VSRS Sodba I Ips 17568/2012

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen tri leta in šest mesecev zapora in mu naložilo plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 3. 2025 ob obravnavanju pritožb obtoženca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena navedena določba. Vrhovna državna tožilka sodišču druge stopnje v odločilnem očita, da je nezakonito presodilo o vprašanju poteka roka za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, s čimer je ravnalo tudi v nasprotju s predhodnim sklepom sodišča tretje stopnje v isti kazenski zadevi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo A. A. in njegovima zagovornikoma. Zagovornik Mitja Inkret, odvetnik v Ljubljani, je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4Z odgovorom je bila seznanjena vrhovna državna tožilka, ki vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

Potek postopka in pravna stališča sodišč druge in tretje stopnje

5V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 23. 5. 2017 A. A. izreklo obsodilno sodbo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 11. 2017 ob delni ugoditvi pritožbam obdolženca, zagovornika in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da je poseglo v opis dejanja in obdolžencu kazen zvišalo na pet let zapora, v preostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 30. 8. 2018 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je vsebinsko enako odločitev nato sprejelo tudi v sodbah z dne 23. 10. 2018 in z dne 27. 8. 2019, ki sta bili razveljavljeni s sodbama Vrhovnega sodišča z dne 4. 7. 2019 in 29. 4. 2021. Višje sodišče je nato v četrtem sojenju po opravljeni obravnavi dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje, ugodilo pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe, pritožbo državne tožilke pa je zavrnilo.

6Slednja se je na podlagi 2. točke prvega odstavka 398. člena ZKP pritožila na Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje, ki je s sklepom z dne 9. 7. 2024 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat. Presojo sodišča tretje stopnje o odločilnem vprašanju razlage roka za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, ki ga odpira zahteva za varstvo zakonitosti, je mogoče povzeti z naslednjim argumentacijskim lokom:¹

(i) kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno v času od novembra 2005 do druge polovice leta 2007, torej v času veljavnosti Kazenskega zakonika KZ-UPB1, ki je ločeval med relativnim in absolutnim zastaranjem kazenskega pregona, pri čemer bi kazenski pregon ob upoštevanju šestega odstavka 112. člena v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ-UPB1 absolutno zastaral 1. 7. 2027;

(ii) pravnomočna sodba je bila razveljavljena dne 29. 4. 2021 v času veljavnosti Kazenskega zakonika (KZ-1), ki je v drugem odstavku 91. člena določal dveletni zastaralni rok za novo sojenje; navedeno določbo je treba v skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 kot milejši kazenski zakon (lex mitior) uporabiti tudi v obravnavani zadevi;

(iii) dne 15. 12. 2021 je začela veljati spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1,² po kateri je rok za novo sojenje pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom; novo pravilo je procesne narave in vstopa na mesto prejšnjega materialnopravnega pravila o zastaralnem roku v novem sojenju;

(iv) ker je zakonodajalec materialnopravno pravilo o zastaralnem roku po razveljavitvi pravnomočne sodbe nadomestil s procesnim pravilom o roku za novo sojenje, ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 in s tem pravila o dveletnem zastaralnem roku, temveč je treba uporabiti novo procesno pravilo o petletnem roku za novo sojenje pod pogojem, da ni prekršeno ustavno jamstvo prepovedi povratne (retroaktivne) veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS);

(v) uporaba petletnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi ne učinkuje retroaktivno, saj se dveletni zastaralni rok za novo sojenje ob uveljavitvi nove ureditve še ni iztekel in torej ni bilo poseženo v že zaključen konkretni dejanski stan (prepoved prave retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS ni prekršena), prav tako pa tudi ni arbitrarno, torej brez stvarno razumnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, poseženo v še ne zaključen dejanski stan in s tem v pravni položaj obdolženca (neprava retroaktivnost ne učinkuje v nasprotju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS);

(vi) rok za novo sojenje se glede na vse navedeno izteče 29. 4. 2026.

7Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo z dne 3. 3. 2025 presodilo, da je dveletni zastaralni rok z upoštevanjem zadržanja zastaranja za 64 dni v času razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 leta 2020 potekel dne 2. 11. 2020. Ob upoštevanju Načelnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 in odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 je v odločilnem zavzelo naslednja pravna stališča:

(i) roki za zastaranje kazenskega pregona po pravnomočnosti končne odločbe v kazenskem postopku prenehajo teči in z razveljavitvijo takšne odločbe ne oživijo;

(ii) postopek novega sojenja prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa nadaljevanje negotovosti glede izida postopka, zato je določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1 treba razumeti kot izrazito usmerjeno v določitev končne časovne točke, izven katere kazenski postopek absolutno ne more več teči, zato je učinek roka za novo sojenje primerljiv z učinkom rokov za zastaranje kazenskega pregona;

(iii) rok za novo sojenje v primeru večkratnih zaporednih razveljavitev pravnomočnih sodb na podlagi izrednega pravnega sredstva teče le enkrat od prve razveljavitve in ob naslednjih razveljavitvah ne začne teči znova, saj bi v takšnem primeru obdolženec z vložitvijo izrednega pravnega sredstva v svojo korist pristal na neomejeno ponavljanje kazenskih postopkov, kar je v nasprotju s pravico do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS) in načelom pravne države (2. člen Ustave RS);

(iv) prevladujoča narava roka za ponovno sojenje je materialnopravna, saj je namenjen ureditvi razmerja med državo in posameznikom na področju kazenskega pregona.

