VSRS Sodba I Ips 10362/2022

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 10362/2022 z dne 9. 6. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenec povrniti stroške tega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter po prvem odstavku 94. člena ZKP plačati krivdno povzročene stroške, dolžnosti plačila sodne takse pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 10362/2022 z dne 25. 9. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojenca pa oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.

3Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot so zapisali, vseh izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič. V odgovoru meni, da v zahtevi obrazložene kršitve zakona niso podane in predlaga njeno zavrnitev.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložnikom, vendar se nihče o odgovoru ni izjavil.

B.

6Kljub uvodni napovedi v zahtevi, vložniki izrecno uveljavljajo le bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvo kršitev so obrazložili z okoliščino, da je sodišče prve stopnje oškodovancu poslalo dopis in mu določilo rok za izjavo, ali umika predlog za pregon, hkrati pa navedlo, da bo v primeru njegove neodzivnosti štelo, da predloga ne umika. To ni pravilno, temveč bi moralo oškodovanca po drugem in tretjem odstavku 306. člena ZKP vabiti na glavno obravnavo, kjer bi se izjavil, ali pri pregonu vztraja ali ne. Šele ko se oškodovanec glavne obravnave ne bi udeležil brez opravičila, se šteje, da je umaknil predlog za pregon. Zakon v takšnem primeru izhaja iz predpostavke, da oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec nimata interesa za kazenski pregon, če ne pristopita na glavno obravnavo niti nanjo ne pristopi njun pooblaščenec. Tedaj se aktivirata zakonski domnevi, da je oškodovanec kot tožilec odstopil od pregona oziroma, da je zasebni tožilec umaknil tožbo in mora sodišče kazenski postopek ustaviti. Pomeni, da je oškodovančeva neaktivnost v takšnih primerih sankcionirana s fikcijo umika predloga za pregon in ne s fikcijo, da pri predlogu vztraja. Razen tega ima oškodovana gospodarska družba lastno subjektiviteto, njen zastopnik pa je bil direktor Valon Krasniqi, ki se je lahko edini izjavil o predlogu za pregon. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo najprej prepričati, ali je bil navedeni dopis vročen zakonitemu zastopniku in dodatno, ali ta zaradi neslovenskega imena in priimka razume slovenski jezik ter kakšne so njegove pravice in dolžnosti v postopku, kjer nastopa kot oškodovanec.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temelji med drugimi na ugotovitvi, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca za pregon. Ta je pri določenih kaznivih dejanjih v KZ-1 izrecno pogojen, medtem ko je v ZKP določeno, kdo, kdaj in kako sme podati predlog za pregon ter ga eventualno tudi umakniti. Podani predlog za pregon, kot njegov umik je mogoče ugotoviti po izjavljeni(h) volji(ah) v prvem odstavku 53. člena, 54. členu, 55. členu, 56. členu in 57. členu ZKP, mogoče pa ju je tudi domnevati. Temeljna domneva je določena v drugem odstavku 53. člena ZKP, po katerem se šteje, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s tem podal tudi predlog za pregon. Podobna domneva je določena še v tretjem odstavku 53. člena ZKP v zvezi z zasebno tožbo. Njun smisel je v varovanju oškodovančevega položaja za primer, ko bi bilo kasneje v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec brez predhodnega oškodovančevega predloga ne more preganjati ali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je lahko preganjano le po zasebni tožbi. Kot je bilo to ugotovljeno že v sodbi I Ips 227/2009 z dne 10. 9. 2009, so "v sodni praksi pogosti primeri, da se ob nadaljnjem preiskovanju zadeve odkrijejo določene objektivne in subjektivne okoliščine (modalitete), ki lahko pomembno vplivajo na pravno oceno oziroma naravo kaznivega dejanja, ki tako postane hujše ali manj hudo ali pa tudi drugačno in celo drugo kaznivo dejanje" od tistega, za katerega je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon.

In prav to je bistvo primera v obravnavani zadevi, ko je po pravnomočnih ugotovitvah v prvostopenjski sodbi zakonita zastopnica gospodarske družbe B. d.o.o. C. C. 8. 10. 2015 podala kazensko ovadbo v smeri kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je bila zoper obsojenca 21. 2. 2022 vložena obtožnica. Slednjo je državna tožilka spremenila izven glavne obravnave dne 17. 4. 2025 na način, da je po posegu v dejanski opis kaznivega dejanja, le-to pravno opredelila (kvalificirala) kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki se po tretjem odstavku 220. člena KZ-1 preganja na predlog. Ker je bil ta po ugotovljenem podan, in ker je predlog za pregon podala upravičena oseba, njegovo obstoj in veljavnost v danem primeru ne moreta biti dvomljiva. Niti po statusnih spremembah na strani oškodovane gospodarske družbe in njenem preimenovanju v gospodarsko družbo D. d.o.o., ki so sodišče prve stopnje vodile, da si je prizadevalo stopiti v stik z novim zakonitim zastopnikom. Res je sicer, da je bila po navedenih statusnih spremembah in preimenovanju zaradi morebitnega drugačnega interesa pri naslednici oškodovane gospodarske družbe za pregon kaznivega dejanja, nakazana določena možnost za umik predloga. Vendar le, ko bi bil ta podan po predhodno izjavljeni volji njenega zakonitega zastopnika iz prvega odstavka 57. člena ZKP ali po uporabljeni domnevi iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ki je pogojena z vabilom oškodovancu kot priči in z njegovim neupravičenim izostankom z glavne obravnave. Ker po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje zakoniti zastopnik naslednice oškodovane gospodarske družbe, ni podal izjave, da umika predlog za pregon, navedene domneve iz tretjega odstavka 306. člena ZKP pa zaradi neizpolnjenih zakonskih pogojev v danem primeru ni bilo mogoče uporabiti, se Vrhovno sodišče strinja, da do umika predloga za pregon ni prišlo po nobenem od možnih dveh načinov, zaradi česar niti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni moglo ugotoviti. Prav tako je ni moglo ugotoviti po navajanih hibah v zahtevi, povezanih s preverjanjem sodišča prve stopnje pri naslednici oškodovane gospodarske družbe o tem, ali vztraja pri podanem predlogu za pregon. Takšna preverjanja po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje v veljavnem ZKP niso določena, oškodovanec pa končno že izjavljene volje za pregon, skozi kazenski postopek ni dolžan obnavljati ali jo kakorkoli drugače potrjevati.

