VSM Sodba IV Kp 40101/2018

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče.

II. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 40101/2018 z dne 21. 9. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko B. B. je v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 5.729,55 EUR, dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je sodno takso v znesku 112,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah.

2Zoper takšno sodbo se pritožujeta tako zagovornik obdolženca kot tudi državni tožilec, in sicer:

- obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat;

- okrožni državni tožilec svétnik (v nadaljevanju državni tožilec) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v opisu kaznivega dejanja po spremenjenem obtožnem predlogu Kt/12111/2018 z dne 13. 2. 2023, obdolžencu pa izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, prav tako pa naj mu izreče še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas šest mesecev.

3Zagovornik in državni tožilec sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorila, saj se z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi nasprotne stranke ne strinjata in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne.

4Zagovornik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče zagovornika in obdolženca obvesti o seji pritožbenega sodišča, ni pa navedel nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo, zakaj bi bila njuna udeležba na seji pritožbenega senata koristna za razjasnitev stvari. Vprašanje udeležbe v pritožbenem postopku zoper odločbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku je urejeno v 445. členu ZKP, kjer je določeno, da pritožbeno sodišče obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Pritožnik, ki se v skrajšanem postopku želi udeležiti pritožbene seje, mora tako z navedbo konkretnih razlogov in argumentov prepričati pritožbeno sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in pojasniti, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj bo sodišče zavezano, da obdolžence in zagovornike obvesti o seji. Takšnih razlogov zagovornik ni niti navajal, še manj pa izkazal. Ker predsednica senata in senat nista ugotovila okoliščin, zaradi katerih bi bila navzočnost strank na seji pritožbenega senata koristna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

5Pritožbi sta neutemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno v odločbi o kazenski sankciji spremeniti po uradni dolžnosti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

6Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe glede obstoja vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico nejasni in v nasprotju z razlogi o vsebini listin, predvsem z vsebino izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. C. C., česar zagovornik podrobneje ne obrazloži. Zagovornik s takšnimi posplošenimi navedbami ne more uspeti, saj ima po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodbe v točkah 16 in 17 obrazložitve jasne, natančne in določne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o obstoju vzročne zveze med obdolženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, pri čemer se je posebej opredelilo tudi do vprašanja pretrganja vzročne zveze. S tem v zvezi je namreč argumentirano pojasnilo, zakaj ravnanje D. D., ki je tudi sam kršil cestnoprometne predpise, vzročne zveze ni pretrgalo. Ti razlogi prvostopenjskega sodišča so razumljivi in jasni ter nikakor niso v nasprotju z listinami v spisu, kot to pavšalno zatrjuje zagovornik. Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb glede vprašanja vzročne zveze pa je razbrati, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, kar je predmet samostojnega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bo podrobneje obrazložen v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

Glede kršitev kazenskega zakona

7Zagovornik tudi meni, da dejanje iz opisa sploh ni kaznivo dejanje, ker je v opisu posameznih kršitev določb Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) izostal opis konkretne kršitve, ki bi predstavljala kršitev posamezne določbe ZPrCP, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan.¹ V obravnavanem primeru je v opisu kaznivega dejanja jasno navedeno, katere določbe ZPrCP je obdolženec prekršil s svojim ravnanjem, in sicer prvi odstavek 98. člena ZPrCP, 2. točko prvega odstavka 54. člena ZPrCP ter prvi in drugi odsta, ko so v opisu navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve navedenih dopolnilnih norm, zato zagovornik s svojimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v pomanjkljivost opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne more uspeti. Prvi odstavek 98. člena ZPrCP določa, da morajo udeleženci v cestnega prometa ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, kršitev te določbe pa je obdolžencu v nadaljevanju konkretizirana z očitkom, da ni upošteval prometnih znakov pokončnih bočnih ovir, ki označujejo ovire in dela v cestnem prometu in fizično onemogočajo prehajanje na drug smerni pas, in namesto, da bi vozil v skladu s prometno signalizacijo po desnem voznem pasu levega smernega vozišča, je začel polkrožno obračati. Zagovornik je sicer mnenja, da je opis kaznivega dejanja v tem delu pomanjkljiv, ker prometni znak bočna ovira ne prepoveduje prehoda na drugo smer vozišča, vendar s takšnimi pritožbenimi izvajanji zgolj podaja lastno razlago prometnega znaka bočna ovira in ponuja svoj pogled na obstoj kršitve cestnoprometnih predpisov, s čimer pa ne more uspeti. Bistvo očitka je namreč, da je v konkretnem primeru bočna ovira udeležence v prometu opozarjala na ovire in dela v cestnem prometu ter na spremenjen prometni režim in tako fizično onemogočala prehajanje na drug smerni pas, saj je udeležence omejevala pri vožnji, udeležencem pa nalagala obveznost vožnje po pravem smernem pasu, česar pa obdolženec s svojim načinom vožnje ni upošteval.

