2. člen ZSPJS

Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemi

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Ra

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. S tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica)

Zmotno je stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami. Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem treba upoštevati kriterije, začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.).

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Tudi če bi tožnik izkazal posebno pooblastilo direktorja za sklepanje pogodb oziroma aneksov k pogodbam z delavci, sam s sabo na noben način ni mogel zakonito skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Za kaj takšnega namreč ni pooblaščen niti zakoniti zastopnik pravne osebe. Tožnik je s tem, ko je mimo vseh veljavnih pravnih aktov podpisal sporne anekse in posledično nezakonito zvišal plačo sebi in dvema sodelavkama, kršil eno od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Že zgolj to njegovo ravnanje zato predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tako utemeljuje podajo izredne odpovedi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so delovne naloge delovnega mesta višjega zdravnika specialista in zdravnika specialista očitno enake, da pa je za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist potrebno izpolnjevati dodatne pogoje, ki so bili določeni v 3. členu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji oziroma v 2. členu Pravilnika. Za vsako napredovanje oziroma razporeditev na višje delovno mesto, pa je potrebno izpolnjevati vnaprej določene pogoje. Za tožnico je tožena stranka ocenila, da teh pogojev ni izpolnjevala in takšne odločitve tožnica v sodnem postopku ni izpodbijala.

Prvi toženec je bil kot dekan fakultete dolžan poznati predpise glede omejitev obsega stroškov za potovanja v tujino. Ker je bil odgovoren za zakonitost dela in za finančno poslovanje članice tožeče stranke, se s sklicevanjem na nezakonito prakso, t. j. da so v istem razredu skupaj leteli vsi člani delegacije, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, povzročeno z neupravičenim nakupom dragih letalskih vozovnic. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je druga toženka napeljala prvega toženca k nakupu dražjih letalskih vozovnic zanjo, sprejelo na podlagi ugotovitev, da sta toženca drug drugemu podpisala potne naloge, da je druga toženka glede na zaposlitev na delovnem mestu tajnice fakultete poznala obvezne predpise in omejitve glede ugodnosti pri potovanju ter način poslovanja tožeče stranke, in da je bila odločitev o potovanju v poslovnem razredu sprejeta v njeno korist (saj ji je sicer pripadal le ekonomski razred). Vendar pa navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da je drugo toženko mogoče šteti za napeljevalko k povzročitvi škode zaradi nakupa dražjih letalskih vozovnic.

Zaradi zaključka, da je delo nosilca predmeta odgovornejše od dela soizvajalca ter poučevanje na višji (nadaljevalni) stopnji zahtevnejše od poučevanja na osnovni stopnji, je sodišče tožbeni zahtevek za višje plačilo za obdobja, v katerih je bil tožnik le soizvajalec predmetov na nadaljevalnih stopnjah in nosilec predmetov na osnovni stopnji, zavrnilo.

Tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na drugem oddelku sodišča, in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v določeni zadevi, je za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata).

Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.

Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki je predmet presoje tega spora, ni nezakonit po vsebini (saj njegova vsebina ni v nasprotju s pozitivnimi predpisi), tudi sicer pa iz zakonodaje na tem področju ne izhaja, da delodajalec s spremembo takega akta ne more zasledovati cilja ustrezne zasedbe delovnih mest. ZJU in ZSPJS ter ZDR-1 ne določajo, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj s tem v zvezi vsebujejo le postopkovne zahteve.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.