56. člen ZDR-1

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.

Ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden (zakoniti) razlog za njeno sklenitev za določen čas, je bila pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Pri tem je nepomembno, ali se je tožnik strinjal, da se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas. V izreku res ni naveden znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar skladno s sodno prakso zadošča, da je znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti opisno.

Toženka ni dokazala obstoja zakonitega razloga za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene le izjemoma, kadar obstaja eden izmed zakonsko določenih razlogov. Med njimi je tudi začasno povečan obseg dela, vendar mora delodajalec za obstoj tega razloga izkazati konkretne in preverljive okoliščine, ki začasno povečanje dela utemeljujejo. Negotovost glede prihodnjih poslovnih odločitev, zmanjševanje obsega dela, reorganizacija ali morebitno prenehanje dejavnosti ne predstavljajo zakonitega razloga v smislu 54. člena ZDR-1. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena brez zakonitega razloga, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

V zadevi ne gre za spor v zvezi s t. i. transformacijo, pri katerem se ugotavlja, ali je prišlo do zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi ob pravilu sklepanja pogodb za nedoločen čas predstavljala izjemo, temveč za spor v zvezi z obstojem dejanskega (faktičnega) delovnega razmerja, v katerem se ugotavlja, ali ima razmerje med strankama elemente delovnega razmerja. V takem primeru so zaradi določb drugega odstavka 13. člena ZDR-1 dejstva pomembnejša od formalne oblike sodelovanja, zato je mogoča sodna ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Tožnica ni nadomeščala C. C., saj je slednja, preden je dne 1. 8. 2021 prišlo do mirovanja njenih pravic iz delovnega razmerja opravljala delo vodje sektorja, tožnica pa je opravljala delovne naloge na področju prenosa stanovanj in stanovanjske problematike, potreba po opravljanju teh nalog pa je bila trajne narave. Ker je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 2. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih fiktiven, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi 56. člena ZDR-1 prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas.

Zatrjevani razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka zaradi pričakovanega povečanega obsega investicij v distribucijski sistem električne energije (kar je toženka navajala kot glavni razlog pričakovanega začasno povečanega obsega dela) ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena šele po tem, ko je toženka že vedela, da se bodo investicije znižale z 21 na 12 milijonov EUR.

Treba je upoštevati tudi specialna določila ZOFVI, skladno s katerimi se za učitelja v šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI). Ker tožnica tega strokovnega izpita ni imela ne v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne v trenutku, ko je prenehal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (smrt delavke, ki jo je nadomeščala), ne v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 20241, ji sodišče prve stopnje delovnega razmerja za nedoločen čas ni moglo priznati. Toženka ni dokazala, da tožnici ni zmožna zagotoviti dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uspela z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije, od tega dne dalje pa je uspela le v manjšem delu, in sicer za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko (20 %) s posledično reintegracijo in reparacijo; medtem ko je bil njen zahtevek na ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učiteljice psihologi

Ker se zaradi pasivnosti toženke, ki na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na tožbene navedbe ni bil podan, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena nezakonito. Zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (56. členZDR-1). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).

Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen. Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno d

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektn

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela. Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč

Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka. Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.