VSL Sklep V Cp 39/2026

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se tožniku dovoli obročno plačilo sodne takse v znesku 4.215 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 702,50 EUR, tako da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan od prejema novega plačilnega naloga, ostali pa v petih zaporednih mesecih, šteto od zapadlosti prvega obroka; že izdani plačilni nalog I P 91/2025 z dne 2. 6. 2025 pa se razveljavi;

- v II. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v I. točki izreka (glede oprostitve in odloga plačila) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki vključuje tudi predlog za delno ali obročno plačevanje in odlog plačila.

2Zoper sklep se laično pritožuje tožnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ga delno oprostiti plačila sodne takse, ali pa se mu vsaj omogoči odloženo/obročno plačilo takse v znesku 4.215 EUR. Meni, da je sodišče ugotovilo neresnična dejstva.

Sodišče napačno ugotavlja, da se kot premoženje njegove družine štejeta obe vozili. Prvo vozilo je bilo registrirano leta 2014, zato se vrednost sploh ne ugotavlja. Vrednost drugega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2018, pa ne znaša 19.095,80 EUR. Zaradi večjega števila prevoženih kilometrov in ob dejstvu, da je v tej ceni zajeta tudi visoka provizija prodajalcev, je dejanska vrednost tega vozila nekaj tisoč evrov nižja.

Sodišče ni upoštevalo kreditov, ki jih ima tožnikova zakonska partnerica. Kredit, ki je zavarovan s hipoteko, je treba vsakomesečno odplačevati, zato ga je treba odšteti od mesečnega dohodka. Po plačilu kreditnih bremen v višini 1.020,26 EUR ostane partnerki iz naslova plače 993,13 EUR in pokojnina 571,92 EUR mesečno. Sodišče ni ugotovilo obstoj izvršbe na nepremičnino, ki jo zaradi tožnikovega davčnega dolga trenutno plačuje zakonska partnerka, da bi se izognil prodaji nepremičnine na javni dražbi, ki je sicer njegov dom.

V stanovanjski hiši na A., ki jo omenja sodišče, ne prebiva in na njenem naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za posebno premoženje zakonske partnerice. Tudi stanovanje z ID znakom 001-4, last partnerke do 1/2, je njeno posebno premoženje. Ti nepremičnini nista njegovo premoženje. Oba partnerja sta že pred časom razdelila skupno premoženje, saj ne živita skupaj v isti skupnosti.

V nasprotju s presojo sodišča prve stopnje del nepremičnine z ID znakom 002/2, ki je v lasti partnerke do 1/4, ni primerna za bivanje in ne daje dohodka. V naravi predstavlja del kleti, ki ni primerna za bivanje, ostali del nepremičnine pa je v lasti druge osebe in se oglašuje za namene oddajanja. Partnerka je odprla podjetje - sobodajalstvo 17. 6 2025, kar je po oddaji vloge za oprostitev plačila sodne takse. Navaja, da je moral zapreti svojo dejavnost, ker ni bil sposoben pridobivati toliko dohodka, da bi si plačeval prispevke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je imel v treh mesecih pred vložitvijo taksnega predloga čistega mesečnega dohodka le 44,33 EUR mesečno, zdaj pa kot brezposelna oseba nima dohodkov. S takojšnjim plačilom visoke sodne takse bi bilo ogroženo preživljanje zakonskih partnerjev.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks (ki vedno vključuje popolno/delno oprostitev plačila, obročno plačilo in odlog plačila sodne takse) je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemo od pravila, da se v postopku pred sodišči plačujejo takse v skladu z ZST-1; izjeme pa je treba tolmačiti ozko. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se stranko - fizično osebo, lahko v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Sodišče lahko stranki odloži plačilo sodnih taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1).

5Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 12a. člena ZST-1). Med te osebe sodijo družinski člani, kot so zakonec oz. zunajzakonski partner in otroci (10. člen ZUPJS). Za ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (2. odst. 12.a člena ZST-1), v zvezi s tem pa tudi določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je ob smiselni uporabi drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (8. člen ZSVarPre). Do oprostitve plačila sodnih taks tudi ni upravičena stranka, ki ima oziroma katere družina ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 23.716,32 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP).

6Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico B. B., saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Zato je sodišče pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnih pogojev za taksno oprostitev, odlog in obročno plačilo, pravilno upoštevalo (tudi) materialni položaj družinske članice (5. odst. 11. člena ZST-1). Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo mesečne dohodke in prejemke tožnikove družine v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve predloga, oziroma pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost (12.a člen ZST-1 v zvezi s 20. členom ZSVarPre).¹ Natančno je navedlo njune povprečne prihodke za zadnje tri mesece. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi finančno stanje na bančnih računih tožnika in njegove zakonske partnerice v obdobju po nastanku taksne obveznosti, tega pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev ni upoštevalo, saj se ne nanaša na upoštevno obdobje. Pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik šele junija 2025 pridobil odločbo, s katero mu je bilo priznano nadomestilo za brezposelnost, ki ga je za dva meseca na bančni račun prejel 13. 6. 2025², je nepomembno. Sodišče je ugotovilo, da je povprečni mesečni dohodek tožnikove družine v relevantnem obdobju znašal približno 5.264 EUR oziroma 2.632 EUR na družinskega člana. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (glej tč. 8, 12 in 13) je razbrati, da se povprečni mesečni prihodek družine sestoji iz dohodka tožnika v višini 44 EUR, ter prejemkov njegove zakonske partnerice iz naslova plače 2.013,39 EUR, iz naslova pokojnine 571,92 EUR ter iz naslova neperiodičnega dohodka v smislu 1. odst. 23. člena ZSVarPre v znesku 2.635,16 EUR (128,42 + 1.889,12 + 617,62). Neutemeljena je tako pavšalna pritožbena navedba, da je tožnikova žena mesečno prejemala le plačo in pokojnino, saj pritožba prezre prejemanje (tudi) drugih prejemkov zakonske partnerice, ki so izkazani z dokumentacijo v spisu, ki jo je sodišče pridobilo na podlagi 5. odst. 12.a člena ZST-1 po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo znesek povprečnega dohodka tožnikove družine v upoštevnem obdobju.

8Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičenosti predloga za taksno oprostitev upoštevalo vrednost partneričinega osebnega vozila znamke FORD ..., leto prve registracije 2014, v znesku 2.390 EUR, in osebnega vozila znamke MAZDA ..., leto prve registracije 2018, v vrednosti 19.095,80 EUR, v skupni vrednosti 21.485,80 EUR. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnikove družine ne bi smelo upoštevati vrednosti prvega vozila. Kot premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, se v skladu z 2. točko 1. odst. 18. člena ZUPJS ne upoštevajo osebni avtomobili oziroma vozila, ki so bila prvič registrirana najmanj 10 let pred letom, v katerem upravičenec uveljavlja pravico, do vrednosti 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (13.834,52 EUR) za vsako vozilo. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od te vrednosti, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati.

9Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede vrednosti drugega vozila v znesku 19,095,80 EUR, ki ga je sodišče upoštevalo kot premoženje družine. Njegovo vrednost je ocenilo glede na tržne vrednosti primerljivih vozil na javno dostopnem portalu. Pritožbene trditve, da je vrednost predmetnega vozila zaradi večjega števila prevoženih km kot oglaševana vozila nekaj tisoč evrov nižja, in da je v ceni vključena visoka provizija prodajalcev, zaradi česar je oglaševana vrednost vozila višja kot tista, po kateri je vozilo dejansko prodano, so pavšalne in nedokazane.

10Ugotovljeno je, da sta tako tožnik kot njegova zakonska partnerica solastnika obsežnejšega števila nepremičnin v različnih deležih, med katerimi so nekatere (ne vse) z zaznambo agrarne skupnosti. Zakonska partnerka je lastnica stanovanja z ID znakom 001-4 v polovičnem deležu, ki predstavlja vrednost 74.300 EUR. Ugotovitve, da ta sodi v premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, pritožba ne izpodbija. Zapis sodišča v izpodbijanem sklepu (v tč. 16), ki povzema tožnikove trditve iz predloga in priloženih izjav glede stanovanja oziroma stanovanjske hiše (na A. - parc. z ID znakom 003/5) v vrednosti 394.700 EUR, v lasti tožnikove partnerice, ni bil nosilni argument (glede na tč. 22 izpodbijanega sklepa) za sprejeto odločitev. Zato se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje do pritožnikovih trditev, da v tej nepremičnini ne prebiva in nima prijavljenega stalnega prebivališče, temveč le partnerica. Poudarja pa, da bi se to premoženje (ob neupoštevni pritožbeni novoti, da tožnik ne živi v življenjski skupnosti s partnerko) lahko upoštevalo pri presoji že zato, ker je partnerica lastnica, ima tam stalno prebivališče in v nepremičnini tudi prebiva. Pritožbene trditve, da sta zakonska partnerja že pred časom razdelila skupno premoženje, se nanašajo na čas pred odločitvijo sodišča prve stopnje, tožnik pa sodišča o njih ni obvestil. V pritožbi ne pojasni, zakaj teh navedb ni podal že pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena ZPP), zato so neupoštvene, pa tudi z ničemer izkazane.

11V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zakonska partnerka odplačuje kredita v skupni vrednosti 1.020,26 EUR na mesec, kar je po ugotovitvah pritožbenega sodišča potrjeno z listinami, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo po uradni dolžnosti, je treba pojasniti, da se po ustaljenih stališčih sodne prakse kreditne obveznosti ne upoštevajo pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse oz. se ne odštejejo od dohodka, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve.^{3, 4, 5} Ta okoliščina pa je sicer lahko upoštevana v okviru predloga za obročno plačilo sodne takse.

12Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti.

13Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; nepremičnega premoženja, ki sicer predstavlja unovčljivo/razpoložljivo oz. razpolagalno premoženje pa po splošnem vedenju ni mogoče takoj/nemudoma unovčiti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da dodatna nepremičnina (z ID znakom 002/2, ki je last tožnikove partnerke do 1/4 in predstavlja apartmajski objekt v Podkorenu, ki se oglaša za namene oddajanja, s čimer se partnerka ukvarja od junija 2025)⁶ lahko daje prihodke in je primerna za bivanje. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni zmožen (takoj) v enkratnem obroku plačati tako visoke sodne takse brez ogrozitve njunega preživljanja. Zato je ugodilo njegovemu podrednemu predlogu in plačilo razdelilo na 6 enakih mesečnih obrokov po 702,50 EUR. S takšnim obročnim plačilom ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata. Tudi po plačilu obroka in kreditnih obveznosti, bo na družinskega člana še vedno ostal znesek, ki je višji od zakonsko določenega dvakratnika minimalnega dohodka.

14Pogojev, da bi se plačilo sodne takse odložilo na kasnejši čas⁷, pa ni, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bo tedaj lahko zagotovil/priskrbel potrebna sredstva za plačilo celote takse, ker pričakuje izboljšanje svojega finančnega/premoženjskega položaja zaradi določenih dejanj. V primeru odloga plačila sodne takse taksni zavezanec ni razbremenjen obveznosti, enkratna izpolnitev obveznosti je zgolj odložena v prihodnost.

15Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilne, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 4.215 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 702,50 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Prvi obrok zapade 15. dan po prejemu novega plačilnega naloga, ki ga bo izdalo sodišče prve stopnje, ostali pa v petih zaporednih mesecih, šteto od zapadlosti prvega obroka. Zaradi spremenjene odločitve se že izdani plačilni nalog razveljavi (1. in 2. odst. 14.a člena ZST-1).

16Če stranka, ki ji je bilo odobreno obročno plačilo takse, zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki (5. odst. 13. člena ZST-1). Sodišče bo v primeru neplačila posameznega obroka sodne takse to prisilno izterjalo.

¹ Taksna obveznost je nastala v mesecu maju, ko je tožnik vložil tožbo v predmetnem postopku.
² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik na dan 27. 6. 2025 pozitivno stanje na računu v znesku 1.023,09 EUR, vendar pa tega pri ugotavljanju mesečnih prihodkov v obdobju treh mesecev pred nastankom taksne obveznosti ni upoštevalo v breme tožnika.
³ Prim. odločbe VSL II Cp 13/2019, I Cp 552/2019, I Cp 791/2019, II Cp 2374/2019, II Cp 2097/2020, I Cp 37/2020, I Cp 67/2021, II Cp 1138/2022 in številne druge.
⁴ ZUPJS v 13. členu sicer predvideva tudi zmanjšanje dohodka, a ne zaradi dolgov, ki so posledica prostovoljno prevzetih obveznosti in z njimi povezanih izvršilnih postopkov.
⁵ Sodišče ni dolžno samo raziskovati in razbirati iz listin, ali ima prosilec še kakšna drugovrstna bremena. Trditveno in dokazno breme o tem je že v predlogu na stranki sami.
⁶ Pritožbene navedbe, da nepremičnina v darilni pogodbi, na kateri je partnerka pridobila solastništvo, predstavlja v naravi del kleti, ki ni primerna za bivanje, in da se dejansko oddaja preostali del nepremičnine, ki ni v lasti partnerke, so pritožbene novote, ki so tudi sicer nedokazane.
⁷ ZST-1 v 11. členu določa, da čas odloga ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen v izjemnih primerih.