133. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Ra

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo, da tožnik glede plačila za opravljeno delo ni bil diskriminiran in da delo, ki ga je dejansko opravil, ni spadalo v delokrog višje vrednotenega delovnega mesta štabni vodnik. Zaključek pravilno temelji na več razlikovalnih elementih med delovnima mestoma.

Tožnik je opravljal naloge mejne kontrole na mednarodnih mejnih prehodih (preverjanje dokumentov, listin in prevoznih sredstev) na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Pravilno je sodišče ugotovilo, da gre za naloge delovnega mesta višji policist, ki jih je lahko tožnik kot policist SR-NDM opravljal zgolj izjemoma in v obliki pomoči (v primeru nepredvidenih varnostnih okoliščin), in da nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi (nadzor državne meje), ni opravljal.

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po

Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.

Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja

Zamudna sodba se po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica je dejansko opravljala višje vrednoteno delo, ne da bi za takšno delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zato je za čas opravljanja dela upravičena do plačila po dejansko opravljenem delu, ne pa tudi za čas, ko tega dela ni več opravljala. Tožnica je kot oseba v delovnem razmerju v skladu z 28. členom ZZVZZ upravičena do nadomestila plače za čas trajanja bolniškega staleža oziroma za čas začasne zadržanosti od dela, osnova za nadomestilo pa je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZVZZ povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Glede na to, da bi ji morala tožena stranka nadomestilo plače izplačevati ob upoštevanju višje osnove, torej ob upoštevanju plače, kot jo je sodišče prve stopnje dosodilo v točki I izreka, je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu nepravilna.

Le v primeru, če med strankama pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi se delo opravljalo brez nje, bi se lahko zahtevalo ugotovitev obstoja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu ter v takem primeru tudi izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičena že zato, ker ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala nekatere naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", da sicer ni prevzela celoten obsega dela tega delovnega mesta in da je še naprej delno opravljala tudi svoje delo, izhaja, da je tožnica vsaj del delovnega časa opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zaradi česar ji pripada tudi plačilo za takšno delo, in sicer v obsegu dejanskega dela na zahtevnejšem delovnem mestu.