8. člen ZSVarPre

Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1). Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi. Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje. Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi

Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Dolžnik v pritožbi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, navaja le, da prosi za plačilo sodne takse v dveh obrokih, ker mu po poplačilu kredita in stroškov ostane malo za dostojno življenje ter da mu po vseh odtegljajih delodajalec izplača na račun 1.600 ali 1.500 EUR. Ker tudi ta, v pritožbi navedeni znesek, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, dolžnik s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžniku s plačilom relativno nizkega zneska taks za ugovor (55 EUR) in ugovor po izteku roka (55 EUR) ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dolžnikova predloga za obročno plačilo sodnih taks (za ugovor) z dne 4. 11. 2024 in (za ugovor po izteku roka) z dne 29. 1. 2025.

Vprašanje, ali je/bo dedinja s podedovanim premoženjem pridobila neko (dodatno) korist, glede na navedeno nima odločilne teže, tudi sicer pa gre pri tem le za hipotetično ugibanje. Izkazano je, da bi bilo s plačilom takse, tudi z obročnim plačilom, ogroženo njeno socialno stanje. Zato je dedinjo plačila takse v višini 144,88 EUR potrebno oprostiti.

Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre). Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.

ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantne

Tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati izvršbe, ki mu zmanjšujejo dohodek. Skladno z ZSVarPre je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina.

Uveljavljane okoliščine predstavljajo dovoljene pritožbene novote, ki jih v predlogu za taksne olajšave tožnice še ni mogla uveljavljati in jih ob odločanju sodišča ni moglo upoštevati, čeprav so takrat še obstajale. Te okoliščine bi lahko bile pravno pomembne za presojo premoženjskega stanja tožnice in za presojo utemeljenosti njenega predloga.

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.

Plačila sodne takse so invalidi oproščeni le v postopkih, povezanih z diskriminacijo zaradi invalidnosti, pri čemer v obravnavanem postopku po podatkih spisa ne gre za tako zadevo. Zgolj dejstvo, da se dolžnica počuti diskriminirano, ker se zoper njo vodi izvršilni postopek za izterjavo denarne terjatve, pa ne omogoča zaključka, da bi šlo za postopek v zvezi z diskriminacijo invalida. Po ustaljeni sodni praksi se socialna ogroženost pri oprostitvi plačila sodnih taks presoja glede na obstoječe premoženjsko stanje strank brez upoštevanja administrativnih prepovedi oziroma plačevanja obveznosti na podlagi denarnih izvršb, ravno tako pa se pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne upoštevajo niti kreditne obveznosti. Okoliščina, da so dolžničini prihodki obremenjeni s krediti in administrativnimi prepovedmi, pa je lahko upoštevna v okviru predloga za obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse.

Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.

Obsojenec ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ker njegov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in s tem ni upravičen do celotne oprostitve plačila sodne takse. Ni mogoče na podlagi samega zakona šteti, da je njegovo socialno stanje ogroženo do te mere, da terja oprostitev plačila predpisane sodne takse v celoti. Zakon tudi ne določa, da se pri ugotavljanju materialnega pogoja upoštevajo tudi drugi stroški in bremenitve iz dohodka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.