Presoja Vrhovnega sodišča

8Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti odpira vprašanji, (i) kateri zakon je treba uporabiti za presojo zastaralnega roka oziroma roka za novo sojenje po razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 91. člena KZ-1) in (ii) kdaj je ta rok potekel. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija s trditvijo, da je ta v nasprotju s stališči, ki jih je predhodno zavzelo sodišče tretje stopnje v sklepu I Kp 17568/2012 z dne 9. 7. 2024, in s sklicevanjem na argumente iz tega sklepa, zato je Vrhovno sodišče uveljavljeno kršitev lahko presodilo le v tako zastavljenem obsegu.

9Kaznivo dejanje naj bi bilo po opisu v izreku prvostopenjske sodbe storjeno v času od novembra 2005 do druge polovice leta 2007.³ V tem času je veljal Kazenski zakonik iz leta 1994 (KZ),⁴ ki je v drugem odstavku 3. člena določal, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če se zakon enkrat ali večkrat spremeni, pa se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Sedaj veljavni Kazenski zakonik (KZ-1)⁵ v drugem odstavku 7. člena vsebuje identično določbo, ki zapoveduje retroaktivno uporabo milejšega zakona (lex mitior), enako določbo pa so vsebovale tudi vse vmesne različice tega zakona. Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da se ne nanaša le na kazniva dejanja in zanje predpisane kazni, kar je vsebina ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu (29. člen Ustave RS), pač pa na vsebino kazenskega zakona v celoti, vključno z določbami o zastaranju.⁶ Primerjavo vsebine zakona, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, z vsebino poznejših zakonov, ki bi utegnili biti milejši za domnevnega storilca, se vedno opravi konkretno glede na določbe, ki bi jih bilo treba uporabiti v obravnavani zadevi, nato pa se milejši zakon za storilca uporabi v celoti.⁷

10KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je v 111. in 112. členu urejal t. i. relativno in absolutno zastaranje kazenskega pregona ter v 113. členu zastaranje izvršitve kazni. V sodni praksi ni bilo jasno, ali se navedene določbe uporabljajo tudi v postopku novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče je na občni seji dne 16. 6. 1999 sprejelo načelno pravno mnenje, da roki za zastaranje kazenskega pregona prenehajo teči s pravnomočnostjo sodbe in v primeru njene razveljavitve v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne oživijo.⁸ Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 takšni razlagi ni odreklo ustavne skladnosti.⁹ Posledično je odločilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem mora biti končano novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

11Ugotovljena neustavna pravna praznina je bila odpravljena z uveljavitvijo KZ-1,¹⁰ ki je v drugem odstavku 91. člena določal: "Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe." Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ.¹¹

12Zakonodajalec je nato z novelo KZ-1I¹² drugi odstavek 91. člena KZ-1 spremenil tako, da je zastaralni rok preimenoval v rok za novo sojenje ter ga podaljšal iz dveh na pet let, vložnica pa v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje ta rok uporabiti kot veljavno procesno ureditev. Te trditve ne podkrepi drugače kot s povzemanjem zgoraj predstavljenih stališč sodišča tretje stopnje. Slednje je pravno stališče, da je spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 procesne narave in jo je v obravnavani zadevi mogoče uporabiti, ker je bila uveljavljena dne 15. 12. 2021 še pred potekom dveletnega zastaralnega roka, ki je tekel od razveljavitve pravnomočne sodbe dne 29. 4. 2021, lahko sprejelo le na podlagi takšne razlage prej veljavne določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki dopušča, da dveletni zastaralni rok v primeru večkratnih razveljavitev pravnomočne sodbe začne znova teči z vsako naslednjo razveljavitvijo.

13Jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 92. člena KZ-1 ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. O namenu zakonodajalca prav tako ni mogoče sklepati iz zakonodajnega gradiva, saj je glede drugega odstavka 91. člena v Predlogu KZ-1¹³ le skopo navedeno, da je z določitvijo enotnega roka rešeno vprašanje zastaranja po razveljavitvi sodbe, ki je v sodni praksi povzročalo težave.

14Po drugi strani se je Vrhovno sodišče o vprašanju večkratnega teka dveletnega roka za zastaranje v novem sojenju že izjavilo v sodbi I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022 (točka 24), kjer je ugotovilo, da rok v primeru ponovne razveljavitve pravnomočne sodbe začne teči znova, vendar tega stališča ni podrobneje obrazložilo. V isti kazenski zadevi je nato sprejelo še sodbo I Ips 45162/2011 z dne 16. 5. 2024, v kateri je zavzelo stališče, da jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega teka zastaralnega roka, namen zakonodajalca (ratio) pa je bil odpraviti negotovost in nedoločnost časovnih vidikov v postopku novega sojenja, ne pa določitev skrajne časovne meje odločanja v konkretni kazenski zadevi (točka 19 citirane sodbe).

15Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi podalo presojo o enkratnem teku zastaralnih rokov z obširno obrazložitvijo, pri kateri je med drugim izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi zato odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal ponovno poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin,¹⁴ ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb.¹⁵

16Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je to utemeljilo presojo o tem, da je dveletni zastaralni rok tekel le enkrat od prve razveljavitve in se je iztekel dne 2. 11. 2020, torej še pred uveljavitvijo novele KZ-1I. Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku. V skladu z določeno dispozitivnostjo v prvem odstavku 424. člena ZKP mora vložnik kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti, jih konkretizirati ter obrazložiti tako, da je nanje na enak način mogoče odgovoriti.¹⁶ Temu trditvenemu bremenu ni zadoščeno, če vložnik ne pojasni, zakaj naj bi bili nosilni razlogi izpodbijane drugostopenjske odločbe napačni. Če Vrhovno sodišče od tako določene dispozitivnosti odstopi in s svojim odgovorom dopolnjuje navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, odloča po uradni dolžnosti, za kar nima podlage v zakonu. V obravnavani zadevi so vložničine navedbe usmerjene izključno v presojo vprašanja uporabe petletnega roka za novo sojenje, vendar na to vprašanje ni mogoče odgovoriti brez predhodnega odgovora na vprašanje o možnosti večkratnega teka dveletnega zastaralnega roka v novem sojenju. Ker je sodišče druge stopnje presodilo, da je do zastaranja prišlo še pred uveljavitvijo novele KZ-1I in ker razlogov za takšno presojo vložnica vsebinsko ne izpodbija, na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. Vložnica posledično ne more uspeti niti z navedbami, ki se nanašajo na pravno naravo petletnega roka za novo sojenje v prenovljeni ureditvi drugega odstavka 91. člena KZ-1, saj to vprašanje za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo odločilno.

C.

17Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

18Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Točke 7 - 19 razlogov sklepa Vrhovnega sodišča z dne 9. 7. 2024.
² Do spremembe je prišlo z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. l. RS 186/21 z dne 30. 11. 2021).
³ Navedeno pomeni, da je za čas dokončanja kaznivega dejanja treba šteti 30. 6. 2007.
⁴ Kazenski zakonik (KZ), Ur. l. RS, št. 63/94 do 40/04.
⁵ Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 50/12-UPB do 107/24 - odl. US).
⁶ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2642/2010-12 (I Ips 70/2010) z dne 15. 7. 2010, I Ips 296/2007 z dne 12. 11. 2007, I Ips 137/2001 z dne 16. 1. 2003. Prim. M. Šošić: 7. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 147; M. Ambrož: Časovne dimenzije v kazenskem pravu: o problemu retroaktivne veljavnosti podaljšanih zastaralnih rokov, v: Časovnost razlage zakona, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2018, str. 66-67; I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 41-42.
⁷ Prim. L. Bavcon et al.: Kazensko pravo - splošni del (6. izdaja), Ur. l. RS, Ljubljana 2013, str. 116.
⁸ Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7).
⁹ Nosilno stališče Mnenja občne seje Vrhovnega sodišča, da absolutni rok za zastaranje kazenskega pregona preneha teči s pravnomočnostjo končne odločbe, je bilo deležno kritik dela pravne teorije. Gl. npr. Z. Dežman: Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni prenehanje zastaranja kazenskega pregona?, v: Pravna praksa, št. 18 (2007), str. 22 (II-V) in pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi U-I-479/18, Up-469/15 z dne 24. 10. 2019, ki se mu pridružuje ustavni sodnik dr. Marijan Pavčnik.
¹⁰ Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 do 95/21.
¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2642/2010-12 (I Ips 70/2010) z dne 15. 7. 2010. Gl. tudi M. Ambrož: Kazenski zakonik (KZ-1) z uvodnimi pojasnili k noveli KZ-1I, Ur. l. RS, Ljubljana 2022, str. 41-44; M. Kočivnik in M. Šepec: Rok za ponovno sojenje v kazenskem postopku po razveljavljeni pravnomočni sodbi, v: Pravnik, l. 79 (141), št. 11-12/2024, str. 725; M. Ambrož: navedeno delo (2018), str. 65-67.
¹² Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I), Ur. l. RS, št. 186/21.
¹³ Predlog Kazenskega zakonika (KZ-1), EVA: 2007-2011-0012, z dne 17. 1. 2008.
¹⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011, zlasti točki 10 in 11.
¹⁵ Prim. M. Kočivnik in M. Šepec, navedeno delo, 2024, str. 726-731.
¹⁶ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 19627/2013 z dne 16. 5. 2024, I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge.