega prava. Sodba ni obrazložena na način, da bi se jo dalo preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, podane so tudi kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in načelo avtonomije pogodbenih strank ter pravice delodajalca do organizacije delovnega procesa (74. člen Ustave RS). Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede na vse okoliščine in interes obeh strank ne obstajajo objektivni in subjektivni razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o sodni razvezi ni odločilna le delavčeva želja po nadaljevanju, ampak tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti delavca nazaj. Toženka je navedla, da dela, na katerem bi lahko delal tožnik, nima, niti ga ni imela ob prenehanju delovnega razmerja. Zaposlitev J. J. pri toženki ni imela vpliva na tožnikovo delo. Pri toženki se je zaposlila septembra 2024, medtem ko se je tožnikova pogodba o zaposlitvi iztekla 1. 3. 2024. Toženka nima več zaupanja v tožnika in si nadaljevanja delovnega razmerja ne predstavlja. V tem delu je sodba neobrazložena, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do popolne izgube zaupanja. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali se je tožnik v obdobju od zaključka glavne obravnave do izdaje sodbe morda že zaposlil. Tožnik je od dne 1. 5. 2025 dalje prijavljen iz naslova delovnega razmerja, že zaradi navedenega pa reintegracija k toženki ni več mogoča. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejanske in pravne podlage, do katerih se toženka v postopku sploh ni imela možnosti opredeliti. Toženka ne more tožnika reintegrirati za obdobja, ko je ta bil za polni delovni čas zaposlen drugje. Sodišče ni pridobilo izpisa, na podlagi katerega bi bilo razvidno, ali prejema plačo oziroma denarno nadomestilo. Priglaša stroške pritožbe.

4Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika

7Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže pritožbeno sodišče, če tega ne stori predsednik senata sodišča prve stopnje. Po tretjem odstavku 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Tožnik pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper del sodbe, s katero je v celoti uspel, nima. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil tako, da je primarno uveljavljal reintegracijo oziroma vrnitev na delo k toženki, podredno pa sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku ter tožnika reintegriralo, zato ni odločalo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Njegov pravni interes bi bil podan, če bi sodišče z delom sodbe, ki ga s pritožbo izpodbija, zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka. Ker pa je v izpodbijanem delu v celoti ugodilo zahtevku, ki se je nanašal na reintegracijo k toženki, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, je njegova pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo. Glede na zavrženje pritožbe pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, ne odgovarja, saj za rešitev pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem le dodaja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku tako, kot je bil postavljen. Če tožnik ni imel več interesa z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženki, bi lahko namesto reintegracije zahteval le sodno razvezo (najdalj) do odločitve sodišča prve stopnje ter priznanje vseh drugih pravic, ki mu jih je omogočal prvi odstavek 118. člena ZDR-1, vendar pa bi lahko to zahtevo uveljavljal le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZDR-1), česar pa ni storil oziroma je to zahteval le v primeru, če ne bi bilo ugodeno njegovemu primarnemu zahtevku za reintegracijo.

K pritožbi toženke

8Po izvedenem preizkusu pritožbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

9Pritožba zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z ustreznimi in jasnimi razlogi dejanske in pravne narave. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij ni, pritožbene navedbe v tej smeri pa je mogoče razumeti le kot nestrinjanje toženke z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in materialnopravnimi zaključki.

10Zmoten je očitek o napačni dokazni oceni, ker naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno razumelo pomena posameznih dokazov in njihove medsebojne povezanosti, kar naj bi privedlo do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. II Ips 369/2005). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

11Stranki sta 1. 9. 2021 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2021 do 30. 11. 2021 s polnim delovnim časom, za delovno mesto "samostojni svetovalec za korporativno upravljanje", iz razloga povečanega obsega dela. Istega dne sta sklenili tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom za isto delovno mesto, iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke K. K., z nastopom dela 1. 12. 2021 in trajanjem do vrnitve K. K. na delo. Nato sta 24. 11. 2022 za čas od 1. 12. 2022 do 1. 3. 2024 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom, za delo na delovnem mestu "pravni svetovalec", iz razloga povečanega obsega dela.¹ Tožnik je v sodnem postopku uveljavljal, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker (1) naj bi po pogodbi za določen čas z dne 1. 9. 2021 zaradi nadomeščanja K. K. in po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 zaradi začasno povečanega obsega dela opravljal enako delo, trajanje tega dela pa je preseglo dve leti (drugi odstavek 55. člena ZDR-1) in (2) ker ni šlo za začasno povečan obseg dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 (3. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Toženka je navajala, da so bile vse pogodbe sklenjene zakonito. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi zaradi nadomeščanja delavke K. K. opravljal naloge, ki bi jih opravljala odsotna delavka, po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 2022 pa je opravljal bistveno drugačno vrsto in obseg del kot po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Začasnost povečanega dela je bila ob sklenitvi pogodbe opredeljiva oziroma določljiva, z ustrezno gotovostjo pa je bilo mogoče predvideti tudi konec obdobja začasno povečanega dela, ki je temeljil na pravnih storitvah pri koordiniranju projekta ter zaradi potrebe po dodatni pravni pomoči za odvisno družbo E. d. o. o., ker je pravnica v navedeni družbi nastopila porodniški dopust.

12Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 sklenjena v nasprotju z ZDR-1. Ugotovilo je namreč, da je vsaj 50 % do 60 % obsega tožnikovega dela predstavljalo projektno delo, vsaj 40 % do 50 % obsega pa začasno povečan obseg dela. Ker torej tožnik ni opravljal (le) tistega dela, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, je štelo, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, zato je prišlo do transformacije delovnega razmerja.

13Pritožbena navedba, da projektno delo, kot ga je opravljal tožnik, ne ustreza definiciji projektnega dela, kot jo določa Kolektivna pogodba elektrogospodarstva, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer gre za neutemeljeno in celo protispisno navedbo. Toženka je namreč navajala, da je bilo tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 zaupano koordiniranje projekta C., kar je bil tudi ključni cilj tožeče stranke (pravilno: toženke) v letu 2024, da je šlo za mednarodni razvojno-inovacijski projekt, ki je bil septembra 2022 prijavljen na razpis L., da je toženka kot koordinator projekta zastopala konzorcij in je bila osrednja kontaktna točka za partnerje projekta in razpisa L. Po začetku projekta v januarju 2023 je s kar 37 parterji usklajevala vsebino projekta, in 15. 7. 2023 sklenila Pogodbo o dodelitvi sredstev, s partnerji projekta pa 19. 3. 2023 sklenila konzorcijsko pogodbo. Nadalje je navajala, da je po sklenitvi pogodb prenehala trajna potreba po stalni pravni podpori, s tem pa torej potreba po delu tožnika, in da je že ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi 2 (torej pogodbe z dne 24. 11. 2022) vedela, da bo potrebno obširnejše pravno svetovanje na projektu C., da je vedela, da bo do projekta prišlo in da je tožnik delal na projektu C. (komunikacija s M. glede nadaljnjih aktivnosti projektne skupine). V isti vlogi je navajala tudi, da se je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 zavedala, da potreba po delu ne bo dolgotrajna zaradi začasno povečanega dela, vezano tudi na projekt C. Glede na navedeno torej ne more biti dvoma, da je šlo pri projektu C. za projektno organizirano delo.

14Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpodbijana sodba za toženko pomeni sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. V zadevi je odločilno, da je tožnik uveljavljal nezakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas. Na toženki kot delodajalcu je bilo dokazno breme, da je tožniku na podlagi sklenjenih pogodb zakonito prenehalo delovno razmerje za določen čas (prim. 84. člen ZDR-1). Kot je že zgoraj navedeno, je tožnik v sodnem postopku uveljavljal, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker naj bi po pogodbi za določen čas z dne 1. 9. 2021 zaradi nadomeščanja K. K. in po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 opravljal enako delo, trajanje tega dela pa je preseglo dve leti, in ker ni obstajal pogoj začasno povečanega obsega dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022. Glede neobstoja pogoja začasno povečanega dela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 je v drugi pripravljalni vlogi tudi navedel, da če bi ga toženka zaposlila izključno za izvedbo projekta C., bi potemtakem to v pogodbi izrecno navedla (npr. izvedba dela, ki je projektno organizirano). Tožnik je torej v svojih vlogah izpostavil razloge, zaradi katerih šteje, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja, med drugim tudi s trditvijo, da bi moral biti razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeljen kot projektno delo.

