53. člen ZKP

Na podlagi prvega odstavka 52. člena ZKP je potrebno predlog podati v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Na podlagi 136. člena ZKP državni tožilec ne more vložiti obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je podan potreben predlog. Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti, vendar sodišče samo predloga ne pribavlja. To mora storiti državni tožilec, preden začne kazenski pregon. Če se tekom postopka ugotovi, da procesna predpostavka, tj. predlog za pregon, ni podana, ali če je predlog za pregon naknadno umaknjen, se more postopek končati.

Tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna. Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti, z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v

Kadar je oškodovanec pravna oseba lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci. Zaposleni lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Ker je pooblastilo mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, prokurist ob mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.

Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena. Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).

Predlog za pregon kaznivega dejanja tatvine zoper obdolženega A. A. je dne 7. 1. 2021 podala B. B., namestnica poslovodkinje trgovine X. Ni dvoma, da namestnica poslovodkinje posamične trgovine v okviru družbe X. d. o. o. skladno s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 ni zakonita zastopnica družbe. Oškodovano družbo bi tako lahko zastopala le na podlagi pooblastila, danega s strani te družbe, kar pa v tej zadevi ni izkazano. Zaposlena pri oškodovani družbi lahko kaznivo dejanje nedvomno naznani tudi brez pooblastila, vendar je treba pri tem poudariti, da takšne ovadbe ni mogoče šteti kot predloga za pregon v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP, saj zaradi odsotnosti pooblastila ne gre za osebo, ki bi bila pravnoveljavno sposobna izjaviti voljo oškodovane družbe X. d. o. o. Zato je bil obravnavan kazenski postopek uveden brez oškodovančevega predloga za pregon.

Zagovornica napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP. V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo. Zato je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo "novembra" nadomestilo z besedo "decembra". Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik. Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

V obravnavani zadevi je oškodovanec po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe jasno izrazil svojo odločitev, naj se pregon zoper obdolženca začne, pri tem je državno tožilko opozoril na pomoto, katero je državna tožilka tudi pripoznala, zato je nadaljevala s pregonom zoper obdolženca. V sodni praksi je sprejeto stališče (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38395/2016 z dne 30.7.2020), da zavrženje ovadbe načeloma nima učinka res iudicata, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, da je procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene očitane kršitve ni zagrešilo. Bistveno torej je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva, to je opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43745/2012 z dne 1.2.2018). Pritožni

Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentaciji prvega sodišča, ki temelji na povsem jasni določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP po kateri se v primeru, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca ni izpolnjena, ker se v spisovnem gradivu ne nahaja oškodovankino pisno pooblastilo sinu kot dejanskemu uporabniku oškodovankinega vozila, ki ga je poškodoval obdolženec, za vložitev predloga za pregon. V kolikor je bilo sodišče v dvomu o obstoju predloga oškodovanke kot procesne predpostavke za pregon, bi moralo to vprašanje pred uvedbo kazenskega postopka razjasniti, nato pa v nadaljevanju ustrezno postopati glede na svoje ugotovitve, torej bodisi z zavrženjem obtožnega predloga bodisi z njegovo vročitvijo strankam postopka.

V obravnavanem primeru gre za situacijo, predvideno v določbi petega odstavka 147. člena ZKP, ko oškodovanec ob podajanju ovadbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog izjavi, da ne želi kazenskega pregona, saj kot je bilo že poudarjeno zgoraj, oškodovankinega klica na policijo in izjave, ki jo je podala manj kot uro po klicu, ni mogoče obravnavati ločeno, se pravi, telefonski klic kot kazensko ovadbo s predlogom za pregon, poznejšo izjavo pa za umik predloga za pregon. V predmetni kazenski zadevi s strani policije ni bilo zadoščeno vsem kavtelam glede obličnosti izjave oškodovanke, ki jih predvideva citirani peti odstavek 147. člena ZKP.

Z vidika predlagalnega delikta je pomembno, da se iz oškodovančeve izjave lahko izluščijo obdolžencu očitana voljna ravnanja (opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev).

S podajo predloga za pregon oškodovanec izrazi svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga za pregon ne predpisuje, pomembno pa je, da je volja za pregon prepoznavna iz vsebine, tako da je izražena jasno in nedvoumno. Res je, da se skladno z drugim odstavkom 53. člena ZKP kot predlog za kazenski pregon storilca šteje tudi ovadba oškodovanca. Vendar pa je ugotovitev, ali je bil z ovadbo podan tudi predlog za pregon, odvisna od konkretnih okoliščin primera (tč. 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 227/09 z dne 10. 9. 2009). Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec.

Sodišče prve stopnje je glede na rezultate dokaznega postopka očitek o pošiljanju SMS-ov izpustilo iz opisa dejanja v izreku izreka izpodbijane sodbe in dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo. Kljub temu, da je oškodovanka kazensko ovadbo za to dejanje podala dne 30. 10. 2014, torej v roku, predpisanem v tretjem odstavku 53. člena ZKP, kazenske ovadbe ni mogoče avtomatično šteti za zasebno tožbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker pa je torej oškodovankina kazenska ovadba pravočasna, s čimer je varovan rok za vložitev zasebne tožbe, je pravilna ugotovitev pritožnice, da ni obtožbe upravičenega tožilca, le okoliščina, ki začasno preprečuje pregon. Navedba oškodovanke, da je tudi sama včasih kričala nazaj na obtoženca, vendar je bila velikokrat raje tiho, da se obtoženec umiri, ne izključuje podrejenega položaja. Nasprotno, ta okoliščina, v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščina primera, dokazuje podrejen položaj, v katerega je bila oškodovanka z ravnanjem obtoženca potisnjena, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Zato trditev pritožnice, da je šlo le za enkraten oziroma izolir

Ravnanje oškodovanca je potrebno šteti za podajo kazenske ovadbe in posledično kot predlog za pregon, saj je že na dan kritičnega dogodka policiji ustno po telefonu laično naznanil sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja in tudi storilca, kar je bil edini razlog za prihod policijske patrulje na kraj dejanja, v razgovoru s policistoma pa nato ponovno opisal dejanje, določno opredelil storilca in navedel, da bo zaradi dogodka iskal zdravniško pomoč. Povsem nepomembno je, da sta policista oškodovanca po opravljenem razgovoru (brez potrebe) podučila, da lahko kazensko ovadbo oziroma predlog za kazenski pregon zoper obdolženca šele poda.

Če je vložena kazenska ovadba zoper neznanega storilca, časa vložitve takšne ovadbe ni mogoče šteti kot začetek roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP.

Za presojo, ali je zasebna tožba vložena pravočasno, je pomembno, da je bila kazenska ovadba vložena v okviru trimesečnega roka. Če se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se mora šteti, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v trimesečnem roku.