12.a člen ZST-1

Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1). Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi. Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje. Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi

ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.

Podatki o prilivih na transakcijskem računu niso javno dostopni podatki ali podatki, glede katerih bi se vodila zbirka podatkov, zato bi toženka te podatke morala priložiti svojemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Ker toženka ni ravnala skladno s pozivom sodišča prve stopnje, pri čemer je bila poučena o posledicah opustitve, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njen predlog na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP.

Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.

V dopisu, s katerim je bila stranka pozvana k dopolnitvi, ni bila opozorjena na to, da bo v primeru, če dokumentacije ne bo predložila, sodišče štelo, da ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena in bo njen predlog zavrnjen. Tožnica bi na take posledice morala biti opozorjena, da bi lahko ustrezno prilagodila svoj odgovor.

Tožeča stranka v predlogu ni navedla vseh obveznih podatkov iz drugega odstavka 12. člena ZST-1, sodišče prve stopnje pa jo je pravilno pozvalo k dopolnitvi vloge, ki je ni pravočasno dopolnila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za taksno oprostitev tožeče stranke zavrže, pravilna in zakonita. Pritožnik ne more uspeti z ugovorom, da bi sodišče zahtevane podatke lahko pridobilo tudi po uradni dolžnosti, saj so osebni podatki stranke in njenih družinskih članov del trditvene podlage in jih sodišče po uradni dolžnosti preverja le, če dvomi v resničnost strankinih navedb, kar pa je že del vsebinske obravnave predloga.

Taksna oprostitev (v ta okvir sodi tudi odloženo ali obročno plačilo takse) predstavlja izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, zato je trditveno (in dokazno) breme o izpolnjevanju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlagatelju. Če želi uživati privilegij oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse, mora ponuditi ustrezne trditve (in dokaze) o svojem dohodkovnem in premoženjskem stanju, iz katerih izhaja, da bi bila s (takojšnjim ali celotnim) plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (sam in družinski člani).

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora vse navedbe v zvezi z obremenitvami oziroma upravičenimi razlogi za nemožnost razpolaganja s premoženjem navesti v predlogu za taksno oprostitev in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi le podatke iz uradnih evidenc o dohodkih in premoženju, medtem ko podatkov in dokazil o takšnih okoliščinah ne more pridobiti samo in mu ne morejo biti znani. Prostovoljno prevzetih obveznosti (kreditov) pa tudi sicer pri ugotavljanju razpoložljivega dohodka prosilca ni mogoče upoštevati, zato se dolžnik glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks tako in tako ne more sklicevati na odplačevanje kreditov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje dolžnika na življenjske stroške, saj se življenjski stroški od ugotovljenega zneska lastnega dohodka ne odštevajo. V zakonu določeni dohodkovni cenzus namreč predvideva ravno življenjske stroške oziroma stroške, ki jih stranka potrebuje za svoje preživljanje,

Predlog za oprostitev plačila sodne takse je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Podlage za zavrženje vloge kot nepopolne ni bilo.

Pritožbeni očitek se nanaša (le) na dohodkovni kriterij, ki ga sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, niti ni presojalo. Ker morata biti za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (in oprostitev plačila sodne takse) izpolnjena oba kriterija hkrati, že neizpolnjevanje premoženjskega kriterija pomeni, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (četudi dohodkovni cenzus, ki za štiri osebe znaša 3.952,72 EUR, ni presežen).

Le v primeru, da predlog ne vsebuje neobveznih sestavin (to so: podatki o dohodkih in premoženju iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1, soglasja in izjave ter podpisi družinskih članov - glej 4. do 7. alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1), sodišče stranke ne poziva k dopolnitvi predloga, temveč o njem vsebinsko odloči.

Zakonsko domnevo o pravilni vročitvi je mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice. Tožnica (pravna oseba) v predlogu za taksno oprostitev ni navedla in izkazala nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da denarnih sredstev na transakcijskem računu brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more porabiti v višini, ki bi zadostovala za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev in dokazov pa tožnica s predlogom za taksno oprostitev ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlog za taksno oprostitev ni bil popoln. Ni vseboval niti vseh potrebnih osebnih podatkov o predlagatelju (to so osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčna številka, EMŠO in državljanstvo). Prav tako ni vseboval podatkov o njegovih morebitnih družinskih članih. Zato je bil predlagatelj pravilno pozvan k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Ker predloga do izteka roka za dopolnitev ni dopolnil, je odločitev o zavrženju predloga, pravilna.

Napačen pravni pouk tožnici ne more dati pravic, ki ji po zakonu ne pripadajo. Ker je bila (ravno) ugodilna odločba Bpp 001/2024, čeprav izdana v drugem postopku, temeljni razlog (delne) razveljavitve predhodnega sklepa sodišča prve stopnje, bi moralo (vsaj) potem, ko je prišlo do drugačnega rezultata (ugotovljenega materialnega položaja tožnice), kot izhaja iz le-te, dejansko stanje dodatno raziskati. Splošno znano dejstvo je, da zunajzakonske skupnosti povečini niso uradno prijavljene in torej vidne v uradnih evidencah, kot je E-risk. Izostanek takšne preveritve podatkov zbuja resen dvom v pravilnost vsebinske presoje taksnega predloga in s tem uporabe materialnega prava.

Tožnikov predlog za taksno oprostitev ni bil popoln. Ni vseboval vseh potrebnih osebnih podatkov o tožniku niti ne podatkov o njegovih družinskih članih. Večino teh podatkov tožnik navaja šele v pritožbi, ne da bi ob tem pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde v postopku ni mogel navesti že prej.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Ker tožeča stranka po pozivu sodišča predloga ni dopolnila, je bil ta nepopoln in neprimeren za obravnavo tudi v času odločanja z izpodbijanim sklepom. Sodišče bi ga zato moralo zavreči.