27. člen ZSVarPre

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Ker je oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse izjema od splošne obveznosti, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze, iz katerih izhaja, da glede na svoj materialni položaj ne more plačati sodne takse (oziroma da je ne more plačati takoj ali takoj v enkratnem znesku) brez grožnje za lastno preživljanje ali preživljanje družinskih članov. Višje sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov. Da bi pritožnica lahko utemeljila napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi morala zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake. Hipoteka ne onemogoča odsvojitve ali nadaljnje obremenitve nepremičnin, pa tudi ne oddaje v najem ali zakup, zato sama po sebi ne pomeni, da z obremenjenimi nepremičninami ni mogoče razpolagati oziroma da jih ni mogoče upoštevati pri presoji predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe na naslovu nepremičnine v Domžalah ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, vrednost tožnikovega dela nepremičnine pa znaša 80.000 EUR, kar je več kot 23.716,32 EUR (cenzus 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre), tožnik ne izpolnjuje premoženjskega cenzusa za dodelitev BPP. Prav tako tožnik ni zatrjeval, da s premoženjem ne bi mogel razpolagati v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP.

Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka pri izdaji odločbe opredelila do tožničinih navedb o tem, da gre za mansardno stanovanje, katerega uporabna površina je manjša od 90 m2. Tožnica v tožbi sicer opozarja na standard SIST ISO 9836, pri čemer pa ta standard konkretneje ne določa načina določitve uporabne površine za mansardna stanovanja. Način določitve uporabne površine dela stavbe je natančneje določen s Pravilnikom o vodenju podatkov katastra nepremičnin, katerega del je tudi Priloga 3, ki v točki 2 podrobneje ureja posebnosti merjenja in izračun površine prostorov za mansardne prostore.

Toženka je po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena. Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi podatkov iz zbirke podatkov pri AJPES-u, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Stranko je treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre). V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil. Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.

Ob upoštevanju stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu IV Ip 195/2018 z dne 24. 1. 2018 (12. točka obrazložitve) je vrednost, ugotovljena v evidenci GURS, le primerljiva oziroma orientacijska, na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način, ne le tako, da pavšalno nasprotuje ugotovljeni vrednosti v evidenci GURS. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2024 le pavšalno podal svojo subjektivno oceno dejanske vrednosti spornih nepremičnin, pri tem pa ni predložil določnih dokazov, iz katerih bi jasno izhajalo, da so vrednosti nepremičnin za polovico manjše od vrednosti, navedenih v evidenci GURS, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno upoštevala njihovo vrednost ugotovljeno v GURS in ob pravilni uporabi prvega odstavka 27. člena ZVarPre v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS in v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP.

Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči. Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR. Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva. Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.

Šele ugotovitev glede tega, ali bi (takojšnje) plačilo sodne takse (v celotnem znesku) povzročilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se pritožnik in njegova družina preživljajo, je lahko podlaga za odločitev o tem, ali zavezanec za plačilo sodne takse izpolnjuje pogoje za njeno oprostitev oz. obročno plačilo. Brez ocene morebitnega občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, je odločitev o (ne)izpolnjenosti pogojev za taksno oprostitev oz. njeno obročno plačilo, preuranjena. Brez navedbe razlogov glede tega, pa sklepa, ki vsebuje odločitev o oprostitvi plačila sodne takse oz. njenem obročnem plačilu, ni mogoče preizkusiti.

V primeru odloga plačila sodne takse sta plačilni nalog in sklep o odlogu vsebinsko povezana celota, višina sodne takse je namreč prehodno vprašanje za odločitev o odlogu plačila takse (od višine taksne obveznosti je tudi odvisno, ali in za koliko časa se taksnemu zavezancu dovoli odlog plačila). Sodišče mora zato določeno višino sodne takse obrazložiti, zanjo navesti pravno podlago, in tako stranki omogočiti, da jo preizkusi in jo v primeru nestrinjanja v okviru pravnih sredstev, predvidenih v ZST-1, tudi obrazloženo izpodbija.

Sodišče za potrebe odločanja o predlogu za taksno oprostitev vpogleda v obstoječe zbirke podatkov (peti odstavek 12.a člena ZST-1). Edina sodišču dostopna zbirka podatkov glede vrednosti nepremičnin je evidenca GURS, ki sodišču omogoča, da se na hiter način prepriča o vrednosti nepremičnin. Če prosilec za taksno oprostitev meni, da je vrednost njegovih nepremičnin dejansko nižja, mora te svoje trditve dokazno podpreti. Za oprostitev plačila sodne takse je pomembna tudi višina sodne takse, ki jo mora stranka plačati. Šele ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti.

Vprašanje, ali je/bo dedinja s podedovanim premoženjem pridobila neko (dodatno) korist, glede na navedeno nima odločilne teže, tudi sicer pa gre pri tem le za hipotetično ugibanje. Izkazano je, da bi bilo s plačilom takse, tudi z obročnim plačilom, ogroženo njeno socialno stanje. Zato je dedinjo plačila takse v višini 144,88 EUR potrebno oprostiti.

V skladu z drugim odstavkom 27. člena ZSVarPre se BPP lahko dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), v katerem samska oseba ali družina dejansko prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednost presega 120.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s tem stanovanjem preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati.

Kadar je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dajensko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka in je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopu v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati oz. ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je sama navajala, izjavi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje dolžnika in njegove žene ter ugotovilo, da razen nepremičnin, ki so v (so)lasti dolžnikove žene, nimata drugega premoženja. Natančno je popisalo solastne deleže nepremičnin in pri tem ugotovilo, da njihova vrednost (gre za deleže na 23 nepremičninah) znaša 40.599 EUR ter da v nobeni od teh nepremičnin dolžnikova žena ne živi. Navedeni znesek presega mejni znesek 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kot ga za pridobitev brezplačne pravne pomoči (pogoji pa so enaki tudi za oprostitev sodne takse) določa ZSVarPre.