9Prav tako sta v opisu ustrezno konkretizirani tudi kršitvi prvega in drugega odstavka 42. člena ZPrCP z navedbo, da se pred polkrožnim obračanjem ni prepričal s pogledom v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali se kako drugače prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu in premoženja (prvi odstavek 42. člena ZPrCP), svoje namere glede spremembe smeri pa ni pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami, niti ni uporabil svetlobnih modrih znakov vozil s prednostjo in sireno (drugi odstavek 42. člena ZPrCP). V zvezi z očitkom kršitve 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP zagovornik pravilno izpostavlja, da je v izreku navedeno, da naj bi bilo v skladu z 2. točko prvega odstavka 54. člena ZPrCP prepovedano obračanje vozila na drugem nevarnem odseku, čeprav zakon določa, da je obračanje vozila v cestnem prometu prepovedano na drugih nevarnih delih cest. Vendar takšno razlikovanje v terminih še ne pomeni kršitve kazenskega zakona, kot to zmotno meni zagovornik, ko navaja, da pojma "odsek" ni mogoče enačiti s pojmom "del ceste." Že zagovornik izpostavlja, da je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika "odsek" krajevno omejen del prometne poti in že iz takšne definicije je sklepati, da je odsek sinonim za del cestne poti oziroma ceste, pa tudi po Slovarju sopomenk sodobne slovenščine je odsek sopomenka za del.² Ker takšna zamenjava terminov z ničemer ne spremeni pomena določbe 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP, kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak te dopolnilne norme, da je obračanje vozil prepovedano na drugih nevarnih delih cest. Prav tako se tudi ni mogoče strinjati z zagovornikom, da v opisu ni opredeljeno, zakaj naj bi bil del, kjer je obdolženec izvedel manever s svojim vozilom, nevaren del ceste. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec svoj manever izvedel na začasnem levem smernem vozišču obvozne gradbiščne ceste - avtoceste v gradnji, kjer je veljal poseben prometni režim, kar je označevala tudi prometna signalizacija (bočna ovira), kar je dovolj za konkretizacijo nevarnega dela cesta. Glede na navedeno tako kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Glede dejanskega stanja

10Državni tožilec in zagovornik neutemeljeno izpodbijata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

