20. člen ZSVarPre

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

To sicer drži, vendar pa to še ne pomeni, da nasprotni udeleženec nima pravice odgovoriti na predlagateljičin predlog, kjer izrazi svoje nestrinjanje z njenim predlogom in poda svoj, drugačen predlog. Vlaganje nasprotnih predlogov je v družinskih nepravdnih postopkih običajna praksa, saj gre za postopke, kjer želita nekdanja zakonca ali zunajzakonska partnerja urediti vprašanje varstva in vzgoje, preživljanja in otrokovih stikov. ZNP-1 sicer o nasprotnem predlogu izrecno ne govori, vendar to izhaja iz smiselne uporabe določb ZPP (določbe o nasprotni tožbi iz 183. člena ZPP), ki jo predvideva 42. čl. ZNP-1. Sodišče tak pavšalni argument zavrača, saj pri presoji izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni pomembno, kdaj je BPP odločba bila izdana, ampak je pomembno, kdaj je bila vložena prošnja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Iz tega izhaja, da če je tožnik prošnjo vložil 26. 9. 2024 (kot v tej zadevi, kar izhaja iz izpodbijane odločbe), se pri izračunu dohodka upoštevajo dohodki in prejemki meseca avgusta, julija in junija 2024, mesec september pa se ne upošteva.

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

V primeru, ko v uradnih evidencah o izvoru denarnih sredstev oziroma prejemkov, s katerimi razpolaga prosilec, ni podatkov, je breme dokaza o pravni naravi oziroma o izvoru teh sredstev oziroma prejemkov na prosilcu - v obravnavanem primeru torej na tožniku, ki je v relevantnem obdobju na svoj bančni račun kontinuirano polagal večje denarne zneske. O obstoju pravno pomembnih dejstev mora biti oseba, ki odloča, vsaj prepričana, če že ne gotova, kar pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme, organu predložiti dokaze, ki pri uradni osebi, ki odloča, vzbudijo vsaj prepričanje, ki po njeni presoji izključuje zmoto oziroma dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Nagrada za dolgotrajno uspešnost, izplačana tožnikovi partnerki v februarju 2024, je občasen in neperiodičen dohodek. Toženka je po presoji sodišča zmotno ugotovila dejansko stanje, ker je upoštevala nagrado za dolgotrajno uspešnost tožnikove partnerke, izplačane v februarju 2024 v znesku 1.238,38 EUR, kot redni periodični dohodek, posledično zmotno uporabila materialno pravo.

V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemek občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. V skladu s 23. členom ZSVarPre je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

Tožnik je prosil za dodelitev BPP za sestavo in vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu na 1. stopnji zoper delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Plača pri navedenem delodajalcu mu je torej prenehala, po tretjem odstavku 21 člena ZSVarPre pa med periodične dohodke po tem zakonu sodijo tudi plače. Če toženka 21. člena ZSVarPre ni upoštevala, ker je tožnik na vlogi pri svojem statusu označil rubriko, da je zaposlen, zgolj to dejstvo v obravnavani zadevi za odločitev ne zadošča. Toženka bi morala pred izdajo odločbe s tem v zvezi izvesti ustrezen dokazni postopek (in tožniku omogočiti, da se o njenih ugotovitvah izreče). Če bi ugotovila, da tožnik še vedno prejema reden periodičen dohodek (od drugega delodajalca), bi morala svoj zaključek, da naj bi tožnik še prejemal periodične dohodke, v izpodbijani odločbi obrazložiti.

Obsojenec ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ker njegov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in s tem ni upravičen do celotne oprostitve plačila sodne takse. Ni mogoče na podlagi samega zakona šteti, da je njegovo socialno stanje ogroženo do te mere, da terja oprostitev plačila predpisane sodne takse v celoti. Zakon tudi ne določa, da se pri ugotavljanju materialnega pogoja upoštevajo tudi drugi stroški in bremenitve iz dohodka.

Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca se upoštevajo le tisti periodični dohodki, ki jih samska oseba dejansko prejme v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.

Sodišče sledi tožničinemu zatrjevanju, da bi morala toženka v zvezi z izplačilom regresa, ki ga je tožnica prejela 10. 11. 2022 v znesku 300 EUR neto, upoštevati le 1/12 tega zneska mesečno, kar pomeni 24,99 EUR oziroma zaokroženo 25 EUR mesečno. Zaradi napačnega izračuna toženke je tudi napačno ugotovljeno, da tožnica presega finančni mejnik 843,78 EUR.

Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

Pritožbenim izvajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dolžnikovo vsestransko prezadolženost, zaradi katere na TRR dejansko prejme le okoli 1.000,00 EUR plače mesečno, ni mogoče slediti. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim predlagatelj in njegovi družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva le pod pogojem, da predlagatelj izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Navedbe in dokaze, s katerimi glede določenega premoženja izkazuje obstoj pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, mora predlagatelj podati že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse in sodišče teh podatkov ne pridobiva po uradni dolžnosti (šesti odstavek 12.a člena ZST-1). Prav tako pa vloge, v kateri predlagatelj ne navede podatkov o premoženju, s katerim dejansko ne more razpolagati, ni mogoče šteti kot nepopolne vloge, zaradi česar ga sodišče tudi ni dolžno pozvati k dopolnitvi

V tem primeru ni podanih okoliščin, ki bi vplivale na samo upravičenje do denarne socialne pomoči. Drži, da je tožnik 6. 11. 2018 (tj. ob izdaji odločbe) postal lastnik osebnega vozila, letnik 2005 v vrednosti 3.700,00 EUR. Vendar pa se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka ne šteje v premoženje. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, lastništvo vozila na samo pravico do denarne socialne pomoči ni imelo vpliva. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, odprava odločbe ne more biti dopustna.

Regres predstavlja občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri upoštevanju teh dohodkov je relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), pri izračunu pa se upošteva le višina razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnik v postopku ni zatrjeval, niti dokazal, da je dejansko plačal določeno mu preživninsko obveznost v spornem obdobju. Zato ni upravičen do zmanjšanja dohodka za plačilo preživnine, na podlagi 1. točke 13. člena ZUPJS.