84. člen ZDR-1

Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.

Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču. Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.

Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.

Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca. Za zakonitost izpodbijane odpovedi bi toženka morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala.

Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v odpovedi naveden poslovni razlog zgolj navidezen in je bila tožniku odpoved podana zato, ker se ni razumel s takratnim članom uprave toženke oziroma ker se ga je povezovalo z afero.

Pri presoji pravočasnosti podane odpovedi je treba kot dan, od katerega teče rok za podajo odpovedi, upoštevati dan, ko je bila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščena oseba, pristojna za podajo odpovedi. V tem primeru je bil za to pristojen generalni direktor tožene stranke I. I. (20. člen ZDR-1), ki je bil s kršitvijo in kršiteljem seznanjen 18. 1. 2024. Odpoved z dne 12. 2. 2024 je tako podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka. V zvezi s poznavanjem internih pravil je bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila, da se z njimi seznani. Od tožnika pa se je skladno s standardom povprečno skrbnega delavca pričakovalo, da se seznani z internimi akti tožene stranke, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na njegovo delo. Ker je bila tožniku seznanitev z internimi akti omogočena, se ne more uspešno sklicevati na to, da z Navodili ni bil seznanjen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena. Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.

Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi. Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Toženka ni dokazala, da bi tožnica samovoljno in brez pojasnila zapustila delovno mesto in s tem kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pri toženki je dejansko prišlo do reorganizacije, zaradi katere so prenehale potrebe po tožnikovem delu vodenja maloprodajne trgovine (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), toženka pa na tem delovnem mestu ni zaposlila novega delavca Za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz te pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), kar je toženka dokazala (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

Glede na to, da je tožnica po daljši bolniški odsotnosti in posredovanju po pritožbah sodelavk prejela odpoved, čeprav vse njene zadolžitve niso bile prerazporejene, prav tako njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in posredovanja zaradi pritožb sodelavk in ne reorganizacije dela. Delodajalec ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane zaradi zatrjevane reorganizacije, utemeljevati še z ekonomskimi razlogi. Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila ob odpovedi stara 47 let, pri toženki zaposlena 7 let, pred iztekom odpovednega roka je našla novo zaposlitev z boljšo plačo, prisodilo denarno povračilo v višini 7 mesečnih plač. Po oceni pritožbenega sodišča tožnici, ki ima zelo dobre zaposlitvene možnosti, saj si je pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženki kljub zdravstvenim težavam našla novo zaposlitev z boljšo plačo, upoštevajoč trajanje zaposlitve pri toženki, dejstvo, da je bila odpoved posledica tožničinega bolniškega staleža in njene pomoči delavkam, ki so se obrnile nanjo zaradi nadlegovanja, pripada denarno povračilo v

Dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen že zgolj z obstojem kršitve pogodbenih obveznosti, saj ta predstavlja le enega od elementov; kršitev mora biti hkrati tudi hujše narave ter storjena bodisi naklepno bodisi iz hude malomarnosti. Ravnanja tožnika oziroma njegove neprimerne komunikacije navedenega dne ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnikovo ravnanje navedenega dne je bilo resda neprimerno, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da je šlo za njegov čustven odziv zaradi menjave tovornega vozila, na katerega je bil navajen.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Res je dokazni standard v civilnem postopku (kamor spada tudi individualni delovni spor) nižji kot v kazenskem postopku, a to še ne pomeni, da za utemeljitev očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja zadošča že stopnja verjetnosti oziroma celo stopnja konkretizacije suma, ki je potrebna za vložitev obtožnega predloga. Izpodbijani zaključek, da po sodni presoji prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče (z gotovostjo) povezati s tožnikom, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil edini, ki je lahko dostopal do predala, v katerega so policisti skozi režo vlagali plačilne naloge z gotovino.