VSL Sodba in sklep I Cp 78/2024

- Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61807/2016 z dne 13. 6. 2016 se v celotnem še nerazveljavljenem delu razveljavi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 4.247,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2016 dalje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.039,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje."

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 718,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: razveljavilo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61807/2016 s 13. 6. 2016 za znesek 2.980,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdni postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka), ustavilo postopek za znesek 2.980,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61807/2016 s 13. 6. 2016 glede glavnice v znesku 4.247,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov v znesku 186 EUR ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.247,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.282,83 EUR (IV. točka izreka).

2Tožnica vlaga pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Opozarja, da je sodišče 6. 6. 2019 zaključilo glavno obravnavo, izpodbijano sodbo pa je izdalo šele 11. 8. 2023, torej po več kot štirih letih. S tem je bistveno kršilo prvi odstavek 11. člena ZPP.

Sodba je nerazumljiva in konfuzna. Iz nje ne izhaja, čigave navedbe sodišče povzema, določene navedbe so povzete nepravilno, prav tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno ugotovilo, da je temelj vtoževane terjatve pogodba s 3. 2. 2016 in ne kreditna pogodba z 12. 9. 2000. Terjatev po tej pogodbi se je na podlagi cesijskih pogodb večkrat prenesla na nove upnike, ki so s tožencem sklepali pogodbe o poravnavi dolga ter se dogovorili o načinu odplačila prenesene terjatve. Ni šlo za novo financiranje, zato je zmoten zaključek, da sta pogodbi o poravnavi dolga z 8. 11. 2006 in 14. 1. 2013 novaciji. S tema pogodbama je bilo glede terjatve po kreditni pogodbi z 12. 9. 2000 le spremenjeno določilo o roku in načinu izpolnitve ter dosežen sporazum o novih obrestih.

Zmotna je ugotovitev, da bi A.-X., d. o. o., pred sklenitvijo pogodb o poravnavi dolga morala imeti dovoljenje za opravljanje potrošniškega kreditiranja iz takrat veljavnega 22. člena Zakona o potrošniških kreditih². Ni namreč nastopala v vlogi dajalca kredita. Posledično je zmoten tudi zaključek o ničnosti omenjenih pogodb.

Ni mogoče govoriti o zastaranju dolga, ker je bilo to s sklenitvijo pogodb z 8. 11. 2006 in 14. 1. 2013 pretrgano. Navedeni pogodbi tudi nista bili novi kreditni pogodbi, zato zanju ne veljajo določbe ZPotK glede odstopa od pogodbe. Relevantna sta le 4. člena obeh pogodb, ki za odstop ne predvidevata dodatnega roka za izpolnitev.

3Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica kot cesionarka od toženca zahteva plačilo obveznosti po kreditni pogodbi, ki jo je kot kreditojemalec sklenil z Banko A., d. d., (cedentko) kot kreditodajalko. Toženec svoje kreditne obveznosti namreč ni v celoti poravnal.

6Iz relevantnih dejanskih ugotovitev v izpodbijani odločbi izhaja:

- da je Banka A., d. d., s tožencem 12. 9. 2000 sklenila kreditno pogodbo, s katero mu je odobrila posojilo v znesku 1.995.000 SIT z dobo vračanja 60 mesecev in dogovorjeno temeljno spreminjajočo se obrestno mero, povišano za 7,3 % letno realno obrestno mero;

- da je Banka A., d. d., terjatev po navedeni kreditni pogodbi s cesijsko pogodbo prenesla na A.-X., d. o. o., o čemer je toženca obvestila z dopisom z 10. 2. 2006;

- da je toženec družbo A.-X., d. o. o., 26. 10. 2006 zaprosil za sklenitev nove pogodbe z daljšim rokom odplačevanja;

- da je A.-X., d. o. o., s tožencem 8. 11. 2006 sklenila pogodbo o poravnavi dolga, s katero sta se dogovorila, da bo toženec tej družbi odplačal znesek neplačane glavnice, obresti in stroškov po kreditni pogodbi v skupni višini 2.158.283,55 SIT kot novi glavnici, z dobo vračanja 60 mesecev in spremenljivo obrestno mero 7,14 %;

- da je A.-X., d. o. o., s tožencem 14. 1. 2013 sklenila novo pogodbo o poravnavi dolga, s katero sta se dogovorila, da bo toženec tej družbi odplačal znesek neplačane glavnice in obresti ter stroškov po kreditni pogodbi v skupni višini 7.300,40 EUR kot novi glavnici, z dobo vračanja 59 mesecev in spremenljivo obrestno mero 4,5 %;

- da A.-X., d. o. o., ob sklenitvi pogodb z 8. 11. 2006 in 14. 1. 2013 ni imela dovoljenja za opravljanje potrošniškega kreditiranja;

- da je na podlagi redne likvidacije družbe A.-X., d. o. o., vse njeno neprodano premoženje 1. 10. 2014 postalo last Banke A., d. d.;

- da je Banka A., d. d., s tožnico 3. 2. 2016 sklenila pogodbo, s katero ji je prodala terjatev do toženca po pogodbi z 12. 9. 2000;

- da je tožnica dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja dobila 22. 6. 2018; in

- da niti Banka A., d. d., niti A.-X.,d. o. o., v zvezi s pogodbami z 12. 9. 2000, 8. 11. 2006 in 14. 1. 2013 nista toženca pozivali k predčasni poravnavi zapadlih obveznosti niti od pogodb nista izrecno odstopili.

7Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji zaključek sodišča prve stopnje, da:

- sta pogodbi o poravnavi dolga z 8. 11. 2006 in s 14. 1. 2013 po vsebini novaciji (323. člen Obligacijskega zakonika³), ker je bil dogovorjen nov predmet obveznosti (pri pogodbi z 8. 11. 2006 glavnico predstavljajo zapadli in obroki

(z obrestmi) ter nezapadli obroki, na novo je bila dogovorjena obrestna mera in rok plačila; pri pogodbi s 14. 1. 2013 pa novo oblikovana glavnica zajema tudi dolgovane obresti po pogodbi z 8. 11. 2006 in stroške);

- bi A.-X., d. o. o., ob sklenitvi pogodbe 8. 11. 2006 morala imeti dovoljenje za opravljanje potrošniškega kreditiranja, ker ima skladno s 421. členom OZ enake pravice in obveznosti, kot jih je do odstopa imel odstopnik. Ker dovoljenja ni imela, je pogodba z 8. 11. 2006 nična (21. člen ZPotK), posledično pa nima učinkov niti pogodba s 14. 1. 2013 (prvi odstavek 326. člena OZ);

- pogodba s 3. 2. 2016 ni nična, ker je Banka A., d. d., subjekt iz četrtega odstavka 20. člena Zakona o potrošniških kreditih⁴;

- je obveznost po pogodbi z 12. 9. 2000 zastarala, ker bi petletni zastaralni rok za plačilo 60-te anuitete potekel septembra 2012, kar pomeni, da bi najkasneje takrat zastarala celotna neplačana obveznost toženca (346. člen OZ).

8Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti.⁵ Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oz. ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih. Pri tem je zmoten zaključek sodišča, da so del glavnice po pogodbi z 8. 11. 2006 predstavljale tudi toženčeve nezapadle obveznosti, ker so vsi obroki po kreditni pogodbi z 12. 9. 2000, s katero je bila dogovorjena doba odplačevanja 60 mesecev, zapadli v plačilo najkasneje 31. 10. 2005, torej pred sklenitvijo pogodbe z 8. 11. 2006.

9Šlo je torej za nov dogovor o stranskih modalitetah kreditne pogodbe, ki ne pomeni novacije (drugi odstavek 323. člena OZ). Poleg tega se pri generičnih stvareh (kot je denar) lahko govori o spremembi glavnega predmeta le, če predmet določene vrste nadomesti predmet druge vrste.⁶ Za tak dogovor pa v tej zadevi ni šlo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo.

10Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da mora biti med strankama novacijske pogodbe izrecno izražena volja, da se opravi novacija (animus novandi).⁷ Ta se ne domneva (324. člen OZ). Gre za nujen pogoj za obstoj novacije in torej za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

11Materialnopravno zmoten je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je pogodba z 8. 11. 2006 nična, ker bi družba A.-X., d. o. o., ob njeni sklenitvi morala imeti dovoljenje za opravljanje potrošniškega kreditiranja.

12ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vendar ni upoštevalo, da morata biti oba pogoja, torej nasprotje z zakonom in to, da je določilo v škodo potrošnika, izpolnjena kumulativno. V tej zadevi nista. Toženec je med postopkom sicer navajal, da je bila pogodba z 8. 11. 2006 sklenjena v njegovo škodo, a svojih navedb ni pojasnil. Po stališču pritožbenega sodišča podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti in znižanje obrestne mere za dolžnika praviloma pomenita ugodnost, ne oškodovanja.⁸ Smiselno enak zaključek glede tega, da pogodba z 8. 11. 2006 ni nična, izhaja tudi iz določb Zakona o varstvu potrošnikov⁹ (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK).

13Utemeljen je pritožbeni očitek, da terjatev tožnice zaradi sklenitve pogodbe z 8. 11. 2006 ni zastarana. Ta pogodba je po vsebini pogodba o pripoznavi dolga (364. člen OZ), ki pretrga zastaranje, zaradi česar zastaralni rok začne teči znova.¹⁰ Dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti je namreč konkludentno dejanje, ki pomeni pripoznavo dolga.¹¹ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zastaranja oprlo na pravilno materialnopravno podlago (346. člen OZ), ki določa petletni zastaralni rok. Zaradi materialnopravno zmotne ugotovitve o ničnosti pogodbe z 8. 11. 2006 pa je zmotno ugotovilo trenutek začetka teka zastaralnega roka.