15Ker je torej tožnik podal ustrezno trditveno podlago, med drugim tudi glede projektnega dela, sodišče prve stopnje pa je sprejelo odločitev, ki temelji na zgoraj povzeti trditveni podlagi, očitki o sodbi presenečenja niso utemeljeni. Posledično tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico toženke iz 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.). Ker je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da je s tem poseglo v načelo avtonomije pogodbenih strank in pravico delodajalca do organizacije delovnega procesa (74. člen URS). Delodajalec je namreč pri zaposlovanju za določen čas vezan na prisilne določbe ZDR-1, ki v 56. členu določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

16Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini tožnikovega dela, niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija zaključek, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 11. 2022 drugačen, kot pa je bil naveden v sami pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedi prič A. A. in B. B. ter njuni pisni izjavi. Priči sta namreč izpovedali o delu tožnika na projektih, pri čemer naj bi nekateri obstajali v času sklenitve pogodbe, nekateri pa ne. Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitvi VDSS v zadevah Pdp 1045/2013 in Pdp 795/2022, saj nista primerljivi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek. Glede na navedeno na drugačno odločitev od izpodbijane ne vplivajo pritožbene navedbe, da tožnik ni delal zgolj na projektih (kar je tudi sicer bilo ugotovljeno), in da je dovolj, da je v pogodbi o zaposlitvi razlog za sklenitev za določen čas opredeljen, četudi zgolj nespecificirano, in sicer kot začasno povečan obseg dela.

17Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženkinemu predlogu, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Pri vprašanju sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1), kar je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo. Pravilno je ugotovilo, da je toženka že tekom trajanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2022 zaposlila tri pravnike kot pravne svetovalce (čeprav za področje prodaje elektrike), oktobra 2024 pa je zaposlila J. J. na delovnem mestu pravni svetovalec. Upoštevalo je izpoved B. B., da je na področju električne energije obstajala podhranjenost s kadri v času, ko je bil on vodja službe za pravne zadeve in korporativno upravljanje, zato so na tem področju zaposlovali. Pravilno je zaključilo, da je po koncu delovnega razmerja tožnika pri toženki obstajala potreba po delu pravnih svetovalcev, drugače toženka ne bi zaposlila J. J. Zato pritožbena navedba, da je toženka J. J. zaposlila po prenehanju delovnega razmerja tožnika, ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane. Pravilno se je tudi opredelilo do toženkinih navedb, da se je J. J. zaposlila na delovnem mestu strokovni sodelavec za korporativno upravljanje, saj je N. N. izpovedala drugače, in sicer, da je zaposlena kot pravna svetovalka, ter da iz objave kadrovskih sprememb z dne 8. 10. 2024 (A 39) izhaja, da je J. J. zaposlena kot pravna svetovalka. Prav tako je pravilno zavrnilo toženkine navedbe, da je zaradi tožnikovega prilagajanja navedb in izkrivljenega prikaza dejanskega stanja zgolj za potrebe tega individualnega delovnega spora, izgubila zaupanje v tožnika. Sodba sodišča prve stopnje je torej v tem delu ustrezno obrazložena, zato pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izgube zaupanja. Pravilno je tudi ocenilo izpoved priče A. A., da je ta, kot nadrejeni, želel obdržati tožnika in je iskal razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

18Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reparacijskemu zahtevku, pri čemer je tožniku prisodilo nadomestilo plače, kot če bi delal. Glede na to, da iz potrdila ZRSZ št. ... z dne 16. 12. 2024 (A 33) izhaja, da tožnik ni prejemnik denarnega nadomestila, niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija pravilnost odločitve o reparaciji. Prav tako ni odločilno, da se je tožnik po podatkih, ki jih je posredovala toženka v pritožbi, potrdil pa jih je navsezadnje tudi tožnik v svoji pritožbi, zaposlil 1. 5. 2025, torej po zaključku glavne obravnave. To namreč ne pomeni nezmožnosti reintegracije. Sodišče prve stopnje je odločalo glede na stanje ob zaključku glavne obravnave dne 6. 3. 2025, zato dejstva, ki so nastala po koncu glavne obravnave, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe.

19Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo toženke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

20Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krijeta vsaka svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista prispevala k boljši razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).

¹ Stranki (in tudi sodišče prve stopnje) pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2021 zaradi nadomeščanja delavke K. K. opredeljujeta tudi kot pogodbo o zaposlitvi 1, pogodbo z dne 24. 11. 2022 pa kot pogodbo o zaposlitvi 2. Prvo pogodbo z dne 1. 9. 2021, sklenjeno zaradi začasno povečanega obsega dela za čas od 1. 9. 2021 do 30. 11. 2021, opredeljujeta kot pogodbo o zaposlitvi 0.