128. člen ZDR-1

S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko, česar pa tožnik ni storil.

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo

Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do zamenjave dejanskega stanja na strani tožnice iz razlogov, ker naj bi bila zmedena ter pod stresom. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tožnica na vprašanja povsem jasno odgovarjala. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in ji ga tudi priznalo, saj je toženka pod nazivom izplačila regresa za letni dopust dejansko izplačevala opravljene ure dela in ne regres za letni dopust. Enako velja tudi za prikazane malice in potne stroške. Priznalo ji je tudi neizplačane zneske prikrajšanja pri plači za meseca november in december 2017, skupaj z dodatki za nadurno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ostala obdobja, torej za leto 2015, 2016 in za čas od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017 utemeljeno zavrnilo.

Toženec ni uspel dokazati posebnega dogovora o vključenosti plačila za nadurno delo v dnevno postavko plačila za delo (vzporedni dogovor o plačilu za delo), zato je tožniku dolžan plačati opravljene, a neplačane nadure. S plačilom (domnevno previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega dela, prav tako plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot, saj ne gre za istovrstni terjatvi (od plače se plačujejo davki in prispevki, od dnevnic pa ne). Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, o njem je sodišče prve stopnje tudi odločilo, zato mu je utemeljeno naložilo plačilo sodne takse za pobotni ugovor po ZST-1.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel zadostnih dejstev, ki bi potrjevala, da je opravil nadure, in v potrditev teh dejstev ni ponudil ustreznih dokazov.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za nepravilno uporabo tahografa s strani tožnika ne more biti odgovoren delodajalec, ki je tožniku podal navodila glede pravilne uporabe tahografa in ga poslal na izobraževanje. Tožnik je tahograf nepravilno uporabljal (na način, da je beležil počitek, kadar je delal) v posledici odrejenega dela in ne po lastni iniciativi. Tožniku sicer res ni nihče podal izrecnega navodila, naj to počne, vendar je toženec tožniku odrejal delo in časovni okvir, v katerem mora biti delo opravljeno. Iz izpovedi tožnika in prič pa izhaja, da sta količina odrejenega dela in časovni okvir, v katerem je moralo biti delo opravljeno (kar vse je temeljilo na navodilih toženca), tožnika (in druge delavce) silila, da so nepravilno uporabljali tahograf. Voznik tovornega vozila je upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela prirejal podatke v tahografih v korist delodajalca. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del, ki se v skladu s 3. členom ZDCOPMD tudi štejejo v delovni čas voznika tovornega vozila (npr. natovarjanje in raztovarjanje ter čakanje na to opravilo),

Toženka je ves čas postopka poudarjala, da tožnica po tem, ko so natakarji zaključili blagajne, dela zanjo dejansko ni več opravljala. Kot pomočnica natakarja je z delom praviloma zaključila celo pred natakarji, zagotovo pa nikdar kasneje, v prostorih restavracije pa je kljub temu ostajala, saj je čakala na razdelitev napitnin, kar pa ne predstavlja dela. Kljub takim trditvam toženke, ki bi ob njihovi resničnosti, glede na materialno pravo, odločilno vplivale na utemeljenost zahtevka tožnice, pa se sodišče prve stopnje, do teh trditev toženke ni opredelilo, niti do s tem v zvezi izvedenih dokazov tožnice in toženke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki bi lahko vplivale ne končno odločitev, je s tem kršilo toženkino pravico do izjavljanja ter načelo kontradiktornosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo, da se določba 157. člena ZDR-1 nanaša na posebno ureditev delovnega časa, ne pa tudi na posebno ureditev plačila za opravljeno delo, saj je to urejeno v poglavju Plačilo za delo, iz teh določb pa ne izhaja, da bi bil za vodilne delavce v zvezi s plačilom nadur možen drugačen in strožji dogovor, kot je za delavce določen v 128. členu ZDR-1. Tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožnik vodilni delavec po 74. členu ZDR-1 ali ne, saj mu v vsakem primeru za opravljene nadure pripada plačilo po 128. členu ZDR-1, ker je bil dogovor, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (glej sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 22/2022 z dne 29. 11. 2022).

