130. člen ZDR-1

Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.

Tožbeni predlog je v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Pri prvem zahtevku je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer.

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko, česar pa tožnik ni storil.

Toženka da ni izpolnila svoje obveznosti iz 131. člena ZDR-1 in tožnici ni izplačala regresov za leta 2018, 2021 in 2022, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo zahtevku iz tega naslova. Tožnica se kot delavka ni mogla veljavno odpovedati dodatku za delovno dobo, saj gre za zakonsko določen del plače, ki je stalen in obvezen (129. člen ZDR-1). Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji tožena stranka kot delodajalec oziroma njen direktor ne more izogniti, zlasti ne z izpovedjo, da ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje oziroma da niti ni vedel za obveznost izplačila tega dodatka.

Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. "Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.

Potem, ko se za zaposlenega izključi možnost javnega prevoza, se priznava le kilometrina. V skladu z določbo panožne kolektivne pogodbe delavcu, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi v višini zgornjega zneska po uredbi. Najkrajša cestna povezava je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 66,4 km v eno smer, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen zgolj do kilometrine za polnih 66 km v eno smer oziroma skupno 132 km.

Zavezanci, ki prejemajo dohodke iz delovnega razmerja od delodajalca v Republiki Sloveniji, imajo pravico do izplačila navedenih stroškov že po samem zakonu, ki ureja delovna razmerja, ti stroški pa se nato v skladu s 44. členom ZDoh-2 do višine, ki jo določa vlada, tudi ne vštevajo v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja. Ker delovnopravna zakonodaja drugih držav, v katerih slovenski rezidenti opravljajo delo na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi s tujimi delodajalci, ni nujno enaka kot slovenska in je lahko povračilo stroškov v zvezi z delom del bruto plače posameznika (kot velja to npr. tudi po avstrijski zakonodaji, po kateri so delavci pod določenimi pogoji upravičeni do pavšalnega povračila stroškov dnevnih prevozov med krajem prebivanja in krajem opravljanja dela v obliki posebne davčne olajšave - t.i. Pendlerpauschale), je zakonodajalec v ZDoh-2 zaradi enake obravnave davčnih zavezancev, ki so slovenski davčni rezidenti, določil, da se povračila stroškov v zvezi z delom (vključno z izplačilom Pendlerpauschala ter morebitnih drugih povračil stroškov v zvezi z delom, ki jih je delavec dobil izplačane od delodajalca v tujini), ne glede na določbo 44. člena ZDoh

Toženka se je pogodbene zaveze držala. Tožniku je povrnila stroške prevoza iz kraja bivanja do kraja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom. Dnevna obveznost udeležbe na izobraževanju in usposabljanju je bila sicer določena na 8 ur, hkrati pa sta bili udeležencem zagotovljeni namestitev in prehrana. Tožnik namestitve ni koristil, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta jo dva udeleženca koristila. Toženka mu je tako pravilno povrnila pripadajoče stroške prevoza, ki so bili dogovorjeni v tožnikovi Pogodbi o izobraževanju.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nado

Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno

Toženec ni uspel dokazati posebnega dogovora o vključenosti plačila za nadurno delo v dnevno postavko plačila za delo (vzporedni dogovor o plačilu za delo), zato je tožniku dolžan plačati opravljene, a neplačane nadure. S plačilom (domnevno previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega dela, prav tako plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot, saj ne gre za istovrstni terjatvi (od plače se plačujejo davki in prispevki, od dnevnic pa ne). Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, o njem je sodišče prve stopnje tudi odločilo, zato mu je utemeljeno naložilo plačilo sodne takse za pobotni ugovor po ZST-1.

Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo – ali je obstajal in kakšen je bil ustni dogovor o dodatni plači tožnika – lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti, je nerazumljiva ter tudi sama s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za mesec november 2020 prisodilo plačilo v višini 913,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec december 2020 pa plačo v višini 861,17 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče izračunalo prisojena zneska in kaj natančno je pri tem upoštevalo oziroma kaj ta zneska dejansko sploh zajemata. Stroški v zvezi z delom (kot so stroški za prevoz na delo in stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, urejeni v 130. členu ZDR-1) niso sestavni del plače in se tudi po davčnih predpisih obravnavajo drugače kot plača. Terjatev iz teh dveh naslovov tako ni mogoče obravnavati kot enovito celoto, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve s

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za nepravilno uporabo tahografa s strani tožnika ne more biti odgovoren delodajalec, ki je tožniku podal navodila glede pravilne uporabe tahografa in ga poslal na izobraževanje. Tožnik je tahograf nepravilno uporabljal (na način, da je beležil počitek, kadar je delal) v posledici odrejenega dela in ne po lastni iniciativi. Tožniku sicer res ni nihče podal izrecnega navodila, naj to počne, vendar je toženec tožniku odrejal delo in časovni okvir, v katerem mora biti delo opravljeno. Iz izpovedi tožnika in prič pa izhaja, da sta količina odrejenega dela in časovni okvir, v katerem je moralo biti delo opravljeno (kar vse je temeljilo na navodilih toženca), tožnika (in druge delavce) silila, da so nepravilno uporabljali tahograf. Voznik tovornega vozila je upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela prirejal podatke v tahografih v korist delodajalca. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del, ki se v skladu s 3. členom ZDCOPMD tudi štejejo v delovni čas voznika tovornega vozila (npr. natovarjanje in raztovarjanje ter čakanje na to opravilo),

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel druge možnosti in je psa moral pripeljati na delovno mesto s svojim avtomobilom, da je lahko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi.

Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A.