7Vložniki so uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložili, sklicujoč se na domnevo nedolžnosti in povezano dokazno breme upravičenega tožilca ter dolžnost sodišča, ki v dokazanost storitve kaznivega dejanja in krivde obdolžencu ne sme dvomiti. Državna tožilka dodatnega dokazovanja v smeri storilčeve identitete ni predlagala, sodišče prve stopnje pa je obsojenca spoznalo za krivega na podlagi enega prstnega odtisa, ki ga ni mogoče povezati z obsojencem in hkrati zanemarilo prisotnost več prstnih odtisov drugih oseb. Med postopkom je bilo namreč s pričami in predloženo vinilno ploščo dokazano, da se je obsojenec večkrat nahajal v starinarnici, kamor so zahajali srednješolci iz bližnje Srednje šole ter da je bila v starinarnici vodena knjiga prodanih in kupljenih stvari. Povsem življenjsko logično je torej, da se je obsojenec na vhodnih vratih, čeprav na njihovem spodnjem delu, naključno dotaknil stekla, potem ko mu je kaj padlo na tla in se je oprijel vrat, ki jih je uporabil kot oporo. Sodišče druge stopnje se glede tega ni opredelilo, prezrlo pa je tudi, da je lahko DNK sled zgolj indic, ki niti sam zase nima tolikšne dokazne vrednosti, da bi pretehtal nad drugimi dokazi. Vložniki zato ugotavljajo, da nobeno od nižjih sodišč ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni podalo celovite obrazložitve, zakaj je bilo odločeno, da je obsojenčev prstni odtis zanesljiv dokaz za obsodbo, čeprav ni bilo dodatnih dokazov, ki bi obsojenca neposredno povezovali s kaznivim dejanjem.

Predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so izrek in razlogi, praviloma prvostopenjske sodbe, vložniki pa se v povzetem delu obrazložitve pretežno mimo predmeta ukvarjajo z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 3. člena ZKP in celo izrecno z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pri tem so prezrli, da je sodišče prve stopnje utemeljevalo prepričanje o obsojenčevi krivdi iz drugega odstavka 3. člena ZKP na podlagi DNK sledi palca obsojenčeve desne roke in drugih okoliščin, kot so mesto najdbe, ujemanje z načinom storilčevega vstopa v trgovino in na drugi strani z izkustveno šibkostjo povezave med mestom najdbe in obsojenčevim zapuščanjem trgovine, po katerem od njegovih običajnih obiskov. Razlogi o tem se nahajajo v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, vključno z ugotovitvijo, da na kraju storitve niso bile najdene sledi drugih oseb. Enako velja za razloge v 4. točki drugostopenjske sodbe, pri čemer je sodišče druge stopnje, v zvezi z zadnjo ugotovitvijo opozorilo, da je pritožbena navedba o najdenih več sledeh protispisna in kljub temu so jo vložniki v obrazložitvi zahteve ponovili.

V delu, ko se vložniki sklicujejo na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, po vsebini uveljavljajo izpodbojni razlog, zaradi katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, medtem ko v preostalem ne povedo, kateri razlogi o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi manjkajo. Če torej Vrhovno sodišče zatrjevane zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zakonske omejitve ne preizkuša, zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sklepnem delu zahteve, zaradi njene neobrazloženosti ni moglo preizkusiti.

8Po obrazložitvi v zahtevi je bila ta vložena še zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, ki ni pravilna. Sodišče prve stopnje pri odločbi ni upoštevalo premoženjskega in socialnega položaja obsojenca, ki je nezaposlen in brez premičnega ali nepremičnega premoženja, hkrati pa mora skrbeti za mladoletnega otroka.

S povzeto obrazložitvijo vložniki ne uveljavljajo nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč po vsebini zatrjujejo, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo vseh okoliščin, ki obsojencu omogočajo povrnitev stroškov kazenskega postopka brez da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje oz. oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati. Pomeni, da se v tem delu zahteve znova sklicujejo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga po navedeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

C.

9Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je bila zahteva v delu vložena zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je neutemeljena in jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah. Obsojenec je po podatkih iz prvostopenjske sodbe zaposlen, vendar brez znanih dohodkov in hkrati z dolžnostjo preživljanja mladoletnega otroka.

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.