14Toženec se je svojo kreditno obveznost zavezal vračati obročno¹². Njegova obveznost predstavlja celoto, kar pomeni, da je ena obveznost z obroki kredita razdeljena na več delov.¹³ Zato je začetek teka zastaralnega roka potrebno presojati od zapadlosti celotnega kredita v plačilo. Zastaralni rok je pričel teči prvi dan po zapadlosti zadnjega obroka toženčeve obveznosti¹⁴ - po izteku dobe 60-ih mesecev, ki so bili dogovorjeni s pogodbo z 8. 11. 2006, torej šele z začetkom decembra 2011. Ob vložitvi predloga za izvršbo 13. 6. 2016 zastaralni rok zagotovo še ni iztekel, zato je zahtevku tožnice potrebno ugoditi.

15Do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi tožnica graja razloge sodišča prve stopnje (glede časa, potrebnega za izdajo sodbe, pravne narave pogodbe s 14. 1. 2013, obligatornosti dovoljenja za opravljanje poslov potrošniškega kreditiranja ob sklenitvi pogodbe s 14. 1. 2013, vloge A.-X., d. o. o., kot dajalke kredita, pretrganja zastaranja s pogodbo s 14. 1. 2013 in odstopa od sklenjenih pogodb) se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje, ker ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ugoditev tožbenemu zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve. Glede na uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v deležu 59 % (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 158. člena ZPP). Ti znašajo 1.039,83 EUR¹⁵ (200 točk za predlog za izvršbo po tar. št. 27/1, OT, 400 točk za tožbo po tar. št. 18/1 Odvetniške tarife¹⁶, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT, 400 točk za zastopanje na naroku dne 25. 3. 2019 po tar. št. 20/1 OT, 200 točk za zastopanje na naroku dne 5. 6. 2019 po tar. št. 20/2 OT, 120 točk za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT, 25,2 točke za materialne stroške po 11. čl. OT, 114,70 EUR (310 km x 0,37 EUR/km) za potne stroške pooblaščenca po 10. čl. OT, vse povečano za 22 % DDV in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, ter 345 EUR za sodno takso za izvršilni in pravdni postopek; priglašeni stroški za poizvedbe, prejem sklepa in obvestilo so že zajeti v nagradi za sestavo tožbe). Toženec mora te stroške tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (299. člen OZ).

17Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep v III. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61807/2016 s 13. 6. 2016 v celotnem še nerazveljavljenem delu¹⁷ razveljavilo, tožbenemu zahtevku ugodilo¹⁸ in odločilo, da mora toženec tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

18Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je toženec, skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka v višini 718,32 EUR (500 točk oziroma 300 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 345 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (299. člen OZ).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Ur. l. RS, št. 70/00 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPotK.
³ Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ.
⁴ Ur. l. RS, št. 59/10; v nadaljevanju ZPotK-1.
⁵ M. Juhart, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 420.
⁶ Prav tam.
⁷ M. Juhart, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 423.
⁸ Prim. smiselno VSRS sodba III Ips 24/2014 z dne 7. 4. 2015.
⁹ Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.
¹⁰ V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 455.
¹¹ V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 501.
¹² Pravdni stranki sta obroke sicer nepravilno poimenovali 'anuitete', kljub temu, da iz neprerekane trditvene podlage tožnice izhaja, da je bila z vsemi tremi pogodbami (iz leta 2000, 2006 in 2013) dogovorjena spremenljiva obrestna mera, kar že pojmovno izključuje zaključek, da so bile dogovorjene anuitete, ki morajo biti zneskovno enake (prim. VSRS sodba II Ips 273/2006 z dne 9. 4. 2009, VSRS sodba II Ips 573/2003 z dne 10. 11. 2004 in drugi) - ob spremenljivi obrestni meri namreč zagotovo niso. Ni bistveno, kako stranka poimenuje določen dogovor, ampak kakšna je njegova resnična vsebina in pravna kvalifikacija.
¹³ Prim. VSL sodba I Cpg 380/2013 z dne 2. 4. 2014, VSM sodba I Cp 603/2008 z dne 16. 9. 2008 in drugi.
¹⁴ Prim. VSRS sodba 50/2009 z dne 30. 8. 2012, VSRS sodba II Ips 273/2006 z dne 9. 4. 2009, VSRS sodba II Ips 185/2001 z dne 8. 11. 2001, VSL sodba I Cpg 380/2013 z dne 2. 4. 2014, VSM sodba I Cp 603/2008 z dne 16. 9. 2008 in drugi.
¹⁵ 59 % od celotnih priznanih stroškov v višini 1.762,42 EUR.
¹⁶ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015 s spremembami in dopolnitvami do 22/19, v nadaljevanju OT.
¹⁷ Prvi, tretji in četrti odstavek izreka.
¹⁸ Prim. VSL sodba II Cp 1647/2020 z dne 15. 10. 2020.