55. člen ZDR-1

Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.

V zadevi ne gre za spor v zvezi s t. i. transformacijo, pri katerem se ugotavlja, ali je prišlo do zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi ob pravilu sklepanja pogodb za nedoločen čas predstavljala izjemo, temveč za spor v zvezi z obstojem dejanskega (faktičnega) delovnega razmerja, v katerem se ugotavlja, ali ima razmerje med strankama elemente delovnega razmerja. V takem primeru so zaradi določb drugega odstavka 13. člena ZDR-1 dejstva pomembnejša od formalne oblike sodelovanja, zato je mogoča sodna ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Zatrjevani razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka zaradi pričakovanega povečanega obsega investicij v distribucijski sistem električne energije (kar je toženka navajala kot glavni razlog pričakovanega začasno povečanega obsega dela) ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena šele po tem, ko je toženka že vedela, da se bodo investicije znižale z 21 na 12 milijonov EUR.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1. Ni treba, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene.

V konkretnem primeru je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (do vrnitve začasno odsotne delavke), vendar ne dlje kot šest mesecev, nezakonito, vendar ne, ker bi zakon sam po sebi prepovedoval dodatno časovno omejevanje sklepanja takšnih pogodb - pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca se lahko sklene tudi za krajši čas, kot je delavec, ki se ga nadomešča, odsoten - ampak ker v konkretnem primeru časovno omejevanje ni bilo z ničimer utemeljeno. Razlog preverjanja potreb po delu ni razlog, zaradi katerega bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito sklenjena, niti ni zakonito iz tega razloga dodatno omejiti pogodbe o zaposlitvi, ki se sicer sklepa iz drugega zakonsko določenega razloga, konkretno nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

Nova delavca sta bila zaposlena na istem delovnem mestu, kot je bil tožnik, kar pomeni, da je obseg dela, ki se opravlja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za to delovno mesto, ostajal povečan. Povečan je bil vsaj od leta 2018, ko je tožnik delo opravljal kot napoteni delavec, pa vse do leta 2020 in še naprej. To ob ugotovljeni visoki volativnosti proizvodnje toženke potrjuje, da obseg dela ni bil začasno povečan, da bi bila sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom zakonita.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je glede na to, da 208. člen ZDR-1 ne opredeljuje pojma začasnosti dela v tujini, to začasnost treba opredeliti na podlagi 55. člena ZDR-1, ki delo za določen čas omejuje na dve leti. Tožnica pri tem enostavno izenači začasno napotitev delavca na delo v tujini in delovno razmerje za določen čas. Za takšno povezovanje obeh inštitutov, ki sta urejena v povsem različnih zakonskih določbah, v samem zakonu ni nobene podlage. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravni pojem začasnosti povsem ustrezno napolnili, ko sta šteli, da se začasnost izraža z vsakokratnim trajanjem mandata (prvi je trajal eno leto, naslednji tri leta in nato dvakrat po štiri leta).

Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).

Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.

Toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločanju o zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja ni upoštevalo dejstva, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Podlaga za plačilo nadomestila bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD), zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Prav tako ni pomembno, da zakon kot razlog ne predvideva ''nadomeščanje delavca, ki nadomešča drugega (trajno) odsotnega delavca.'' Bistveno je, da je bil v obravnavanem primeru formalno in dejansko podan razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zaradi česar je bila s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Šesti odstavek 109. člena ZOFVI določa, da se lahko delovno razmerje sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Glede na dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz pogodbe o zaposlitvi in ki mu toženka v pritožbi ne oporeka, je bila ta pogodba sklenjena za več kot eno leto. To pa pomeni, da ni bila sklenjena zakonito. Tako se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), tožniku pa s potekom druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo.

Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP. V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela)

Tožnik je bil pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec. Že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent iz poslovnega razloga je po odredbi tožene stranke od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 opravljal delo trezorca, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem lahko odreditev drugega ustreznega dela traja največ tri mesece v koledarskem letu. Tako je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena ZDR-1, saj je tožnik to delo opravljal v obdobju daljšem od dveh let in zato utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Delodajalec krši določbo 55. člena ZDR-1, če (razen v izrecno navedenih primerih) sklene več zaporednih pogodbo o zaposlitvi za določen čas za isto delo za obdobje, daljše od dveh let. Ta določba pa delodajalca ne omejuje, da v primeru, če pride do začasno povečanega obsega dela (ali če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, kar je navajala tožena stranka), sklene eno ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo z več delavci. Začasno povečan obseg dela namreč sam po sebi ne pomeni, da delodajalec za določeno delo potrebuje le enega delavca, temveč lahko začasno povečane potrebe po delu zahtevajo zaposlovanje večjega števila delavcev na istih ali različnih delih. Sklepanje teh pogodb o zaposlitvi za določen čas torej samo po sebi še ne pomeni kršitve drugega odstavka 55. člena ZDR-1. Če delodajalec v postopku dokaže, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavca, v zvezi s katerimi ta uveljavlja transformacijo tudi glede na zaposlovanje drugih delavcev, niso bile sklenjene z namenom zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, do transformacije ne pride.

Šesti odstavek 109. člena ZOFVI dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zaposlitev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja (specialna pedagoška izobrazba), ki ga predvideva četrti odstavek 99. člena ZOFVI. Ker je v sporih iz naslova transformacije bistveno le vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonitega razloga ali ne, ni pomembno, zakaj tožnik ni izpolnjeval zahtevanega pogoja oziroma zakaj se ni dokvalificiral. Pritožbeni očitek, da sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem ni zadosti raziskalo, ni utemeljen, saj ne gre za odločilna dejstva spora. Ni pomembno, kdo razpisuje izobraževalne programe. Tudi, če bi se ugotovilo, da je na strani tožene stranke oziroma stranske intervenientke razlog, da izobraževalni program ni bil razpisan, to ne bi moglo privesti do ugoditve zahtevku iz naslova transformacije.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru (v katerem tožnica, ki je delala preko študentske napotnice, ni uspela v podobnem sporu iz naslova faktičnega delovnega razmerja) poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomembno poudariti zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Ker obseg tožničinega dela v tem primeru ni bil enak obsegu dela redno zaposlenih in ker stopnja njene odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni. Posebnost tožnikovega dela pri toženi stranki je bila ravno v tem, da dela pogosto po več tednov ali mesecev po lastni volji ni opravljal. Tožena stranka pri tem niti ni vedela, ali bodo posamezne prekinitve začasne, koliko časa bodo trajale ali bodo morda ce

V primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Enako velja v primeru, če v času sicer zakonito sklenjenega delovnega razmerja za določen čas pride do njegovega preoblikovanja zato, ker zakonitega razloga za "podaljševanje" ni več. Pogodba o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013 ni bila sklenjena iz razloga, ki je naveden v pogodbi in da že od 1. 7. 2014 tožnica sploh ni delala na projektu, za katerega je bila pogodba sklenjena. Zato je bila pogodba o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013 sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.