V primeru, če za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja nobena kolektivna pogodba, delavci do dodatka (za nadurno delo; enako velja za druge dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa) upravičeni; izhaja se iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je toženka sama tožniku dodatek za nočno delo obračunala v višini 30 %, dodatek za delo v nedeljo pa v višini 50 %. Toženka niti v pritožbi ne ponudi druge pravne podlage za določitev višine dodatkov, kot je upoštevana KpCPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je določba pogodbe o zaposlitvi, da bo tožnik opravljal nadurno delo brez plačila, nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1). S pogodbo o zaposlitvi se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1), pri čemer ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo (73. člen ZDR-1). Tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist (ni bil niti vodilni delavec, za katere ZDR-1 v 157. členu dopušča drugačno ureditev delovnega časa, nočnega dela, odmorov, dnevnih in tedenskih počitkov).

Za zadostnost trditvene podlage nista potrebni niti krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur, niti natančnejše navajanje takrat opravljenih nalog. Delodajalec je namreč tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge (izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje nanju, čiščenje vozila, itd.) povezane z določenim prevozom, in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Zato so take zahteve sodišča v okoliščinah obravnavanega primera, ko so iz dokazov razvidni delovni dnevi, lokacije, opravila ter število opravljenih ur dela (s katerimi se toženka sicer ne strinja), nerealne in pretirane.

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po

Z evidenco z dne 4. 9. 2015 je tožena stranka potrdila ostanek 417 ur tožnice na dan 31. 8. 2015. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem pripoznala dolg iz naslova nadurnega dela. Za presojo, ali gre za pripoznavo dolga iz tega naslova, bi moralo biti glede na izpostavljena stališča iz teorije in sodne prakse že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnice kot upnice iz naslova plačila za nadurno delo. Iz evidence z dne 4. 9. 2015 pa nasprotno ni razvidno, da tožena stranka tožnici za opravljeno nadurno delo dolguje plačilo.

Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, ali je tožnik tahograf nepravilno uporabljal po lastni odločitvi ali pa ga je v to (neposredno ali posredno - prek določitve časovnih okvirov in relacij poti) silila tožena stranka, ugotoviti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prepričljivo in vestno dokazno oceno bi moralo vnesti v obrazložitev svoje odločitve, saj je ugotovitev, po čigavi iniciativi je tožnik nepravilno uporabljal tahograf, v tem sporu bistvena za presojo verodostojnosti izpisov tahografa, s katerimi je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) med drugim dokazoval obseg nadurnega in nočnega dela.

Okoliščine tega spora ne utemeljujejo zaključka, da je delo tožnika, opravljeno v nočnem času, šteti za samovoljno. Tožnik je izpovedal, da je dobil nalogo opraviti prevoz. Čeprav res ni bilo določeno, kdaj naj razklada, pa je bilo določeno, kdaj mora opraviti ponoven naklad in temu dejstvu je moral prilagoditi celotno vožnjo. Pojasnil je, da je moral sam izračunati, kako bo vozil, kar je po presoji pritožbenega sodišča skladno z napotilom v pogodbi o zaposlitvi o tem, da mora tožnik na mednarodnih progah skrbeti za lastno razporeditev delovnega časa, upoštevajoč predpisan postanek in počitek. V 131. členu ZDR-1 ni podlage za to, da bi delodajalec obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust lahko izpolnil z nedenarno dajatvijo (Pdp 548/2016, Pdp 356/2017). Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je bil dogovor o izplačilu v vrednostnih bonih sklenjen s svetom delavcev. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, takega dogovora toženec niti ni predložil, niti ne izhaja iz izvedenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje in posledično plačilo prispevkov iz tega zavarovanja, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Zavzelo je pravilno stališče, da zahtevek tožnika za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja ni čista denarna terjatev, ki bi jo lahko delavec uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem. Odločilno dejstvo v tem sporu je v tem, da je tožnik večkrat podpisal izjave (nazadnje ob prejemu obvestila o regresu za leto 2016, ko je prečrtal pripis, da podpisuje samo prejem regresa), da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med strankama ni odprtih terjatev, bistveno stališče pa je v tem, da takšne izjave same po sebi niso nedoločne in posledično neveljavne. Gre za materialnopravno presojo izjav v listinah, zato izpoved tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne more biti odločilna. Glede na izrecni pripis na listinah, da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnan