23. člen ZSVarPre

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

Ker je taksna obveznost za pritožbo nastala že ob vložitvi pritožbe dne 11. 7. 2024 (5. člen ZST-1), tožniku pa je brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 20. 11. 2024 dalje, tudi na podlagi navedene odločbe tožnik ni ex lege oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dohodek tožnika upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo. V skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, v polovični višini. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje živi sam in zanj torej ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, zato teh sredstev ni mogoče upoštevati kot lastni dohodek tožnika. Mesečni prihodek prosilca znaša 927,39 EUR, kar je manj kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka na družinskega člana (969,76 EUR). Zato je šteti, da bi bilo s plačilom sodne takse za pritožbo ogroženo socialno stanje prosilca.

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča zgolj na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti. Neupoštevno mora ost

V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemek občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. V skladu s 23. členom ZSVarPre je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav bi morala na podlagi 9. v zvezi s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico seznaniti z ugotovljenih dejanskim stanjem (da dohodki presegajo zakonski prag) in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnica utemeljeno ugovarja, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela pravice do izjave glede ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo, čeprav bi jo na podlagi 9. in 146. člena ZUP morala imeti.

Prilivi na TRR, ki jih predlagatelj prejema v pretežno podobnih zneskih in v enakih časovnih obdobjih (enkrat mesečno), so periodični dohodki (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre) in ne občasni, neperiodični dohodki, za katere je značilno, da jih je upravičenec prejel samo enkrat (in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela; četrti odstavek 23. člena ZSVarPre). Sodišče prve stopnje jih je zato pri izračunu lastnega dohodka predlagatelja pravilno upoštevalo v celoti kot redne, periodične dohodke. Seveda se tudi pri fizičnih oseba presoja njihov celotni materialni položaj, torej tudi premoženje, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ker pa lastni dohodek drugega toženca presega dohodkovni cenzus za oprostitev plačila sodne takse, do nje, ne glede na to, da nima premoženja, ni upravičen.

Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks. Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja.

Niti ZSVarPre niti ZUPJS ne predvidevata izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Enako je mogoče ugotoviti glede enkratnega izplačila pokojnine za nazaj. Pravilna odločitev toženke, ko je izredno nakazilo pokojnine štela za občasen neperiodičen dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre in ga upoštevala v višini 2.129,01 EUR mesečno.

Niti ZSVarPre niti ZUPJS ne predvidevata izjeme pri upoštevanju enkratnega izplačila varstvenega dodatka za nazaj v okviru ugotavljanja dohodkovnega cenzusa. Enako je mogoče ugotoviti glede enkratnega izplačila pokojnine za nazaj. Pravilna je odločitev toženke, ko je izredno nakazilo pokojnine štela za občasen neperiodičen dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre in ga upoštevala v višini 2.129,01 EUR mesečno.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo prvega in četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre ter pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP, pravilno upoštevala sporna nakazila (darila/pomoč) kot občasen, neperiodični dohodek.

Namensko nakazana sredstva staršev za kritje njunih stroškov in posojila po prvem in drugem odstavku 12. člena ZUPJS niso dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za taksno oprostitev. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v relevantnem obdobju, se upoštevajo le v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in eno polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.

V tem primeru ni podanih okoliščin, ki bi vplivale na samo upravičenje do denarne socialne pomoči. Drži, da je tožnik 6. 11. 2018 (tj. ob izdaji odločbe) postal lastnik osebnega vozila, letnik 2005 v vrednosti 3.700,00 EUR. Vendar pa se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka ne šteje v premoženje. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, lastništvo vozila na samo pravico do denarne socialne pomoči ni imelo vpliva. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, odprava odločbe ne more biti dopustna.

Ker že vrednost podedovanega in nepremičnega premoženja presega 20.250,72 EUR, je pravilna presoja, da pritožnica ni upravičena do popolne oprostitve sodne takse in je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen. Ob ugotovljenih nizkih tekočih mesečnih dohodkih je nadalje pravilna tudi odločitev, da bi takojšnje plačilo celotne takse (237,00 EUR) občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja pritožnica in njeni družinski člani. Ob uporabi drugega odstavka 11. člena ZST-1 je pravilno odločeno o obročnem plačilu odmerjene takse.

Regres predstavlja občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri upoštevanju teh dohodkov je relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), pri izračunu pa se upošteva le višina razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnik v postopku ni zatrjeval, niti dokazal, da je dejansko plačal določeno mu preživninsko obveznost v spornem obdobju. Zato ni upravičen do zmanjšanja dohodka za plačilo preživnine, na podlagi 1. točke 13. člena ZUPJS.

Tožnik ni izkazal, da s podjetjem in z rančem ne more razpolagati, kakor tudi ne, da ne bi mogel razpolagati z omenjenim premoženjem iz razlogov, ki so zunaj njegovega vpliva.