VDSS Sodba Pdp 353/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom zavrglo del tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da tožena stranka tožniku vse od 1. 1. 2021 dalje dejansko odreja dela in naloge delovnega mesta "vodja službe I" z izhodiščnim plačnim razredom 50 ter da tožnik od 1. 1. 2022 dalje dejansko opravlja dela in naloge delovnega mesta "vodja službe I". Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od 1. 1. 2021 do 11. 3. 2025 obračunati in izplačati razliko v plači, in sicer: za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021 med plačo za delovno mesto "vodja službe I" z izhodiščnim plačnim razredom 50 povečanim za napredovanje za 1 plačni razred, skupaj 51. plačni razred, in dejansko obračunano in izplačano plačo v tem obdobju - za 47. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto razlike v plači v plačilo, to je od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, dalje; za obdobje od 1. 12. 2021 do 11. 3. 2025 pa med plačo za delovno mesto "vodja službe I" z izhodiščnim plačnim razredom 50 povečanim za napredovanje za 2 plačna razreda, skupaj 52. plačni razred, in dejansko obračunano in izplačano plačo v tem obdobju - za 48. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto razlike v plači v plačilo, to je od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, dalje (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti odmerjene stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo nedopustno poseglo v pravico delodajalca, da sam organizira in vodi delovni proces ter oblikuje sistem delovnih mest glede na svoje potrebe. Iz izpovedi prič izhaja, da je bilo delovno mesto, ki ga zaseda tožnik, določeno z reorganizacijo popolnoma na novo, zato primerjava z drugimi zaposlenimi ni primerna, saj so nekateri zaposleni obdržali pridobljene pravice (npr. A. A., B. B., C. C.). Tožnik ne opravlja del in nalog delovnega mesta "vodja službe I", temveč opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta "vodja službe II". Tožnik pri delu ni neposredno podrejen upravi, pač pa direktorju enote D. Tudi ni neposredni vodja več kot sto zaposlenim, pač pa le šestim zaposlenim. Kriterij delitve delovnih mest "vodja službe I" in "vodja službe II" je nivo, na katerem vodje delajo, kar sta pojasnili tudi priči E. E. in F. F. "Vodje službe I" so neposredno pod upravo, "vodje službe II", pa na nižjem nivoju odločanja. Napačna je tako ugotovitev sodišča, da kriterij za določitev, kdaj gre za eno ali drugo delovno mesto ni jasen. Tožnik se je prijavil na razpis za delovno mesto "vodja službe II" in za to delovno mesto tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi. Vedel je za delovno mesto in tudi za to, kako so zaposleni drugi sodelavci, saj je pri toženki že dolgo zaposlen. Glede na to je njegov zahtevek v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Tožnik tudi ni upravičen do plačila v višini izhodiščnega razreda delovnega mesta "vodja službe I", povečanega za razrede napredovanja, saj nikoli ni napredoval na delovnem mestu "vodja službe I". Sklicuje se na sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 10/2023. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je pri toženki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "vodja službe II (70204)" v službi G. v enoti H., ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in v 46. izhodiščni plačni razred. V obdobju od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021 je bil zaradi priznanja enega plačnega razreda napredovanja uvrščen v 47. plačni razred, nato pa je bil v obdobju od 1. 12. 2021 do 11. 3. 2025 zaradi enega dodatnega plačnega razreda napredovanja, uvrščen v 48. plačni razred. Tožnik je zatrjeval, da od 1. 1. 2021 dalje dejansko opravlja vsa dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta "vodja službe I", z izhodiščnim plačnim razredom 50, zato zahteva plačilo razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo delovnega mesta "vodja službe I", ki je po opisu del in nalog povsem identično delovnemu mestu, ki ga formalno zaseda. Sklicuje se na načelo enakega plačila za delo na enakih oziroma primerljivih delovnih mestih.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik, zaposlen na delovnem mestu "vodja službe II", dejansko opravlja enake naloge kot javni uslužbenci na delovnem mestu "vodja službe I", pri čemer je opis del in nalog obeh delovnih mest identičen, zahtevana izobrazba enaka (VII/2 - obe delovni mesti sta v istem tarifnem razredu), funkcionalna znanja enaka (A6, A7), odgovornosti in obremenjenost primerljive, v določenih segmentih celo večje pri tožniku. Tožnik je za delovno mesto "vodja službe I" izpolnjeval vse zahtevane pogoje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nekateri javni uslužbenci, zaposleni na delovnem mestu "vodja službe I" vodijo tudi manjše organizacijske enote od tožnika, ki ima neposredno podrejenih šest, posredno pa več kot sto zaposlenih. Ugotovilo je tudi, da delodajalec ni vzpostavil objektivnih meril za razločevanje med obema delovnima mestoma ter da nivo podrejenosti upravi ni konsistenten kriterij, saj so bili "vodje službe I" umeščeni na različne organizacijske nivoje. Na tej podlagi je presodilo, da je toženka kršila načelo enakega plačila za enako delo, tožniku ni zagotovila ustreznega plačila za opravljeno delo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1) zato je tožniku priznalo zahtevano razliko v plači.

7Pritožba povsem pavšalno in zato neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno: zaslišalo je tožnika in predlagane priče, analiziralo opise del in nalog obeh delovnih mest, preverilo organizacijsko umestitev delovnih mest "vodja službe I" in "vodja službe II", ugotovilo obseg odgovornosti. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo: da sta delovni mesti "vodja službe I" in "vodja službe II" vsebinsko povsem enaki; da dejanska organizacijska umestitev "vodij službe I" ni enotna in zato ne predstavlja objektivnega kriterija; da je tožnik opravljal naloge, ki so po vsebini povsem enake nalogam "vodij službe I".

8Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da ima delodajalec široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji. To pomeni, da delodajalec lahko poljubno poimenuje in razvršča delovna mesta (v javnem sektorju seveda skladno s Katalogom funkcij, delovnih mest in nazivov), vendar takšna poimenovanja ne smejo služiti kot sredstvo za prikrivanje neenakega vrednotenja vsebinsko enakega dela. Pravica delodajalca, da oblikuje sistem delovnih mest, tako ne vključuje pravice, da bi z različnimi nazivi formalno ustvarjal navidezne razlike tam, kjer jih glede na dejansko vsebino dela ni. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni poseglo v delodajalčevo kompetenco oblikovanja in vrednotenja delovnih mest, kot to nepravilno izpostavlja toženka v pritožbi, temveč je sledilo ovrednotenju, kot ga je delodajalec sam določil za delovno mesto "vodja službe I", saj je ugotovljeno dejansko stanje pokazalo, da je delodajalec dvema formalno različno poimenovanima delovnima mestoma pripisal identičen opis nalog, enake zahteve glede izobrazbe in kompetenc ter primerljiv obseg odgovornosti, s čimer jih je sam postavil v položaj primerljivih oziroma enakih delovnih mest.

9Načelo enakega plačila za enako delo na primerljivih delovnih mestih je tako izraz ustavne zahteve po enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave RS). To načelo je izpeljano tudi v zakonski ureditvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 133. členu določa, da mora delodajalec delavcem za enako delo in delo enake vrednosti izplačati enako plačilo, ne glede na spol (prvi odstavek 133. člena ZDR-1), pri čemer so določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ki nasprotujejo temu načelu, neveljavna (drugi odstavek 133. člena ZDR-1). Določba 44. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. - 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona, določba 13. točke 2. člena ZSPJS, pa osnovno plačo javnega uslužbenca opredeljuje kot plačo za opravljeno delo v polnem delovnem času, v osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca (poudarek je torej na vsebini in ne na formi). To pomeni, da morebitna formalna razmejitev delovnih mest ali njihovo poimenovanje ne moreta ustvariti pravno relevantnih razlik, kadar je iz dejanskega stanja razvidno, da gre po vsebini za enako delo. Sodišče tako ni nadomestilo delodajalčeve presoje vrednotenja delovnih mest, temveč je upoštevalo njegovo lastno sistemizacijo in ovrednotenje dela ter ugotovilo, da razlikovanje v plači med vsebinsko povsem enakima delovnima mestoma ni objektivno utemeljeno.

10Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1181/18-22 z dne 12. 5. 2022 presojalo ureditev plač visokošolskih učiteljev, ki so imeli različen letni obseg neposredne pedagoške obveznosti (30-tedenski vs. 40-tedenski program), plačani pa so bili enako. Ustavno sodišče RS je izrecno izhajalo iz vprašanja, ali je takšna situacija skladna z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Zaključilo je, da ima takšna ureditev za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Predstavljeni primer sicer ni klasičen primer "enakega plačila za enako delo oziroma delo enake vrednosti”, ampak ravno obratna situacija (enako plačilo za različen obseg primerljivega dela). Kljub temu pa je v tej zadevi Ustavno sodišče RS začrtalo smer dopustnega uveljavljanja ustavne enakosti pri plačilu neposredno na podlagi 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS tako prepoveduje, da sta dva zaposlena, ki opravljata enako ali primerljivo delo ali obseg dela, plačana različno, brez stvarno utemeljenega razloga. Nasprotno pa tudi enako plačilo za neprimerljiv obseg dela krši drugi odstavek 14. člena Ustave RS (kar je bil dejanski problem v zadevi Up‑1181/18). Če javni uslužbenec opravlja povsem enake naloge kot nekdo na višje vrednotenem delovnem mestu, plačna razlika brez razumnega razloga ni dopustna. Delodajalec zato ne sme in ne more z oblikovanjem formalno različno poimenovanih delovnih mest in z njihovo arbitrarno razmejitvijo onemogočiti uveljavitve načela enakega plačila za enako delo.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da je nivo vodenja tisti zavezujoč kriterij, ki razlikuje med obema delovnima mestoma; da iz dokazov izhaja nekonsistentna uporaba tega kriterija, saj so nekateri vodje službe I umeščeni na enak nivo kot tožnik; da je vsebina dela in obseg odgovornosti tožnika enak ali večji od tistih, ki so razporejeni na delovno mesto "vodja službe I". Tožnik je bil (glede na vsebino in naravo dela ter pogojih glede zahtevane izobrazbe) v enakem oziroma povsem primerljivem položaju, kot javni uslužbenci, zaposleni na delovnem mestu "vodja službe I", kar pa se nezakonito ni odražalo v enakem plačilu za delo. Za razliko v izhodiščni plači ni stvarno utemeljenega razloga, razlikovanje je zato arbitrarno. Kriteriji za razlikovanje morajo biti jasni, objektivni in preverljivi. To pa v konkretnem primeru ni izkazano, saj toženka ni ponudila nobenega objektivnega kriterija, ki bi pojasnil, zakaj sta za enako delo predvideni dve različno poimenovani delovni mesti z različnimi izhodiščnimi plačnimi razredi.

12Argument toženke, da je tožnik prostovoljno sprejel pogodbo za delovno mesto "vodja službe II", ni pravno relevanten. Načelo enakosti pred zakonom zagotavlja objektivno varstvo, ki presega individualni dogovor. Iz ustavnosodne presoje, ki izrecno izhaja iz zaščite delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja (glej npr. Up-150/22), pa je izluščiti, da delavec ne more voljno odstopiti od ustavne pravice do enakega plačila za enako delo. S tem, ko je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za nižje vrednoteno delovno mesto, se ni odpovedal uveljavljanju te pravice.

13Pritožbeno sodišče ni spregledalo odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 22/2025, ki tudi sicer ni povsem primerljiva z obravnavano zadevo (v zadevi VIII Ips 22/2025 namreč opis del in nalog presojanih delovnih mest ni bil popolnoma identičen). Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je Ustavno sodišče RS organ, ki določa vsebino ustavnih pravic, zato morajo redna sodišča pri presoji poseči po ustavnoskladni razlagi, ki daje prednost vsebini dela pred nazivom delovnega mesta, objektivnim kriterijem pred formalnimi in dejanski enakosti pred formalnostjo. Toženkin formalistični pristop, po katerem naj identičen opis del in nalog med dvema delovnima mestoma ne bi zadostoval za ugotovitev, da delavec opravlja delo drugega delovnega mesta, če formalno zaseda svoje in je omejen na naziv delovnega mesta in pogodbo, je ustavnopravno nevzdržen in je tudi sistemsko nevaren, saj omogoča delodajalcem v javnem sektorju ustvarjanje navidezno različnih delovnih mest z enakimi nalogami, vzdrževanje plačnih razlik, ki jih ni mogoče objektivno utemeljiti in izigravanje načela enakosti in ciljev ZSPJS. Takšen formalizem podpira arbitrarnost delodajalcev in omogoča poljubno razlikovanje, kar je točno tisto, kar je Ustavno sodišče RS v zadevi Up‑1181/18 zavrnilo. Pritožbena stališča toženke so tako diametralno nasprotna smeri, ki jo je v zadevi Up-1181/18 začrtalo Ustavno sodišče RS.

14Razlikovanje v plači med javnimi uslužbenci, ki opravljajo enake naloge, ne more temeljiti na ohranjanju "pridobljenih pravic" (A. A., B. B., C. C.), poimenovanju delovnega mesta ali subjektivni politiki delodajalca. Načelo enakosti, ki ga je dolžna zagotoviti toženka, je objektivno in ni odvisno niti od subjektivnega dogajanja pri drugih javnih uslužbencih, niti od volje delodajalca.

15Toženka neutemeljeno trdi, da tožnik ni upravičen do plačila v višini izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta "vodja službe I", povečanega za plačne razrede doseženega napredovanja. Takšen ugovor izhaja iz napačnega razumevanja narave spora. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da sta delovni mesti "vodja službe I" in "vodja službe II" po opisu del in nalog, zahtevani izobrazbi, kompetenčnih zahtevah ter dejanskem obsegu odgovornosti identični, zato ju je mogoče šteti le za formalno različno poimenovani, vsebinsko pa za dejansko enotni delovni mesti. Pravno gledano tako niti ne gre za dve različni delovni mesti, temveč za eno in isto delovno mesto, ki ga je delodajalec formalistično razdelil na dve plačno različni kategoriji brez stvarno utemeljenih in objektivnih razlogov.¹ Takšna razmejitev pa se po določbi drugega odstavka 133. člena ZDR-1 ne more upoštevati, saj slednji določa, da so neveljavna vsa določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju z načelom enakega plačila za enako delo. Ker so naloge delovnega mesta "vodja službe I" in "vodja službe II" identične, je treba kot neveljavne obravnavati tiste določbe sistemizacije in pogodbe o zaposlitvi, ki ustvarjajo negativno razliko v plačnem vrednotenju za isto delo. To pomeni, da se pravni (plačni) položaj tožnika presoja tako, kot če bi od vsega začetka zasedal višje vrednoteno delovno mesto (ki tudi sicer ustreza dejanski vsebini njegovega dela) - torej delovno mesto "vodja službe I". Toženka tudi napačno razume načelo vzpostavitve stanja, kot bi obstajalo, če do kršitve načela enakega obravnavanja ne bi prišlo (restitutio ad integrum). Kršitev načela enakega plačila za enako delo je vplivala na celoten plačni položaj tožnika. Ker je tožnik opravljal delo, ki ustreza delovnemu mestu "vodja službe I", bi moral biti ves čas uvrščen v plačni razred tega delovnega mesta ter bi moral na tem delovnem mestu tudi napredovati. Brez priznanja (doseženih) napredovanj kršitev ne bi bila odpravljena. Priznati zgolj izhodiščni plačni razred bi tako pomenilo vzpostaviti fiktivno stanje, ki ni nikoli obstajalo, utrditi posledice nezakonitega ravnanja toženke in tožnika trajno prikrajšati pri plačilu. Pravno gledano bi torej šlo za ponovitev ustavne kršitve v sodnem postopku. Če bi sodišče tožniku priznalo le izhodiščni plačni razred, ne pa tudi doseženih napredovanj, bi bila torej kršitev vzdrževana, le delno sanirana in v nasprotju tako z načelom enakega plačila za enako delo (14/2 URS in 133. člen ZDR-1) kot z načelom učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS). Zato je edina ustavno skladna rešitev takšna, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to pa je priznanje celotnega plačnega položaja, ki bi ga tožnik imel, če toženka ne bi ravnala nezakonito.

16Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS VIII Ips 10/2023. V tej zadevi tožnik, v nasprotju s tožnikom v obravnavani zadevi, ni bil ocenjen in ni napredoval, zato ni šlo za vprašanje upoštevanja že doseženih napredovanj (glej VDSS, opr. št. Pdp 199/2022, točka 1o).

17Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožniku skladno z odvetniško tarifo pripada 500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

¹ V tem se zadeva razlikuje tudi od zadeve, ki jo je obravnavalo VSRS pod opr. št. VIII Ips 14/2025.