135. člen ZDR-1

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Delodajalec mora dodatek za delovno dobo obračunavati ločeno in pregledno. Če ga vključi v osnovno plačo, s tem krši 126. in 129. člen ZDR-1 ter "načelo jasnosti izplačila" iz drugega odstavka 135. člena ZDR-1, ki zahteva, da plačilna lista jasno prikazuje vse postavke izplačila, to pa so osnovna plača, dodatki, nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki.

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po

Kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. V konkretnem primeru iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 26460/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26460/2018, pravnomočno dne 1. 4. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v obdobju od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017. Torej je obdolženi A. A. v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja obsežena v izreku izpodbijane sodbe, storil enako hudo kaznivo dejanje, za katerega je bil dne 1. 4. 2021 pravnomočno obsojen. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pretrgano dne 31. 12. 2017 in je tega dne začelo teči znova ter desetletni zastaralni rok še ni iztekel.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delo

Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.

Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s kriteriji v VSRS sodbi I Ips 63388/2011 z dne 9. 7. 2015 zaključilo, da je plačilna lista poslovna listina, ki jo je glede na 235. člen KZ-1 treba kvalificirati kot "drugo poslovno listino".

Pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti, če delodajalec delavcu pravočasne izrabe dopusta dejansko ni omogočil, pri čemer je dokazno breme v zvezi s tem na delodajalcu.

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato ni pravilno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca. V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, katerih neutemeljenost bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.

Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora. Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.

Postopanje izvršilnega sodišča, ki ne bi upoštevalo prilog oziroma pripisov izven omejenega prostora na obrazcu predloga za izvršbo, bi pomenilo nedopusten poseg v pravico upnika do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

Zamudna sodba se po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica je dejansko opravljala višje vrednoteno delo, ne da bi za takšno delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zato je za čas opravljanja dela upravičena do plačila po dejansko opravljenem delu, ne pa tudi za čas, ko tega dela ni več opravljala. Tožnica je kot oseba v delovnem razmerju v skladu z 28. členom ZZVZZ upravičena do nadomestila plače za čas trajanja bolniškega staleža oziroma za čas začasne zadržanosti od dela, osnova za nadomestilo pa je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZVZZ povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Glede na to, da bi ji morala tožena stranka nadomestilo plače izplačevati ob upoštevanju višje osnove, torej ob upoštevanju plače, kot jo je sodišče prve stopnje dosodilo v točki I izreka, je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu nepravilna.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo mogoče vplivati na pravilni zapis tahografa tudi z uporabo magneta. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenca in izpovedi tožeče stranke, da tahograf prikazuje zgolj pravilni čas vožnje, ne pa tudi ostalega dela, ki se po Uredbi oziroma ZDCOPMD šteje v delovni čas. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je poleg vožnje tožeča stranka opravljala tudi drugo delo in sicer razkladanje, nakladanje in administrativna dela.

Le v primeru, če med strankama pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi se delo opravljalo brez nje, bi se lahko zahtevalo ugotovitev obstoja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu ter v takem primeru tudi izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičena že zato, ker ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala nekatere naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", da sicer ni prevzela celoten obsega dela tega delovnega mesta in da je še naprej delno opravljala tudi svoje delo, izhaja, da je tožnica vsaj del delovnega časa opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zaradi česar ji pripada tudi plačilo za takšno delo, in sicer v obsegu dejanskega dela na zahtevnejšem delovnem mestu.