VSRS Sodba I Ips 51544/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo VII K 51544/2013 z dne 11. 9. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora. Odločilo je, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je mestoma poseglo v odločbo o krivdi, medtem ko je pritožbi obsojenčevih zagovornikov in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP v povezavi s kršitvami določb Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da so v opisu obsojencu očitanega dejanja ustrezno konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Glede zahteve obrambe za postavitev novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije ugotavlja, da zagovorniki med prvostopenjskim sojenjem niso zahtevali izločitve postavljene sodne izvedenke, medtem ko ima pravnomočna sodba razumne razloge o tem, zakaj postavitev novega sodnega izvedenca ni bila potrebna. Obrazložitev drugostopenjske sodbe ustreza standardu obrazloženosti instančnih odločb, vsebinsko nasprotovanje dokazni oceni, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so v izjavi vztrajali pri zatrjevanih kršitvah.

B.

Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja in pravne opredelitve

5Obsojenec je bil v obravnavani zadevi v bistvenem spoznan za krivega, ker je na svojem domu v kraju X. v okvirnem časovnem obdobju dveh let z zlorabo svojega položaja pastorko B. B., s katero je živel v skupnem gospodinjstvu in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo ter je bila tedaj mlajša od petnajstih let, otipaval po golih prsih in preko oblačil po mednožju; jo z obljubami, da bo dobila denar, nagovarjal naj se sleče in naj se ga dotika ter mu dovoli da se je on dotika; ter ji govoril, kako bi bilo z njo v postelji.

6Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z zatrjevanjem, da v opisu obsojencu očitanega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 173. člena ZKP. Trdijo, da manjka konkretizacija zakonskega znaka zlorabe položaja, saj ni opredeljeno, kakšen položaj naj bi imel obsojenec do oškodovanke in na kakšen način naj bi ga zlorabil.

7Vrhovno sodišče tega stališča ne sprejema. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine,¹ denimo med dedkom in vnukinjo,² partnerjem oškodovankine mame (očimom) in oškodovanko³ ali pa med starejšim partnerjem odrasle oškodovankine sestre in oškodovanko.⁴ Bistvo zlorabe se v tovrstnih primerih kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, v dajanju ali obljubljanju materialnih ali drugačnih koristi ali v grožnjah s poslabšanjem položaja v primeru, da oškodovanec ne pristane na spolno občevanje ali drugo spolno dejanje.⁵ Odnos nadrejenosti oziroma podrejenosti lahko v določenih primerih izhaja že iz same vloge storilca v razmerju do žrtve. V tej zvezi je bilo v dosedanji praksi že razsojeno, da je očim pastorki, ki mu je zaupana v vzgojo, varstvo, in oskrbo, že po naravi stvari nadrejen.⁶

8V danem primeru je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec ravnanja izvršil napram svoji pastorki - torej kot njen očim, s katerim sta skupaj živela v skupnem gospodinjstvu in mu je bila oškodovanka tudi zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Prav ta položaj očima, ki že sam po sebi izraža odnos nadrejenosti v razmerju do oškodovanke, je obsojenec izkoristil in s tem zlorabil za izvršitev očitanih spolnih in drugih dejanj, ko je mladoletno oškodovanko otipaval po njenih intimnih delih in ji ponujal oziroma obljubljal materialne koristi v zameno za izvršitev spolnih in drugih dejanj. V opisanih okoliščinah je zloraba obsojenčevega položaja v smislu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 ustrezno konkretizirana, zato vložniki z zatrjevanjem nasprotnega ne morejo uspeti. Zahteva za varstvo zakonitosti se ob citiranju sodb Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje sodišče druge stopnje,⁷ osredotoča na kraj storitve ravnanja, češ da je to ključno za opredelitev zakonskega znaka zlorabe položaja, kar ne drži. Osrednjega pomena za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja je namreč opredelitev odnosa med storilcem in žrtvijo, ki ga prvi zlorabi za izvršitev kaznivega dejanja na škodo druge, ne pa kraj, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Nenazadnje v obravnavani zadevi ni mogoče prezreti, da je v izreku izpodbijane sodbe navedeno, da je bilo dejanje izvršeno na obsojenčevem domu v Velenju, kjer sta z oškodovanko živela v skupnem gospodinjstvu, zato vložniki opredelitev te okoliščine v opisu dejanja neutemeljeno pogrešajo.

9Navedbe, da sodišči v obravnavani zadevi nista imeli podlage za sklep o obstoju okoliščine zlorabe položaja, ker "razmerje med obsojenim in oškodovanko ni bilo takšno, da bi izkazovalo razmerje podrejenosti oziroma nadrejenosti", ne pomenijo zatrjevanja kršitve zakona, temveč uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Vložniki zatrjujejo nadalje po vsebini kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ko navajajo, da obsojencu očitana izvršitvena ravnanja ne ustrezajo zakonskemu znaku "drugih spolnih dejanj." Na tej podlagi trdijo, da bi bilo treba obravnavano dejanje pravno opredeliti po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, kar bi narekovalo tudi milejše sankcioniranje obsojenca.

11Za pravno opredelitev obsojenčevih ravnanj po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 so bili v izpodbijani sodbi odločilni telesni dotiki (tj. fizični stiki) med obsojencem in oškodovanko po njenih intimnih delih, medtem ko so bili obsojenčevi verbalni izrazi s spolno konotacijo (ki bi jih, če bi obstajali sami zase, obravnavali v kontekstu prizadetosti spolne nedotakljivosti oškodovanke v smislu četrtega odstavka 173. člena KZ-1) upoštevani kot dopolnjujoča vsebina siceršnjega napada na osebo, mlajšo od petnajst let (5. in 6. točka drugostopenjske sodbe).

12Pravna presoja izpodbijane sodbe sledi ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča, ki je ločnico med kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (ko gre za spolno občevanje ali storitev drugega spolnega dejanja na škodo osebe, mlajše od petnajst let) in njegovo privilegirano obliko po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 (ko gre za drugačen poseg v spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let) prepoznala v okoliščini, da gre pri kvalifikaciji po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 praviloma za fizični (telesni) stik med dvema osebama, medtem ko se privilegirana oblika kaznivega dejanja običajno izvrši s t.i. nekontaktnimi ravnanji storilca.⁸ Dosedanja praksa je že večkrat obravnavala ravnanja, ki so bila po mnenju strank nizke intenzitete ali kratkotrajna, a te okoliščine niso vplivale na presojo, da gre za kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je v okvir zakonskega znaka "drugo spolno dejanje" že umestilo otipavanje in stiskanje oškodovankinih prsi in zadnjice;⁹ držanje za roke in objemanje okoli vratu, poljubljanje po licu oziroma obrazu in gnetenje kolena med moškim in žensko;¹⁰ kot tudi dotikanje oškodovankinih prsi in spolovila prek oblačil ter hkratno obdolženčevo komentiranje, da ima oškodovanka lepe prsi.¹¹ Sprejeto stališče je tudi, da se ravnanje storilca, ki izpolnjuje zakonske znake temeljne (oziroma kvalificirane) oblike kaznivega dejanja in hkrati tudi zakonske znake njegove privilegirane oblike, pravno opredeli po težji obliki kaznivega dejanja.¹²

13Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi, da je oškodovanko otipaval po golih prsih in prek oblačil po mednožju, brez dvoma ustreza konkretizaciji "drugih spolnih dejanj" in s tem pravni opredelitvi po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Navajanje vložnikov, da so bili telesni stiki kratki in omejeni ter izvršeni prek oblačil, na pravno presojo nima nobenega vpliva. Zahteva ne more uspeti niti z zatrjevanjem, da je šlo pri nekaterih obsojenčevih ravnanjih za besedna nagovarjanja oškodovanke brez fizičnega stika, saj so vse obsojenčeve inkriminirane izjave konsumirane v kriminalni količini težje oblike kaznivega dejanja, zato pravna opredelitev po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 ne pride v poštev. Vložniki trdijo še, da bi bilo treba iz opisa dejanja izpustiti obsojenčevo izjavo o tem, kako bi bilo z oškodovanko v postelji, češ da gre za nejasno in semantično večpomensko izjavo, na podlagi katere ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila spolno motivirana. Vrhovno sodišče lahko v tej zvezi z ozirom na zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ugotovi le, da spada ugotavljanje in utemeljevanje, da je obsojenec izvršitvena ravnanja storil z namenom zadovoljevanja spolnih potreb (vključno z razjasnjevanjem, da so bile obsojenčeve izjave spolno motivirane), v obrazložitev sodbe in ne v njen izrek,¹³ medtem ko sodijo vsa ostala izvajanja vložnikov, ki razpravljajo o dejanskem pomenu obsojenčevih izjav, v sklop uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v tem postopku ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Vrhovno sodišče ne more sprejeti očitkov vložnikov, da se sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni dovolj konkretno opredelilo do pritožbenih navedb glede konkretizacije zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja in pravilne pravne opredelitve obravnavanega dejanja. Zahteva v tem delu zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave RS, čeprav gre lahko po vsebini kvečjemu za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki instančnemu sodišču nalaga dolžnost, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je svoji zakonski dolžnosti v obravnavani zadevi zadostilo z razlogi v 5. in 6. točki obrazložitve sodbe, ko je razgrnilo konkretne okoliščine obravnavanega primera in jih povezalo z obstoječo materialnopravno zakonodajo ter sodno prakso, zato ne drži, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek, da razlogi drugostopenjske sodbe v 6. točki razkrivajo pristransko, neosnovano oziroma arbitrarno odločanje. Rdeča nit pritožbenega vrednotenja v tem delu je ugotovitev, da je obsojenec oškodovanko nagovarjal z besedami, ki imajo očiten seksualni pomen (tj. nagovarjanje k slačenju in medsebojnemu dotikanju), medtem ko je tudi obsojenčeve izjave "kako bi bilo z njo v postelji" glede na oškodovankino (v razlogih sodbe določno povzeto) izpovedbo mogoče razumeti kot spolno konotirane in usmerjene k poseganju v oškodovankino spolno nedotakljivost. Vložniki citirajo posamezne izseke iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, češ da so posplošeni, absurdni in izrazito pristranski, vendar je v njihovih očitkih mogoče prepoznati samo ostro nasprotovanje drugostopenjski razsoji, ne pa utemeljenega uveljavljanja katere izmed kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

Glede predloga za postavitev novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije

15Pretežni del zahteve je namenjen utemeljevanju, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi postaviti novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije, s katerim bi se lahko razjasnile okoliščine, relevantne za presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe oziroma njen psihološki profil. Osrednji razlog za angažiranje novega sodnega izvedenca je po stališču zahteve v tem, da je podan dvom v nepristranskost sodne izvedenke Jožice Barborič, ker je oškodovanko predhodno že obravnavala v drugem (družinskem) postopku in si na tej podlagi vnaprej oblikovala mnenje o njeni osebnosti. Vložniki se navezujejo predvsem na okoliščino, da je oškodovankina mati C. C. v postopku izdelave izvedenskega mnenja v družinskem sojenju (leta 2008) oškodovanko opisala kot pridno, ustrežljivo in ubogljivo, medtem ko naj bi se v kazenskem postopku z izvedenimi dokazi oškodovankina osebnost pokazala za drugačno. Vložniki trdijo, da je predhodna interakcija sodne izvedenke z oškodovanko v nasprotju z zahtevo po objektivnosti in strokovni nevtralnosti izvedenca, zaradi česar je okrnjen videz njene nepristranskosti, obramba pa je podvomila tudi o pravilnosti in strokovnosti podanega izvedenskega mnenja.

16Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja v kontekstu povzetih očitkov več kršitev zakona, Ustave RS in EKČP.