11Zagovornik meni, da obdolžencu ni dokazana kršitev prvega odstavka 98. člena ZPrCP, ker iz Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju Pravilnik) ne izhaja, da naj bi prometni znak bočna ovira fizično onemogočal prehajanje na drug smerni pas, kot je to navedeno v opisu kaznivega dejanja, zaradi česar so ugotovitve izvedenca in posledično zaključki sodišča v tem delu v nasprotju s 45. členom Pravilnika. Kot je že bilo obrazloženo, je bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. V konkretnem primeru so bile bočne ovire postavljene na obvozni gradbiščni cesti (avtocesti v gradnji), kjer je promet zaradi del na cesti potekal na enem smernem vozišču avtoceste v gradnji, in sicer dvosmerno. Med drugim so prometne pasove in pravilno smer vožnje označevale tudi problematizirane bočne ovire, ki so bile postavljene na vsakih 30-40 metrov. Nobenega dvoma ni, da je bil poleg ostale prometne signalizacije namen bočnih ovir opozoriti voznika, da gre za območje posebnega prometnega režima, pri čemer so bočne ovire označevale pas, po katerem je potekal promet. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale prometna pasova, po katerih poteka promet, in jim kot take onemogočale prehajanje na nasprotni smerni pas. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec s svojim ravnanjem, s tem ko je polkrožno obrnil in skozi postavljene bočne ovire, ki so bile na vozišču postavljene z namenom, da onemogočijo prehajanje na drug smerni pas, prešel z vozilom na nasprotni smerni pas, kršil prometno signalizacijo bočnih ovir z oznako 7102-2, in sicer prvi odstavek 98. člena ZPrCP. V luči takšnih ugotovitev se kot neutemeljene pokažejo pritožbena izvajanja zagovornika, da bi za (dobesedno) fizično onemogočanje prehajanja na drug prometni pas morali med bočnimi ovirami biti nameščeni montažni vodilni robniki (70. člen Pravilnika), saj so bočne ovire jasno označevale, kje in kako je voznikom dovoljeno voziti. Zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne more omajati izpostavljanje izpovedb prič E. E. in F. F., da so na cesto, ki je bila v gradnji in kjer je prišlo do obravnavanega dogodka, speljani dovozi, ki so omogočali vključevanje vozil na navedeno cesto. Četudi so bili speljani dovozi, to ne odvezuje udeležencev v prometu, da vozijo v pravilni in pričakovani smeri vožnje v skladu s postavljeno prometno signalizacijo.

12Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikom, ko navaja, da obdolženec ni kršil 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP. S tem v zvezi neutemeljeno polemizira, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali del ceste, kjer je obdolženec izvedel svoj manever dejansko predstavlja nevaren del (in ne nevaren odsek) ceste, saj po njegovem mnenju pojma "odsek" in "del ceste" ni mogoče enačiti. Pritožbeno sodišče je že v točki 9 obrazložitve te sodbe pojasnilo, da je odsek ceste sinonim za del ceste, sodišče prve stopnje pa je v točki 12 tehtno in poglobljeno razložilo, zakaj je v obravnavanem primeru šlo za nevarni odsek oziroma za nevarni del ceste. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da je šlo za nevarni del ceste, ker je šlo za obvozno gradbiščno cesto - avtocesto v gradnji, kjer je promet potekal le po levem smernem vozišču avtoceste, na kar so bili udeleženci cestnega prometa opozorjeni s prometno signalizacijo, vsled česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem kršil zgoraj navedeno določbo ZPrCP.

13Neutemeljene so tudi nadaljnje zagovornikove navedbe, da ni dokazano, da bi obdolženec kršil prvi in drugi odstavek 42. člena ZPrCP, kot se mu to očita v izreku izpodbijane sodbe. Obdolženčev zagovor, da je pred obračanjem v ogledalih preveril stanje na vozišču, pa voznika D. D., ki je trčil vanj, ni zaznal, prav tako pa je spremembo smeri vožnje pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami, je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje. Podlago za to je imelo v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedbah priče G. G. in oškodovanke B. B. in tudi D. D. Zagovornik pa s selektivnim povzemanjem njihovih izpovedb in lastno dokazno oceno zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izpovedb zaslišanih prič utemeljeno zaključilo, da je obdolženec kršil prvi in drugi odstavek 42. člena ZPrCP, za kar je v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zagovornik pri tem sicer navaja, da lahko do kršitve prvega odstavka 42. člena ZPrCP pride le v primeru, ko voznik drugemu vozniku "zapre pot", kar je lahko le v primeru nasproti vozečega vozila, ali vozila, ki ga ima namen prehiteti, v nobenem primeru pa voznik ne ravna v nasprotju z navedeno določbo, v kolikor vanj trči za njim vozeče vozilo. To ne drži. Zakon jasno določa, da se mora voznik pred vsako spremembo smeri vožnje s pogledom v vzvratna ogledala in pogledom prek rame ali kako drugače prepričati, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence. Obdolženčevo nenadno polkrožno obračanje brez dvoma pomeni spremembo smeri vožnje, zaradi česar je bil obdolženec zavezan ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP in se prepričati, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da D. D. ni vozil na zadostni varnostni razdalji, kar pa le utrdi zaključek sodišča prve stopnje, da se obdolženec pred spremembo smeri vožnje ni prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence, saj bi v nasprotnem primeru po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča brez dvoma zaznal kolono vozil oziroma vsaj vozilo, ki je vozilo za njim, to je vozilo D. D.