17Prvič, vložniki zatrjujejo kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in izrecno trdijo, da bi morala biti sodna izvedenka Jožica Barborič zaradi svoje pristranskosti izločena. V tej zvezi je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo (51. točka obrazložitve), da obramba med sojenjem ni nikdar zahtevala izločitve postavljene sodne izvedenke v smislu 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, zato je z zavzemanjem za izločitev postavljene sodne izvedenke glede na drugi odstavek 41. člena ZKP prekludirana. Vložniki sodišču druge stopnje zaradi takšne presoje očitajo samovoljnost, češ da je predlog obrambe jasno meril na postavitev drugega sodnega izvedenca (zaradi česar naj bi bilo nerelevantno, da niso zahtevali izločitve postavljene sodne izvedenke), vendar ta izvajanja ne morejo utemeljiti smiselno zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno razločilo med vsebinskim zavzemanjem pritožnikov za izločitev sodne izvedenke (51. točka obrazložitve) in prizadevanji obrambe za postavitev drugega sodnega izvedenca (53. točka obrazložitve), zato kritika instančne presoje, pri kateri se je sodišče druge stopnje opredelilo (tudi) do smiselno zatrjevane kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ni utemeljena.

18Drugič, vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in več kršitev določb Ustave RS (konkretneje kršitev 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS) ter 6. člena EKČP, ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili predlog obrambe za postavitev drugega sodnega izvedenca. Pri tem trdijo, da zavrnitev dokaznega predloga v razlogih sodbe ni (dovolj jasno in koherentno) obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19Vrhovno sodišče soglaša najprej s presojo pravnomočne sodbe, da okoliščina, da je sodna izvedenka Jožica Barborič pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca (34. in 35. točka prvostopenjske v zvezi z 51. in 53. točko drugostopenjske sodbe). Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve.¹⁴ V okoliščinah obravnavanega primera procesni podatki razkrivajo, da sodna izvedenka z oškodovanko ni imela nobenih zasebnih stikov, temveč se je z njo seznanila izključno pri opravljanju kliničnopsihološkega izvedenskega dela najprej v nepravdnem (v letu 2009) in nato še v kazenskem postopku (v letu 2014). Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodna izvedenka na zaslišanju na glavni obravnavi pojasnila svojo vlogo v nepravdnem postopku, v katerem je odgovarjala na povsem druga vprašanja kot v kazenskem postopku (34. točka prvostopenjske sodbe), njena predhodna angažiranost v svojstvu sodne izvedenke pa je doprinesla (zgolj) k temu, da je imela v kazenskem postopku na voljo več podatkov za izdelavo celovitega mnenja (49. točka drugostopenjske sodbe). Sodna izvedenka je zaslišana opisala tudi kliničnopsihološko obravnavo oškodovanke v kazenskem postopku, v katerem je bilo izvedensko mnenje izdelano s pomočjo psihološke eksploracije, pregleda oškodovanke (vključno s klinično psihološkim intervjujem) ter z uporabo psihodiagnostičnih preizkušanj (30. točka prvostopenjske sodbe), kar vse kaže, da je mnenje podala na podlagi obširnega zbira podatkov. Glede na opisane okoliščine obravnavane zadeve izvedenkino predhodno sodelovanje v nepravdnem postopku tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo takšnega obsega in narave, da bi pri povprečnemu objektivnemu opazovalcu lahko vzbudilo dvom v njeno nepristranskost, zato nakazovanje vložnikov na kršitev jamstva enakega varstva pravic ne more biti uspešno.¹⁵

20Sodišči prve in druge stopnje sta pri vsebinski presoji predloga obrambe za postavitev drugega sodnega izvedenca kliničnopsihološke stroke utemeljeno izhajali iz kriterijev 257. in 258. člena ZKP, ki določata, kdaj sodišče postavi drugega sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno analiziralo mnenje sodne izvedenke Jožice Barborič, ga pretreslo tudi z vidika strokovnega mnenja dr. Igorja Areha in kritično ovrednotilo ter končno presodilo, da je mnenje jasno, popolno in da v njem ni nejasnosti ali pomanjkljivosti, ki bi narekovale postavitev drugega sodnega izvedenca (29. do 35. točka prvostopenjske sodbe). Poudarilo je tudi, da zgolj nestrinjanje stranke z izdelanim izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega sodnega izvedenca, čemur vse je obrazloženo pritrdilo sodišče druge stopnje (53. točka v zvezi z 48. do 50. točko drugostopenjske sodbe). Sodišči sta skozi razloge sodbe med ostalim vsebinsko presojali tudi trditve obrambe, ki se nanašajo na utemeljevanje dvoma o pravilnosti podanega mnenja postavljene sodne izvedenke zaradi njenega predhodnega sodelovanja v nepravdnem postopku oziroma zatrjevane pristranskosti (35. točka prvostopenjske in 53. točka drugostopenjske sodbe), vendar v pravilnost podanega izvedenskega mnenja nista podvomili. Zahteva za varstvo zakonitosti ob takšni presoji nižjih sodišč ne more uspeti s tezo, da je predhodno sodelovanje sodne izvedenke v nepravdnem postopku v tolikšni meri okrnilo njeno nepristranskost, da je podan dvom o pravilnosti njenega izvedenskega mnenja in s tem razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Kolikor pa vložniki vztrajajo, da mnenje sodne izvedenke ni bilo (vsebinsko) pravilno, s tem prehajajo v polje uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

21Vrhovno sodišče ne more sprejeti očitkov, da sta sodišči prve in druge stopnje pavšalno oziroma pomanjkljivo obrazložili, zakaj ocenjujeta mnenje sodne izvedenke Jožice Barborič za jasno, popolno in pravilno. Sodišče prve stopnje je natančni analizi in presoji izvedenskega mnenja namenilo obširno vsebinsko obrazložitev (29. do 35. točka prvostopenjske sodbe), ki ji je argumentirano in skladno s standardom obrazloženosti instančnih odločb pritrdilo tudi višje sodišče (48. do 53. točka drugostopenjske sodbe). Sodišči sta ocenili življenjsko logičnost in strokovno prepričljivost izvedenkinih argumentov ter skladnost njenih dognanj z ostalimi izvedenimi dokazi, mnenje sodne izvedenke pa obrazloženo preizkusili tudi z vidika kritik strokovnjaka na strani obrambe. Vložniki se z razlogi pravnomočne sodbe ne strinjajo, vendar to ne more utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ali kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju, saj sta prvo- in drugostopenjska obrazložitev koherentni in konsistentni ter nudita jasen vpogled v razloge, ki so sodišči vodili k zavrnitvi predloga za postavitev drugega sodnega izvedenca.

22Tretjič, vložniki trdijo, da obrambi v konkretni zadevi "ni bilo omogočeno pridobiti drugega, neodvisnega strokovnega mnenja," kar naj bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ta očitek je neutemeljen, saj je v kazenskem postopku sodeloval strokovnjak na strani obrambe (dr. Igor Areh), ki je izdelal strokovno mnenje in bil na glavni obravnavi tudi neposredno zaslišan, sodišči pa sta se do njegovega mnenja, kot že pojasnjeno, tudi vsebinsko opredelili in argumentirali, zakaj ni uspelo vnesti dvoma v pravilnost in popolnost mnenja sodne izvedenke Jožice Barborič. Zatrjevanje vložnikov, da v postopku niso imeli realnih možnosti za enakopravno izpodbijanje izvedenskega mnenja sodne izvedenke, glede na pojasnjeno torej ni utemeljeno.

23Četrtič, vložniki v zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega sodnega izvedenca prepoznavajo tudi vrsto drugih kršitev s sklicevanjem na sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva. V razlogih pravnomočne sodbe ni najti elementov vnaprejšnje dokazne ocene, temveč (izključno) obrazloženo vrednotenje izvedenskega mnenja v kontekstu ostalih izvedenih dokazov, s čimer sta sodišči izključili vsakršen razlog za postavitev novega izvedenca po 257. in 258. členu ZKP. Tudi citirana sodba ESČP v zadevi Bönisch proti Avstriji s konkretno zadevo ni primerljiva, saj je obravnavala procesno situacijo, ko se je kazenski pregon sprožil zaradi obremenilnega poročila osebe, ki je bila kasneje postavljena za izvedenca, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Neutemeljeni so nadalje očitki, da obsojenec v kazenskem postopku ni imel učinkovitih možnosti za izvrševanje svoje obrambe, saj je lahko neposredno zasliševal sodno izvedenko, ji zastavljal vprašanja ter njeno mnenje izpodbijal z mnenjem lastnega strokovnjaka. Sodišči prve in druge stopnje pri zavrnitvi predloga za postavitev novega sodnega izvedenca nista izhajali iz domneve krivde, nenazadnje pa tudi ne drži, da sodišči ne bi odločili o predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca ali da ne bi navedli razlogov za svojo odločitev. Vrhovno sodišče zato vse očitke, ki merijo na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev obsojenčevih temeljnih ustavnih jamstev in poštenega sojenja, kot neutemeljene zavrača.

Glede ostalih zatrjevanih kršitev

24V jedru preostalih zatrjevanih kršitev je zlasti utemeljevanje, da se višje sodišče ni dovolj argumentirano opredelilo do pritožbenih navedb obrambe, s katerimi je skušala pritožba v bistvenem omajati verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Vložniki menijo, da je v pritožbenem postopku ostalo neodgovorjeno oziroma v nezadostni meri pojasnjeno, zakaj je sodišče kljub razhajanju v oškodovankinih izjavah verjelo njeni izpovedbi, manjko tehtne drugostopenjske obrazložitve pa prepoznavajo tudi glede pritožbenih očitkov o vsebini posnetka pogovora med obsojencem in oškodovanko; o okoliščinah naznanitve in prijave kaznivega dejanja ter začetka kazenskega postopka; o selekciji obtožb s strani državnega tožilca; ter o pomislekih strokovnjaka dr. Areha v mnenje postavljene sodne izvedenke. Sodišču druge stopnje očitajo, da je pavšalno in brez ustreznih pojasnil pritrdilo prvostopenjski obrazložitvi, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP.

25Povzeti očitki pomenijo po svoji vsebini prvenstveno zatrjevanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS), ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje je po uveljavljenih stališčih (ustavno)sodne prakse drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Sodišče druge stopnje se ni dolžno vselej izrecno opredeljevati do pritožbenih navedb, niti ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazloženosti instančne odločbe bo zadoščeno tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo,¹⁶ čemur razlogi sodbe sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostijo. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se vložniki z instančno presojo ne strinjajo, vendar to ne pomeni, da je sodba vsebinsko prazna oziroma pomanjkljivo obrazložena.

26Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe prepoznalo določena razhajanja v oškodovankinih izjavah in jih tudi obširno naslovilo (13. točka drugostopenjske sodbe in naslednje), a je obenem obrazloženo presodilo, da nimajo kvarnega vpliva na presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe o obsojenčevih inkriminiranih ravnanjih. Dovolj argumentirano je pojasnilo, zakaj vsebina posnetka pogovora med oškodovanko in obsojencem za slednjega ni razbremenilna (36. točka drugostopenjske sodbe), kot tudi, da ravnanje socialne delavke D. D. v septembru 2012, ko ni po uradni dolžnosti naznanila kaznivega dejanja, ne vpliva na presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe (31. točka drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje ni prezrlo pritožbenega razpravljanja o vsebini oškodovankine izpovedbe, ko naj bi v preiskavi govorila o tem, da jo je "zvlekel" v posteljo, na glavni obravnavi pa da jo je "dal" na posteljo (23. točka drugostopenjske sodbe), niti pomislekov strokovnjaka dr. Areha glede izvedenskega mnenja sodne izvedenke Jožice Barborič (49. točka drugostopenjske sodbe s sklicevanjem na obširne razloge prvostopenjske sodbe). Opredelilo se je tudi do relevantnih okoliščin naznanitve obravnavanega kaznivega dejanja (zlasti 31. in 37. točka drugostopenjske sodbe) ter do procesnorelevantnega dejstva, da sodišče odloča (samo) v mejah obtožbe (12. točka drugostopenjske sodbe). Obširna obrazložitev drugostopenjske sodbe v povezavi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje razkriva, da je temelj vseh očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti pravzaprav vsebinsko nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