14Prav tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, s katerimi poskuša krivdo prevaliti na D. D. in vzbuditi dvom v njegovo psihofizično stanje v času obravnavanega dogodka, ko ponovno opozarja na vsebino njegovih izjav in okoliščino, da je imel D. D. na vetrobranskem steklu napačno nalepljeno vinjeto. Sodišče prve stopnje je že v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je zmedena vsebina izjav D. D. posledica šoka, ki ga je ta doživel ob nesreči, po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje pa nepravilno nalepljena vinjeta na zaključke nima nobenega vpliva. Zagovornik sicer v pritožbi izpostavlja, da naj bi imel voznik D. D. po izpovedbi E. E. v vozilu več tablet, vendar gre pri tem za dokazno nepodprte trditve, saj tudi glede na izpovedbo priče E. E. ni mogoče zaključiti, kakšne tablete naj bi to bile, komu te tablete pripadajo, še manj pa, da bi D. D. te tablete zaužil, zaradi česar so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri odveč, zlasti ker je priča B. B. izpovedovala, da bil D. D. dober voznik.

15Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je kritičnega dne tudi D. D. kršil cestnoprometne predpise, ker ni vozil na zadostni varnostni razdalji, pa to po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča ni prekinilo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem obdolženca in nastalo prepovedano posledico. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obdolženčeva protipredpisna vožnja bila tista, ki je ustvarila nevarno situacijo in je povzročila prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo. Po teoriji adekvatne vzročnosti je namreč treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru je prišlo do konkurence dveh nepravilnih ravnanj udeležencev v cestnem prometu, vendar je pri tem potrebno razčistiti, kdo je v obravnavanem primeru sploh povzročil nevarno prometno situacijo oziroma kdo je sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok, ki je rezultiral v prepovedni posledici. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bilo ravno obdolženčevo protipravno ravnanje med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji tisto, ki je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice in kot tako prevlada in izloči vse ostale.³ Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da nepravilna vožnja D. D. obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti, saj je obdolženec izvedel nepričakovan, neracionalen in nevaren manever s polkrožnim obračanjem na nasprotni smerni pas, ločen z bočnimi ovirami, pri tem pa ni dvoma, da če bi obdolženec ravnal skladno s predpisi, do prometne nesreče ne bi prišlo. V obravnavanem primeru tako vprašanje prispevka D. D. izgubi pomen ob ugotovitvi, da je obdolženec izvedel nenaden, nepričakovan in neracionalen manever na cestišču, kjer je veljal poseben prometni režim in kjer so tudi drugi udeleženci pričakovali, da bodo vsi vozili v skladu s prometno signalizacijo, zlasti pa, da bi obdolženec lahko prometno nesrečo preprečil, če bi se pred polkrožnim obračanjem prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence in če bi spremembo smeri vožnje pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami. Glede na navedeno se vsa pritožbena izvajanja zagovornika v tej smeri pokažejo kot neutemeljena.

16Državni tožilec se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je iz izreka zaradi nedokazanosti izpustilo očitke, da obdolženec ni upošteval prometne signalizacije za delo na cesti, vertikalnega prometnega znaka z omejitvijo hitrosti na največ 50 km/h, prometnega znaka za dvosmerni promet v rumeni barvi z dopolnilno tablo v dolžini 5 km ter na obeh voziščih označene talne označbe rumene barve v eni smeri vožnje naravnost. Po njegovem mnenju je izpuščena prometna signalizacija še dodatno opozarjala voznike na nevaren odsek ceste, obdolženec pa je ni upošteval, saj v nasprotnem primeru ne bi začel polkrožno obračati na kritičnem mestu. Poleg tega je po razlogih državnega tožilca izpuščena prometna signalizacija pomembna za utemeljevanje nevarnega dela ceste in s tem povezane kršitve 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP. Drži, da je navedena prometna signalizacija še dodatno opozarjala voznike na nevarnost dela ceste, kjer se je zgodila obravnavana prometna nesreča, vendar to ne more zadostovati za zaključek, da je dokazano, da obdolženec s svojim ravnanjem zgoraj navedene prometne signalizacije ni upošteval. Ni prezreti, da je tožilstvo neupoštevanje navedene prometne signalizacije obdolžencu očitalo v povezavi s kršitvijo 98. člena ZPrCP (in ne 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP), pri čemer mora biti za vsak posamezni prometni znak nedvoumno dokazano, da ga obdolženec ni upošteval. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno presodilo, da obdolžencu posamezni očitki neupoštevanja prometne signalizacije niso dokazani, kar je v točki 11 tudi ustrezno argumentiralo s prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jim nima ničesar dodati. Posledično je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je v tem delu poseglo v opis in očitke kršitve posamezne prometne signalizacije izpustilo iz opisa. Zgolj posplošeno nestrinjanje in ponujanje lastnega pogleda državnega tožilca pa pravilnih sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

Glede kazenske sankcije

17Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da se slednji neutemeljeno zavzema za določitev višje zaporne kazni in daljše preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi, prav tako se neutemeljeno zavzema za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih izpostavlja državni tožilec v pritožbi, ugotovilo pravilno in jim tudi dalo ustrezno težo. Tako ni slediti državnemu tožilcu, da je prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru zgolj sklepalo, da obdolženec dejansko skrbi za otroka, saj zanj velja zakonska domneva oziroma dolžnost, da za svoje otroke skrbi in jih preživlja, zato je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Tudi časovno oddaljenost je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, saj ni prezreti, da se je obravnavani historični dogodek zgodil leta 2018, obdolženec pa od takrat ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja, niti prekrška, posledično pa je sodišče prve stopnje v točki 22 pravilno zaključilo, da je obravnavani dogodek mogoče šteti kot osamljeno protipravno ravnanje v njegovem življenju. Prav tako se ni mogoče strinjati z državnim tožilcem glede obteževalnih okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi. Obdolženčevo ravnanje po prometni nesreči je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo kot obteževalno okoliščino, kateri je dalo ustrezno težo, medtem ko je dejstvo, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil kot policist pri opravljanju njegove službe, pravilno štelo kot olajševalno okoliščino, saj je po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zasledoval željo, da ujame domnevnega storilca kaznivega dejanja. Tako državni tožilec s svojimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati v nasprotno. In čeprav ima državni tožilec prav, da je obdolženec s svojim ravnanjem kršil več določb ZPrCP, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tako okoliščino, ki bi sama po sebi upravičevala določitev strožje sankcije v okviru izrečene pogojne obsodbe.

18Glede na navedeno so posledično neutemeljena tudi pritožbena izvajanja državnega tožilca, s katerimi se ta zavzema za izrek stranske kazenske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Oškodovanka res še danes čuti posledice prometne nesreče, kot to izpostavlja državni tožilec, vendar to zaključkov sodišča prve stopnje v tej smeri ne omaje. V točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč ob upoštevanju vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin primera, zlasti pa da obravnavani dogodek predstavlja osamljeno protipravno ravnanje v življenju obdolženca, utemeljeno zaključilo, da bo namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen tudi brez izreka stranske kazni.

19Zagovornik sicer odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Upoštevaje zgoraj navedeno, splošna merila za odmero kazenske sankcije v okviru teh ugotovljene olajševalne okoliščine, kot jih je sicer pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, so po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, torej kazenske sankcije opozorilne narave. Poleg vseh ugotovljenih olajševalnih okoliščin na njegovi strani pa ni prezreti ugotovitve sodišča v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tudi voznik D. D., ki je s svojim vozil trčil v obdolženčevega, kršil cestnoprometne predpise, ker ni vozil na zadostni varnostni razdalji. Takšno ravnanje D. D. pa je potrebno šteti kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo nižjo zaporno kazen, to je kazen šest mesecev zapora.

20Po obrazloženem, ko zagovornik in državni tožilec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kakšnih drugih kršitev, kot te pri odmeri kazenske sankcije in jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 394. člena ZKP).

21Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: Z. Dežman, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 598, 599.
² Prim.: https://viri.cjvt.si/sopomenke/slv/headword/74608
³ Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 49860/2014-79 z dne 23. 2. 2017, I Ips 1963/2012 z dne 6. 12. 2018