27V sklop uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodijo tudi navedbe vložnikov, da je sodišče druge stopnje "protispisno" povzelo, da je oškodovanka konsistentno opisovala obsojenčeva ravnanja, ko naj bi jo skušal zvleči v posteljo. Izvajanja v zahtevi niso usmerjena v utemeljevanje, da je sodišče napačno reproduciralo vsebino listin v spisu, temveč v pojasnjevanje, da so bile oškodovankine izjave neresnične, s čimer nasprotujejo dokazni presoji nižjih sodišč. Enako velja za trditve, da je protispisen zaključek sodišča druge stopnje o vsebini posnetka pogovora med obsojencem in oškodovanko, saj vložniki tudi v tem delu polemizirajo z dokazno oceno pravnomočne sodbe o vsebini dokaza, kar ne more utemeljiti nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Končno so tudi trditve zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili načelo objektivne presoje dokazov (8. člen ZKP), izključno posledica nestrinjanja z dokaznim vrednotenjem pravnomočne sodbe in s tem predmet uveljavljanja razloga, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP v tem postopku ni dovoljen.

28Vložniki sodišču druge stopnje očitajo še kršitev domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo pri presoji vsebine izpovedbe priče E. E., s čimer ne morejo uspeti. Njihove navedbe se osredotočajo na eno poved iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, prezrejo pa celotno vsebino 32. točke drugostopenjske sodbe, ki ne razkriva nobene spoznavne stiske sodišč pri presoji vsebine tega dokaza samostojno ali v povezavi z ostalimi dokazi v spisu.

29Sklepno vložniki uveljavljajo, da sodišče druge stopnje ni opravilo javne seje, čeprav bi bila navzočnost obsojenca in njegovega zagovornika koristna za razjasnitev stvari. Podatki kazenskega spisa v tej zvezi razkrivajo, da obsojenec oziroma njegovi zagovorniki v pritožbi niso zahtevali, da se jih o seji obvesti, medtem ko predsednik senata oziroma senat višjega sodišča očitno ni ocenil, da je njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, zato kršitev prvega odstavka 378. člena ZKP v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

C.

30Vrhovno sodišče je po navedenem, ko ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvami določb Ustave RS in EKČP, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

31Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR, ki je odmerjena po tar. št. 7115 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so razvidne iz razlogov pravnomočne sodbe, ter okoliščin konkretnega kazenskega postopka.

32Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 90/2010 z dne 14. 10. 2010.
³ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46/99 z dne 13. 2. 2003, I Ips 287/2000 z dne 23. 12. 2015, I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6238/2011 z dne 13. 6. 2019.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023, enako tudi I Ips 40934/2014-124 z dne 6. 4. 2017 s sklicevanjem na relevantno strokovno literaturo.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46/99 z dne 13. 2. 2003.
⁷ Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 45826/2012-169 z dne 26. 11. 2015 in I Ips 27878/2013 z dne 22. 4. 2021.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40923/2021 z dne 10. 4. 2025.
¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54859/2018 z dne 24. 9. 2025.
¹² L. Bavcon, A. Šelih: Kazensko pravo - splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 214. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 9556/2010-113 z dne21.4. 2011 in I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023.
¹³ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40923/2021 z dne 10. 4. 2025, enako že sodba I Ips 411/2005 z dne 25. 5. 2006, med najnovejšimi pa sodba I Ips 54859/2018 z dne 24. 9. 2025.
¹⁴ Prim. sodbo ESČP v zadevi Pullar proti Združenemu kraljestvu (prit. št. 22399/93) z dne 10. 6. 1996 (38. točka obrazložitve), za relevantna merila presoje glej tudi sodbo v zadevi Kristiansen proti Norveški (prit. št. 1176/10) z dne 17. 12. 2015 (50. točka obrazložitve).
¹⁵ Kot je presodilo Ustavno sodišče RS, sta stranki v kazenskem postopku lahko enakopravni le, če je izvedenec nepristranski; pristranskost izvedenca pa bi pomenila kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS. Tako sklep Ustavnega sodišča RS U-I-314/05-7 z dne 14. 6. 2007 (4. točka obrazložitve).
¹⁶ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016, I Ips 52008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 46665/2010-133 z dne 17. 4. 2014 in druge. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.